Po koncu italijanske pentlje se je na znanem kolesarskem portalu Rouleur z odmevno kolumno oglasila nekdanja kolesarka, zdaj ena od najvidnejših kolesarskih vplivnic in publicistk Rachel Jary. Dotaknila se je tematike – oziroma jo konkretno prijela v roke – Tadeja Pogačarja in njegove prevlade v kolesarskem svetu. Po njenem prepričanju Slovenec s svojo premočjo dela kolesarstvo nezanimivo, celo dolgočasno. Zato, kot pravi, so dirke, ki se jih Tadej ne udeleži, blagoslov za ta šport.
Njen zapis je v kolesarskem svetu dvignil obilo prahu. Eni ga obsojajo, drugi hvalijo, tretji prikimavajo, da je takšna pač realnost. Mi se na tem mestu ne bomo opredeveljevali, ker gre pač za subjektivno mnenje. Zato vam preveden zapis s portala https://www.rouleur.cc/ spodaj ponujamo v celoti. Pa si mislite o njem, kar hočete.
Naj vas pozabavam: So tritedenske dirke boljše brez Tadeja Pogačarja?
Kot novinar, ki danes poroča o profesionalnem moškem kolesarstvu, je postalo nekoliko tvegano potovati le na zadnji teden katere od tritedenskih dirk. Razlog za to je svetovni prvak z imenom Tadej Pogačar – dirka je namreč do tega trenutka pogosto že odločena in zgodb, ki jih je še vredno povedati, zmanjka. O enem in istem zmagovalcu ne moreš pisati znova in znova.
Naj bo za primer lanska dirka Giro d’Italia. Že do prvega dneva počitka si je kolesar ekipe UAE Team Emirates-XRG privozil več kot dve minuti in 40 sekund prednosti ter dosegel dve etapni zmagi. Rožnato majico je prevzel že drugi dan dirke in jo nosil naslednjih 20 dni, pri tem pa zmagoval skoraj na vsaki ključni alpski etapi – na tistih dneh, ki so jih organizatorji v traso vključili z upanjem na napeto bitko za skupno zmago. Tour de France je bil le za odtenek bolj zanimiv: Pogačar je rumeno majico oblekel že na četrti etapi in jo nosil vse do zadnjega dne v Nici (poleg tega pa osvojil še šest etapnih zmag). Jonas Vingegaard mu je sicer pripravil nekaj bojev, ki so nekoliko omajali njegovo prevlado, vendar je Pogačar Tour vseeno končal s skoraj sedmimi minutami prednosti pred kolesarjem Visma-Lease a Bike.
Lahko bi rekli, da smo priča zgodovini – živimo v Pogačarjevi dobi kolesarstva. Njegova sposobnost, da se odpelje od celotnih ekip, ki ga skušajo ustaviti, da blesti na vsakem terenu, da ostaja popolnoma miren pod pritiskom – vse to kaže na izjemen talent generacije. Takšnega kolesarja ni pogosto videti – nekaj podobnega smo nazadnje videli pri Eddyju Merckxu, enajstkratnem zmagovalcu Grand Tourov, petkratnem zmagovalcu Monumentov in najuspešnejšem kolesarju v zgodovini tega športa.
Seveda lahko govorimo o zgodovinskih napadih in rekordnih časih vzponov ter občudujemo, kar gledamo. Ampak ali v tem res uživamo, v trenutku, znova in znova? Ali si res želimo, da bi kolesarstvo postalo to – šport, ki je lahko tako nepredvidljiv in napet, pa je zmagovalec odločen že pred začetkom bitke?
Če smo želeli okusiti, kako bi lahko izgledala tritedenska dirka brez Pogačarja, nam je letošnji Giro d’Italia 2025 to tudi pokazal. Končni zmagovalec (Simon Yates iz ekipe Visma-Lease a Bike) ni bil znan vse do predzadnje etape na ikonični Colle delle Finestre. Yates je moral napadati znova in znova, da je uspel pustiti konkurente za sabo na tem mitičnem vzponu, v dneh pred tem pa se je boj za skupno zmago neprestano prelival med Isaacom del Torom, Richardom Carapazom in Yatesom. Bilo je nepredvidljivo, eksplozivno in izjemno napeto. Po dvajseti etapi in odločilnem spopadu na Finestreju je bilo skoraj preveč zgodb, ki bi jih bilo vredno pokriti. Giro je bil čista zabava – kar je navsezadnje tudi bistvo profesionalnega športa: ponuditi nam nekaj, kar z veseljem gledamo.
Ko sem sedel v medijskem središču v Sestrieru in čakal, da pridejo kolesarji na zadnji dan na intervjuje, še nikoli nisem videl sobe zbranim mednarodnim novinarjem, ki bi bili tako zavzeti in navdušeni nad dogajanjem na zaslonih pred njimi. Bilo je kričanje, vzdihi, besno tipkanje – lahko si le predstavljam, da so se podobne scene dogajale v dnevnih sobah milijonov kolesarskih navdušencev. Prvič po dolgem času se je resnično zdelo, da tako mora biti videti popoldne ob spremljanju športa, ki ga imaš rad.
Res pa je, da je nad tem Girom ves čas viselo tudi vprašanje, »kaj pa če«. Tisti občutek, da čeprav smo gledali eno najbolj razburljivih dirk sezone, se ni odločala med najboljšimi od najboljših. Ali je mogoče Giro res postaviti nad Grand Toure iz leta 2024, če sta najboljša kolesarja generacije – Pogačar in Vingegaard – manjkala? Ali pa to sploh ni pomembno?
Idealni scenarij, vsaj po mnenju avtorja, bi bil podoben razplet, kot smo ga videli na Giru 2025, a na Touru, ki prihaja čez mesec dni – z udeležbo Pogačarja in Vingegaarda. Seveda je to bolj želja kot realnost – trenutno skorajda ni kolesarjev na svetu, ki bi lahko resno ogrozili kolesarja UAE Team Emirates, ko je v formi za osvojitev Grand Toura. Po lanskih rezultatih se zdi, da sta Visma-Lease a Bike in Vingegaard edina upa, da se izognemo še enemu predvidljivemu Touru, kjer Pogačar ostane sam na čelu dirke. Vingegaardova forma je trenutno neznanka, a že čez nekaj dni bomo na Critériumu du Dauphiné dobili boljšo predstavo o tem, kako se lahko meri s svetovnim prvakom. Če mu bo uspel slediti, bi lahko imeli pravo bitko pred sabo.
Giro nam je pokazal, kako odlične so lahko tritedenske dirke, ko je več kandidatov za zmago – upajmo, da bo podobno tudi na Touru. Šport mora zabavati.
