»Tour bo zame dobra priprava na Vuelto,« je skozi šalo že večkrat dejal v zadnjih letih. A vsaki šali je nekaj resnice. Tudi letos se mu je nastop na Touru ponesrečil. Ne kriv, ne dolžen, se je Primož Roglič ob nepravem času znašel na nepravem mestu. In Tour je bil vnovič zgolj priprava na Vuelto.
##PAIDBREAK##
Na petkovi novinarski konferenci se je prvo vprašanje pričakovano nanašalo na njegovo zdravstveno stanje. Ali še vedno čuti posledice tistega padca. »Da, predvsem hrbet potrebuje še nekaj časa. Na koncu Vuelte bi moralo biti vse OK, tako da komaj čakam (smeh).« V bolj resnem tonu je nato še dodal: »Vsak teden gre na bolje, a je potreben čas, ne gre čez noč. Tega procesa se ne da pospešiti. Je kar je, treba se je sprijazniti in iti dan po dan. Sem pa dovolj dobo okreval, da lahko dirkam in da sem tu. Seveda pa pet tednov nisem dirkal in bomo videli kako bo šlo iz dneva v dan. Sem optimist, da bo z vsakim dnem bolje.«
Že predigra je bil zanimiva. Roglič je namreč zamudil na predstavitev ekip. Ko je Red Bull-BORA-hansgrohe zapeljala na oder, ki se je nahajal v senci ikoničnega stolpa Belem, smo namesto osem našteli le sedem kolesarjev. Manjkal je prav kapetan ekipe Roglič. Marsikdo je pomislil, da je v zadnjem trenutku prišlo do nenadejanih težav ali spremembe v načrtu, a skrb je bila tokrat odveč. Kmalu po tistem, ko so njegovi moštveni kolegi zapustili oder, je nanj pripeljal tudi 34-letni Slovenec. Kot prav zadnji med vsemi 176 kolesarji. Brez drame pri Rogliču pač ne gre, kot je komentiral nek uporabnik na družbenem omrežju. Kaj se je zgodilo? »Bilo je ogromno ljudi. Številnim sem želel ustreči z avtogramom ali fotografijo in sem zamudil,« je pojasnil na novinarski konferenci.
V težkih trenutkih se najbolj pokaže podpora ljudi, ki so ti najbližje
Za njim je naporno poletje. Ni mu bilo lahko po še enem razočaranju na Touru, Francijo je zapustil načetega duha in telesa. »Definitivno je bilo težko. Ko pogledaš koliko smo vložili. Ne le jaz, tudi moja družina, ekipa ... A življenje ti pod noge vrže izzive, ki jih je treba prebroditi. Vesel sem, da sem imel podporo, da sem se lahko kmalu osredotočil na Vuelto.« Na Touru je bil pred padcem na četrtem mestu v skupnem seštevku. Pravi, da bi se za zmago težko potegoval, zmagovalni oder pa je bil vsekakor dosegljiv. Nikoli ne bomo vedeli, vsega je bilo konec po padcu v zaključku 11. etape.
Padci (p)ostajajo njegovi zvesti spremljevalci. Kaj namerava spremeniti, da bi jih bilo v prihodnje vendarle manj. »Poskušal bom biti v boljšem položaju. A na koncu vsi želijo biti tam. To je pač del modernega kolesarstva. Če se bojiš, bolje, da ostaneš v postelji, pa še tam nisi povsem varen. Poskušal bom biti na pravem mestu, pri tem pa uživati na kolesu.«
Okrevanje po TdF je kar dolgo trajalo. »Vsaj kakšen teden, če ne več, je bilo potrebno, da smo dobili jasnejšo sliko, kaj vse je narobe. Potem pa se počasi začneš pripravljati nazaj. Najprej za normalno življenje in šele potem za kolesarstvo. Na srečo je šlo vse dokaj hitro in sem bil hitro znova na kolesu. Odločili smo se, da nastopim na Vuleti. O odstotkih pripravljenosti se mi zdi nehvaležno govoriti. Če sem tu, sem enak kot vsi ostali. Da imam probleme, jih imam. Hrbet definitivno še čutim. Proti koncu Vuelte ga ne bom več, tako da komaj čakam.« Potrebno je bilo zaceliti tudi psihične rane, ki jih je za seboj pustil še en predčasen konec francoske avanture. »V težkih trenutkih se najbolj pokaže podpora ljudi, ki so ti najbližje. V tem primeru moje družine, ki mi je stala ob strani in pomagala, da sem šel čim prej naprej.«
Roglič je živ dokaz tistega reka, da ni važno kolikokrat padeš, ampak, da se vedno znova pobereš. »Hvala (smeh). Upam, da to še vedno drži in da bom to znova potrdil.« Največje uspehe je po spletu okoliščin beležil tudi ali predvsem na Vuelti. Na španskih cestah bo lovil četrto zmago, s čimer bi se na vrhu večne lestvice izenačil z Robertom Herasom. »Ne obremenjujem se s tem, poskušam le uživati. Sem srečen, da sem na startu, da sem lahko tu. Zdaj pa je potrebno biti realističen. Da vidimo kje smo in potem bomo videli kako dirkati, da pridemo do najboljšega možnega rezultata. Najbolje bi bilo seveda zmagati, a v prvi vrsti želim iztisniti najboljše iz sebe.«
Kot eden glavnih tekmecev se omenja UAE Team Emirates, ki kljub odsotnosti Tadeja Pogačarjana start prihaja v močni zasedbi. Načrt je jasen, Emirati si želijo ponoviti lanskoletni dosežek Jumbo Visme, ko je nizozemska ekipa dobila vse tri grand toure. Bi lahko v tej bitki z UAE Team Emirates lahko prišlo do zavezništva z nekdanjo ekipo? »Ne verjamem. Vsak gleda predvsem nase. Kot že rečeno sem sam predvsem vesel, da sem tu. Bomo videli kako se bo odvijala dirka in bomo temu priredili našo taktiko.«
S pol ekipe sploh še nisem dirkal
Kaj meni o trasi in ogromnem številu višinskih metrov? »Res ni prav dosti ravnine, potrebno bo biti zelo dober v vožnji navkreber. Bomo videli, kako bo z bolečinami in potem bomo lahko povlekli konkretnejše načrte za naprej. Na traso tako ali tako nimaš prav veliko vpliva. Na traso, na tekmece ... Treba je biti najboljši na terenih, ki so. Mi je pa všeč. Raje imam traso, ki gre gor dol, raje imam težje etape, kot pa ravninske. Bo pa treba biti izjemno pripravljen, da boš šel lahko čez vse te klance.«
Kar se nas tiče, naše ekipe, je pomembno, da startamo in da po nekaj dneh vidimo, kako se bo odzvalo moje telo. In kje je celotna ekipa. Navsezadnje s pol ekipe, ki je tu, sploh še nisem dirkal.
Lani je tu slavil Sepp Kuss, dolgoletni moštveni kolega, ki mu je pred tem pomagal do vseh štirih zmag na grand tourih. Zdaj bo eden glavnih tekmecev. »Je malce nenavadno, včeraj sem se jim skoraj pridružil na predstavitvi. Nenavaden občutek potem, ko smo toliko let dirkali skupaj. A smo profesionalci, vsak želi doseči najboljši rezultat zase in svojo ekipo. Bo pa zanimivo dirkati proti njemu.«
Na Portugalsko, kjer se bo začela letošnja Vuelta, ga vežejo lepi spomini. Leta 2016 je na dirki Algavre s petimi mesto zabeležil enega prvih odmevnejših rezultatov na najvišji ravni. Osem let kasneje je eden najboljših kolesarjev za večdnevne dirke, med drugim je v tem času dobil štiri tritedenske dirke. Tudi nemška ekipa, ki ji je Red Bull dal krila, ga je v svoje vrste pripeljala prav za tritedenske dirke. Vuelta je leto zadnja priložnost. Ali občuti pritisk zaradi tega? »Zmage si vsak želi. Skoraj vsak, ki nastopa tu. Kaj je realno, pa je spet druga zgodba. Kar se nas tiče, naše ekipe, je pomembno, da startamo in da po nekaj dneh vidimo, kako se bo odzvalo moje telo. In kje je celotna ekipa. Navsezadnje s pol ekipe, ki je tu, sploh še nisem dirkal. Moramo iti korak po korak,« je sklenil Rogla.
