Od zadnjih 15 tritedenskih dirk so jih osem dobili slovenski kolesarji. Slovenska kolesarja. Če bo Primož Roglič osmega septembra v Madridu v rdeči majici, bodo slovenski kolesarji dobili vse tri grand toure v enem letu. Nekaj, kar je v zadnjega pol stoletju uspelo le Britancem leta 2018 (Chris Froome, Geraint Thomas, Simon Yates) in Špancem leta 2008 (Alberto Contador, Carlos Sastre). Teh nekaj stavkov si preberite še enkrat. In še enkrat.
##PAIDBREAK##
Z morebitno Rogličevo zmago na Vuelti bi zlata doba slovenskega kolesarstva doživela vrhunec. Zlata doba bi prešla v platinasto. Rdeča majica in z njo celotna španska Vuelta sta bili sicer po navadi na dnu prehranjevalne verige, ko govorimo o tritedenskih dirkah. Bolj ko ne obsojeni na ostanke, da ne rečemo pomije. Največja španska dirka je bila poligon za prihajajoče ase, ki so tu opravljali zrelostni izpit, njihovi starejši in izkušenejši kolegi pa so po drugi strani tu istočasno opravljali popravni izpit po ponesrečenem Giru in/ali Touru. Konferenčna liga ali dopolnilni pouk. Kazenska ekspedicija, kakor vam je ljubše.
Rogličeva forma neznanka
Roglič, ki bo edini slovenski kolesar na 79. Vuelti, bo lovil četrto zmago, s katero bi se na vrhu večne lestvice izenačil z rekorderjem Robertom Herasom. Njegova pripravljenost je po petih tednih brez dirkanja sicer precejšnja neznanka. Uganka, zavita v skrivnost znotraj enigme. V letu 2024 ima v nogah le 32 dirkaških dni, le redke pa so bile letos dirke, ko ni imel bližnjega srečanja z asfaltom. Potem, ko je kolikor toliko zacelil rane po še enem predčasnem zaključku Toura, je dva tedna in pol preživel na višinskih pripravah. V kakšni formi je prišel v Lizbono, ne ve praktično nihče.
»Tudi na tretjo letošnjo tritedensko dirko gremo z velikimi ambicijami. Ne bomo se skrivali, ampak želimo agresivno dirkati na skupno razvrstitev. Bomo pa morali počakati in videti, v kolikšni meri nam bo to uspelo. Navsezadnje poškodbe in pettedenski premor od dirkanja tako za Primoža kot za Aleksa nista bili ravno idealni pripravi,« pravi šef nemške ekipe Rolf Aldag.
Rogličeva kariera je polna vzponov in padcev. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Lahko bi zapisali, da je 34-letnik živ dokaz tiste fraze, da ni važno kolikokrat padeš, temveč da se vedno znova pobereš. Po vsakem padcu se je pobral in vrnil še močnejši. Julija v Franciji je znova padel in se znova pobral.
Red Bullovci na start prihajajo z močno ekipo. Poleg Rogliča sta tu med drugim tudi Aleks Vlasov, ki je TdF prav tako končal predčasno, in Daniel Martinez, ki je na letošnjem Giru osvojil drugo mesto. Trizobi napad.
UAE lovi grand slam
Tadeja Pogačarja ne bo na startu. Tri tritedenske dirke v enem letu so v tem trenutku prevelik zalogaj tudi za prvega kolesarja sveta. Pri tem je potrebno skrbeti tudi za mir v hiši oziroma ekipi. Priložnost za dirkanje na rezultat si namreč zaslužijo tudi njegovi zvesti pomočniki, med njimi pa ne bo ne ravno zvestega Juana Ayusa. Bosta pa tu Adam Yates in Joao Almeida, ki bo imel uvodni vikend še dodaten motiv, španska dirka se bo namreč začela na Portugalskem. Pozor tudi na mehiškega "wunderkinda" Isaaca del Tora, za katerega bo to debitantski nastop na tritedenski dirki.
UAE Team Emirates želi storiti to, kar je v lanski sezoni storila Jumbo Visma. Dobiti vse tri tritedenske dirke. Kolesarska različica teniškega grand slama.
Naslov brani nekdanji Rogličev moštveni kolega Sepp Kuss, ki je lani izkoristil premoč Jumbo Visme in nedorečeno hierarhijo znotraj te nizozemske ekipe. Je Kuss "one-hit wonder" ali pa je legitimen GC kolesar? Američanu, ki je bil zaradi kovida primoran odpovedati nastop na Touru, bosta tokrat pomagala tudi mladi Belgijec Cian Uijtdebroeks in Wout van Aert, ki bo sicer imel proste roke pri lovu na etapne zmage. Domačini upe polagajo tudi ali predvsem v roke oziroma noge Carlosa Rodrígueza (Ineos), zelo dobra sezona je za veteranom Mikelom Lando, velike načrte pa ima tudi Richard Carapaz, ki je bil leta 2020 tu drugi.
Letošnja Vuelta je raj za hribolazce. Začne in konča se z ravninsko vožnjo na čas, vmes pa vzpenjanja ne bo manjkalo. Podatki se sicer razlikujejo, portal ProCyclingStats.com je denimo naštel kar 59.500 metrov »višincev«, kar je več kot na letošnjem Touru (53.000) in precej več kot na letošnjem Giru (46.000). Organizatorji pravijo, da bo na meniju osem gorskih, po pet srednje gorskih in hribovitih, dve ravninski vožnji na čas ter le ena ravninska etapa. Gore, gore in še nekaj gora. Ni čudno, da so se najboljši sprinterji Vuelte ognili v velikem loku.
Čeprav na startu ne bo Pogačarja, Jonasa Vingegaarda in Remca Evenepoela, so pred nami razburljivi trije tedni. V odsotnosti treh kolesarjev iz velike četverice jasnega favorita ni in bitka za rdečo majico bi lahko bila odprta kot že dolgo ne. Superpomočniki upajo na svojih pet minut slave. A pri tem bo vsaj nekaj potrebno vprašati nekega trikratnega zmagovalca te dirke.
