Po spremembi na čelu Hokejske zveze Slovenije leta 2010 naj bi začeli padati okostnjaki iz omar. Odgovorni na hokejski zvezi so proti trem ljudem, tudi proti Aljančiču (druga dva sta Matjaž Žargi in Marko Schulz), podali kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivih dejanj goljufije. V zadnjem mesecu se je na veliko govorilo, da naj bi prišlo do poskusa zamenjave na vrhu hokejske zveze. Kot kaže, do tega ne bo prišlo, ker naj bi se Mitja Terče, ki uradno sicer nikoli ni bil kandidat za novega predsednika, predčasno umaknil iz tekme. Vse skupaj meče slabo luč predvsem na hokej, ki si kljub stanju, v katerem je, tudi zaradi rezultatskih uspehov zasluži več pozornosti in pozitivnega odmeva v javnosti. Samo upamo lahko, da bodo nekoč spet vsi stopili skupaj v dobro našega hokeja, igre, ki je na sončni strani Alp tako priljubljena.
V izjavi za javnost ste zapisali, da se ograjujete od tega, da vas povezujejo s ponovnim poskusom, da bi se povzpeli na čelo Hokejske zveze Slovenije.
To je dejstvo. Nisem vpleten v stvari in govorice, ki so se pojavljale v javnosti. Mislim, da mora ta ekipa, ki je zdaj na čelu hokejske zveze, oddelati svoj mandat. Kaj bo potem, bomo pa videli. Samo to. Ne želim, da se spet dela neka revolucija. To sem povedal tudi vsem tem ljudem. Vsem. To lahko preverite tudi pri klubih. V svoji izjavi za javnost sem povedal, da se distanciram od tega, od slovenskega hokeja. Res pa je, da nikoli ni bila narejena prava analiza stanja v slovenskem hokeju. Treba je povedati, da to, da je članska reprezentanca izpadla iz elitne skupine, ni katastrofa, saj se je to tudi v času mojega predsednikovanja zgodilo vsaj štirikrat ali petkrat. Škoda pa je, ker je igrala po mojem mnenju najboljša slovenska reprezentanca v zgodovini našega hokeja. Padli smo, to sicer ni moja stvar in bi jo moral povedati selektor, na psihološkem področju. Po uspehu na olimpijskem turnirju v Sočiju so bila res velika pričakovanja. Toda na svetovnem prvenstvu se karte premešajo na novo. Mi pa smo pričakovali kar četrtfinale.
Toda hokej je v srcih Slovencev.
Absolutno. Hokej je eden tistih športov, ki ima v Sloveniji svojo veljavo in mesto. Narejeni smo za hokej. Smo narod, ki igra dober hokej. Druga stvar pa je, kako se dela z mladimi. Reprezentančne ekipe v mlajših selekcijah so se pred časom uvrščale na drugo ali tretje mesto v prvi skupini. In moja edina želja je bila, takrat ko sem zaključil svoje predsednikovanje na hokejski zvezi, da se ukvarjam z mladimi.
Nisem vpleten v stvari in govorice, ki so se pojavljale v javnosti. Mislim, da mora ta ekipa, ki je zdaj na čelu hokejske zveze, oddelati svoj mandat. Vse skupaj je bilo odvračanje pozornosti drugam. Iskanje zunanjega sovražnika.
Zakaj mislite, da vas na hokejski zvezi niso podprli pri vaši kandidaturi za mesto v organih mednarodne hokejske zveze?
Zato ker sem Nestl Aljančič. Ker sem bil med favoriti. Morda je bilo res zato. Ne vem sicer natančno. Toda v mednarodnih zvezah volijo tako ali tako drugi. Samo predlagati bi me morali in bi bil verjetno izvoljen v izvršni odbor mednarodne zveze. Zdaj pa bo komu iz Slovenije težko priti vanj. Sicer sem še vedno v mednarodni zvezi, ker sam častni, dosmrtni član IIHF.
Verjetno bi bili še vedno radi aktivni v mednarodni zvezi, kot ko ste bili vodja razvojnega programa za Balkan?
Še vedno sem vodja tega programa, ki pa je za eno leto zamrznjen. Zamrznjen pa je zato, ker nimamo več sponzorja. To je bila ruska multinacionalka Gazprom, ki pa se je umaknila zaradi drugačnih interesov na področju Balkana. Drugače pa se Balkan hokejsko razvija, saj je bil v preteklosti že zelo močen. Dvigata se Turčija in Bolgarija, Romuni so bili včasih zelo močni. Na Balkanu ima hokej dolgo tradicijo. Mednarodna hokejska zveza je seveda globalna organizacija in v njenem interesu je, da se hokej razvija tudi na tem področju, saj je ta trg močan in velik. Celotno področje Balkana ima okrog 200 milijonov ljudi, če sem štejemo tudi Turčijo, ki hokejsko sodi na Balkan. Program razvoja na Balkanu je bil dober in se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Na tem področju sem torej še vpleten. Seveda težko rečem, da bom popolnoma odšel iz hokeja. Moj oče je bil eden od začetnikov hokeja pri nas in je član hokejske hiše slavnih, kamor so na mojo pobudo sprejeli tudi Rudija Hitija. Želel bi, da bi bil še kakšen Slovenec v tej prestižni hiši, vendar ne bo več tako lahko. V mojem času so bili člani različnih komitejev na mednarodni zvezi trije ljudje iz Slovenije. In potem se je dalo delati in izposlovati kakšne stvari tudi za slovenski hokej.
Mitjo Terčeta, direktorja podjetja Elektor Celje energija, so omenjali kot mogočega kandidata za predsednika naše zveze. Z njim ste se srečali v VIP-prostorih na svetovnem prvenstvu v Ostravi.
Srečali smo se, vendar ga nisem niti povabil niti mu uredil vstopnice ali povabila za Ostravo. Sem pa Slovencem priskrbel 160 vstopnic za tekme in 60 posebnih povabil. Še vedno kroži naokoli anekdota, kako je bilo na svetovnem prvenstvu v Halifaxu prvi dan v VIP-u 74 Slovencev in trije Rusi. Ampak moja dolžnost je, da uredim te stvari. Če lahko to uredim, zakaj pa ne bi.
Predsednik hokejske zveze Matjaž Rakovec je imel marsikaj povedati o vas.
To je njegova stvar. Smo na sodišču, saj so bile podane kazenske ovadbe tudi proti meni. Z gospodom Rakovcem sva se, ko je prevzemal vodenje hokejske zveze, vse dogovorila, zdaj pa se verjetno ne bova več. Če se nekdo ne drži dogovorov...
Kakšen dogovor pa je bil?
Imam sklep skupščine, da se me podpre pri kandidaturi za izvršni odbor mednarodne zveze, ki ga je povozil sklep predsedstva.
Ali ga sploh lahko?
Ne more, ampak ga je. Niso me predlagali in konec. To je to.
Torej stvari niso bile izpeljane, kot bi morale biti?
Ne kot bi morale biti, ampak kot je bilo dogovorjeno. Kako bi morale biti, je druga stvar. Z Rakovcem sva si prišla navzkriž na prvem ali drugem sestanku, ko sem dejal, da se ne dela tako, kot so naredili s takratnim selektorjem Johnom Harringtonom. Seveda ima predsednik oziroma predsedstvo pravico, da postavi novega selektorja, toda ne na tak način. Harrington je v reprezentanco takrat poklical mladeniče Tičarja, Saboliča in Jegliča. Danes se nihče ne ukvarja s tem, nihče ne govori o rezultatih, ampak o vsem drugem. Samo o tem ne.
Tukaj bom šel do konca. Tudi na evropsko sodišče, če bo treba. Gre za mojo integriteto, integriteto moje družine. Imam vse dokumente iz svojega obdobja. Vse načrte, ki sem jih oddal in pokazal na zvezi. Svoje obdobje sem oddelal, svoje naredil in večino svojih načrtov izpolnil.
Proti vam je vložena kazenska ovadba, vi pa tožite zveze, če razumemo prav?
Tukaj bom šel do konca. Tudi na evropsko sodišče, če bo treba. Gre za mojo integriteto, integriteto moje družine. Imam vse dokumente iz svojega obdobja. Vse načrte, ki sem jih oddal in pokazal na zvezi. Svoje obdobje sem oddelal, svoje naredil in večino svojih načrtov izpolnil.
Zakaj vas potem ves čas omenjajo kot strica v ozadju, ki hoče rušiti hokejsko oblast?
To je odvračanje pozornosti drugam. Iskanje zunanjega sovražnika. V Sloveniji smo zelo naklonjeni takemu načinu dela. V ospredju pa bi morali biti rezultati in stanje v našem hokeju. Kot sem rekel, ni katastrofa, da je članska ekipa izpadla. Kaj pa je v mlajših selekcijah, pri dekletih ...
Ali se še lahko pričakuje zamenjava v vodstvu hokejske zveze?
Do tega ne bo prišlo.
Torej, ali je mogoče, da bi se usedli s predsednikom Rakovcem in se pogovorili?
Mislim, da je to nemogoče, čeprav sem vedno odprt za pogovor. Ampak stvari so prišle tako daleč, da bomo težko našli skupni jezik. Vprašanje je tudi, ali imam sploh interes, da bi delal v našem hokeju.
Morda pa bi komu odprli vrata v mednarodni zvezi?
To ne gre kar tako. Res je, da sem v mednarodnih krogih spoštovan in da sem blizu tudi predsedniku mednarodne zveze, toda ... Tisti, ki bodo znali in želeli, se bodo že potrudili. Svoje sem naredil. Prepustil sem mesto predsednika zveze, svoje mesto v izvršnem odboru olimpijskega komiteja in to je to. Imel pa sem željo, da bi delal z mladimi.
Takrat ste bili zadovoljni, da je na mesto predsednika prišel Matjaž Rakovec.
Seveda, saj sem ga jaz pripeljal, ampak ga ne bom nikoli več. Bil je moj športni prijatelj, ki mi je večkrat dejal, ali mi lahko kako pomaga. Potem pa so se stvari obrnile, tako kot so se.
Ali ste razočarani?
Ne, nisem razočaran. Odkar nisem več tako aktiven v hokeju, sem naredil veliko, veliko zase. V času, ko sem delal v hokeju, sem imel čas in energijo samo za to. In zaradi tega so bili mnogi okoli mene prikrajšani. Zdaj je na srečo drugače.
Za nas ni presenečenje, da se je ob mogoči zamenjavi na hokejskem vodstvu pojavljalo vaše ime. Kljub vsemu ste v slovenskem hokeju že vse življenje. Nekakšna siva eminenca. Brez vas pri nas ni bilo hokeja.
Tako je bilo, zdaj pa ni več tako. Tudi danes hokej je in bo tudi v prihodnje. Tudi brez mene.
Res je, da nihče ni nenadomestljiv ...
Ne mislim tega. Ampak da bi se moral ves čas dokazovati ...?
Mislim, da je to nemogoče, čeprav sem vedno odprt za pogovor. Ampak stvari so prišle tako daleč, da bomo težko našli skupni jezik. Vprašanje je tudi, ali imam sploh interes, da bi še delal v našem hokeju.
Ali še pridejo k vam po nasvet?
Vse manj. Vedno poteka neka bitka za glasove in se malo bojijo. Največja težava je, da se selektorji in trenerji reprezentančnih ekip imenujejo po pripadnosti nekomu.
Ali se slovenski šport še vedno politično deli na leve in desne?
Ne. To je seveda moje mnenje. Trenutno vlada v športu razmišljanje, ko rečejo: 'Saj onim je pa še slabše.' Iti moraš po svoji poti in imeti svojo vizijo. Vsi jamrajo, a od jamranja po navadi ni nič. Sponzorjev ni ... Trenutek za slovenski šport ni najboljši.
Kako pa komentirate slovensko klubsko sceno? Jesenice se sicer počasi pobirajo, Olimpija je v prisilni poravnavi ... Ne ravno najlepša slika.
Imeti moramo vsaj dva profesionalna kluba. Derbi med Jesenicami in Olimpijo je najstarejši slovenski športni derbi. To je veliko bogastvo, ki ga moramo negovati. Včasih so mali, če jih lahko tako imenujem, vzgajali igralce, ki so imeli motiv, da bi zaigrali na Jesenicah ali v Olimpiji. Bili smo regionalna hokejska sila. Od nas so se vsi učili. Danes pa ... Naši klubi igrajo v ligi INL, z vsem spoštovanjem do tega, vendar, ali je to prihodnost?
Ali se bosta oba kluba postavila na noge?
Upam. Brez tega ne bo nič. Ne bo hokeja. To bo za seboj potegnilo tudi druge klube. Najbrž ne gre nihče trenirati hokej, da bi vse življenje igral na primer v Celju. Pri nas zelo dobro deluje sistem do 14 let, potem pa se začne osip. Tu se dela prva luknja, druga pa, ko so igralci stari 18 ali 19 let. Takrat jih začnejo zanimati druge stvari in naša naloga je, da jih zadržimo v klubih, da jim ponudimo perspektivo. Žal je za nas katastrofa, ker ob teh prelomnicah izgubimo toliko mladih igralcev. Iz ene generacije izgubimo 15 ali 20 igralcev, kar je zelo slabo. Nimamo take baze kot drugje. To ni Kanada.
Veliko mladih gre že zelo zgodaj v tujino.
Nisem proti temu, da gredo mladi v tujino, vendar naj gredo, če jih želijo v tujih klubih, ne pa, da jih tja peljejo starši in potem še plačujejo za to. Odvisno je tudi, kam gredo. Švedska je Slovencem prijazna dežela, katera druga pa ni. Pa ne bom povedal katera.
Starši tudi ne zmorejo plačevati stroškov za treninge otrok, ker je preprosto predrago.
Zmorejo do 14. leta. Potem je težje. In nato rečejo še starši, zakaj trenira hokej, če v našem klubu še plače ne dobi. Mladi nato razmišljajo, ko pridejo v prava leta, kaj se jim resnično bolj izplača.
Ne deli se. To je seveda moje mnenje. Trenutno vlada v športu razmišljanje, ko rečejo: 'Saj onim je pa še slabše.' Iti moraš po svoji poti in imeti svojo vizijo. Vsi jamrajo, a od jamranja po navadi ni nič. Sponzorjev ni ... Trenutek za slovenski šport ni najboljši.
Vidite luč na koncu tunela?
Sem večni optimist. Hokej bo v slovenskem prostoru obstal tako ali drugače.
Bi za konec še kaj dodali?
Da. To je moj zadnji pogovor za medije na temo slovenskega hokeja. Svoje sem povedal.
