Šlo je hitreje, kot so pričakovali. To so priznali. Nihče o tem ni upal sanjati, kaj šele govoriti. Ne začetku sezone, ne na njeni sredini, še pred dvema tednoma ne, še posebej pa ne potem, ko so z velikim razočaranjem izpadli v polfinalu lige INL.
Nihče si, tudi zaradi vsega, kar se je v zadnjih letih dogajalo, ni predstavljal, da lahko železarji tako hitro spet posežejo po najslajši smetani, da lahko sezono končajo na najlepši mogoči način. Gorenjcem je to dalo samo še več zagona in upanja na lepšo prihodnost, obenem pa opozorilo, da se ne smejo znajti tam, kjer so bili še pred dobrimi tremi leti in mnogokrat prej.
PRVI HUJŠI
Se spominjate sezone 1998/99? Takrat so v najbolj trofejnem moštvu, ki je v prvih letih slovenske samostojnosti osvojilo tri zaporedne naslove, na dan prišli prvi zametki težav, ki so se sčasoma izkazale za zelo resne. Takratno vodstvo na čelu s trenerjem Pavletom Kavčičem je imelo vizijo, ki je še zdaleč ni zmoglo podpreti z denarjem, ki ga to okolje ni premoglo, in leta 1999 se je prvič zgodilo, da je finale DP potekal med Olimpijo in Slavijo; Jeseničane so izključili iz domačega tekmovanja, bojkotirali so dve tekmi, eno v alpski ligi, drugo v rednem delu DP.
POPOLNA SEZONA
Klub je v naslednjih sezonah padel na amatersko raven, kader je temeljil na doma vzgojenih igralcih, finančni udarec je bil hud, okrevanje počasno, končalo pa se je s popolno sezono 2004/05. Zakaj popolno?
Ker železarji v tej niso utrpeli niti enega samega poraza in so hkrati po dolgih desetih letih le prekinili vladavino Olimpije. To sezono je zaznamovala tudi selitev štirih "zelenih" na Jesenice – Gregorja Polončiča, Luka Žagarja, Jurija Goličiča, v matični klub se je vrnil tudi Peter Rožič.
Tista leta (od 2000 naprej) je delo predsednika kluba opravljal Slavko Ažman, ki je tega vodil preudarno, a nič manj ambiciozno. Bil je glavni krivec, da je leta 2006 Podmežakla prvič odprla vrata ligi EBEL, Jesenice so pod taktirko trenerja Matjaža Kopitarja in predsednika Pavleta Ruparja postale prvo neavstrijsko moštvo v ligi.
VRNITEV IZGUBLJENIH SINOV ...
Ključna je bila nato sezona 2008/09, ki je na koncu prinesla več žalosti kot veselja. Dimitrij Piciga kot predsednik in Matjaž Mahkovec kot športni direktor sta z enormnimi pogodbami domov privabila izgubljene sinove brata Rodman in Tomaža Razingarja.
Izkazalo se je, da je klub znova meril previsoko. V naslednjih letih so se dolgovi kopičili in jeza večala, incident v Ratečah spomladi 2010 ni pomagal, a dokončno je počilo ob koncu sezone 2011/12.
… IN VRNITEV UPOKOJENCEV
Kot predsednik uprave največjega sponzorja Acronija Jesenic je v teh viharnih časih na čelo kluba nekako logično stopil Slavko Kanalec, ki je bil sicer že prej v vodstvu kluba. A ta je bil takrat daleč pod vodo in spomladi leta 2012 so sledile velike težave, bolj natančno velike okoli 2,5 milijona evrov, ki jim Kanalec ni bil kos. Jeseničane so tisto zimo vodilni na HZS komajda prepričali, da so sezono v ligi EBEL odigrali do konca, nekaj mesecev pozneje pa je prišlo do zamrznitve statusa v ligi EBEL, ki se do danes še ni "stopil".
Sezona 2012/13 bi skorajda postala najbolj črna v zgodovini, kazalo je na to, da na Jesenicah prvič po 64 letih ne bodo imeli članskega moštva. A na srečo se je vseeno dobro izšlo. Starejši, že upokojeni jeseniški igralci (Miha Rebolj, Boris Kunčič, Peter Rožič, Dejan Varl, Gaber Glavič in tako dalje, nekaj tekem je odigral celo Tomaž Razingar), so obrisali prah z opreme – pridružilo se jim je nekaj mlajših – in se zbrali ter z imenom Jesenice mladi na osmih tekmah sodelovali v DP.
ZA SKUPNO DOBRO
Lansko sezono se je v prizadevanju za skupno dobro slovenskega hokeja vmešala naša krovna organizacija, ki je ustanovila selekcijo Team Jesenice. Povsem amatersko moštvo je zaigralo v ligi INL, generalni sekretar Dejan Kontrec je poskrbel, da so se znova začeli delati koraki in medtem ko so ti postajali vedno bolj čvrsti, mu je uspelo najti in prepričati Anžeta Pogačarja, da je prevzel nalogo predsednika novega kluba.
To sezono je klub stal na svojih nogah, najbolje od vseh slovenskih ekip nastopal v ligi INL in v sredo na Jesenicah poskrbel za dan, ki se ga v našem hokejskem prostoru ne bo kar tako pozabilo, deseta zvezdica bo za vedno ostala nekaj posebnega.
"Prvič sem naslov državnega prvaka osvojil ravno takrat, ko se je ta po desetih letih vrnil na Jesenice. Tista zvezdica je bila velika in današnjo lahko tej postavim povsem ob bok," je vzhičeno razlagal strelec vodilnega zadetka Marjan Manfreda, ki je sicer težko iskal besede, s katerimi bi opisal svoje doživetje.
Malce bolj umirjen je bil Matevž Erman. "To je lepa nagrada za ves trud, ki ga je v klub vložilo vodstvo, kot celota smo naredili velik korak za slovenski hokej na splošno. Pred finalom smo verjeli v uspeh, imamo dobro ekipo, in čeprav je bila večina fantov v sredo do 16. ure v službi in počitka nismo imeli, smo se zbrali in umirili, ko je bilo treba, in odigrali tako, kot znamo," je ponosno govoril branilec, ki ga spremlja prav posebna zgodba.
Lani še hokejist Olimpije je poleti in jeseni razmišljal o hokejskem pokoju. V sredo mu vsekakor ni bilo žal, da so ga soigralci in Pogačar prepričali, da vztraja pri hokeju. "Izplačalo se je pregovoriti," se je smejalo Ermanu.
KAJ PA ZDAJ?
Anže Pogačar je moral od vsega začetka prevzema predsedniške funkcije največkrat odgovarjati na vprašanje: "Kdaj bodo Jesenice spet igrale v ligi EBEL?". Vedno je na to odgovoril preudarno in enako, odgovor se ni spremenil. "Če je denar, ni težav, če pa ga ne bo, ne bomo igrali v ligi EBEL. Rad bi, da to, kar obljubimo, tudi velja. Ne bomo prehitevali. Upam, da bo prihodnost svetla."
Če ne drugega, je na Jesenicah po daljšem času vsaj sedanjost svetla. Mnogi so še včeraj brez spanca proslavljali naslov in verjamemo, da ga bodo, dokler bodo le imeli moč. Z vrnitvijo pokala v mesto rdečega prahu in jekla, z novo zvezdico je na Jesenicah, v edinem pravem slovenskem hokejskem mestu, življenje znova dobilo pravi smisel.
