Hokejski praznik so obljubljali, hokejski praznik smo na četrti tekmi 24. finala državnega prvenstva dobili in doživeli. Prenovljena jeseniška dama ni ravno pokala po šivih, je pa bil večji del lepo zapolnjen z okoli 3400 navijači. Vse, kar je manjkalo, da bi bilo rajanje popolno, je bila domača zmaga, ki so jo Jeseničani tudi priskrbeli. S 3:1 v seriji so železarji poskrbeli za eno najbrž najbolj cenjenih zvezdic.
Za lep uvod v že dolgo ne tako hokejski dan v Sloveniji so poskrbeli že naši reprezentanti, zvečer pa je bila v Podmežakli praktično zbrana skoraj vsa slovenska hokejska igralska smetana, ob risih še hokejisti naših dveh najboljših ekip.
Že v bližini dvorane je bilo slišati, na prizorišču pa nato tudi videti, da se v mestu rdečega prahu in jekla dogaja nekaj res posebnega. Da je najbolj priljubljeno moštvo na Jesenicah na pragu nečesa, kar ima v tem okolju daleč največjo veljavo - pokal državnega prvaka, ki so ga rdeče-beli visoko v zrak nazadnje dvignili pred štiri leti, to je leta 2011, sinoči pa so poskrbeli, da se je ta suša končala.
Še preden sta moštvi prišli s suhega ogrevanja, še preden so iz dvorane svojo opremo odnesli varovanci Matjaža Kopitarja, je bilo že vse pripravljeno, da se veliki derbi začne. Tehnični direktor HZS Bogdan Jakopič je na podestu med klopema za igralce mizo pokril z zastavo deželice s sončne strani Alp, na sredino postavil tako želeno "srebrnino" in ob to lično zložil še kolajne za prvo in drugo mesto.
Ko se je dvorana napolnila in ko smo znova slišali himno, se je začel srdit boj, katerega rezultat je eni strani prinašal vse, drugi strani pa ali veliko vzel ali prinesel še eno priložnost.
Tekma sama je tokrat poskrbela, da se je živčnost in vznemirjenost tako na ledu kot tribunah iz minute v minuto povečevala. Ekipi sta se v prvem delu izkazali z igro redkih napak in posledično malo res zrelih priložnosti. Vseeno je bila domača četa spet "bolj pri stvari", imela več priložnosti, Olimpija pa je znova ne glede na vse, kar je poskušala, na vsakem koraku naletela na zid v obliki zanesljivih Jeseničanov, ki jim ni pustil, da bi prišli do izraza.
Mreži sta v uvodnih 20 minutah tako samevali, a hitro se je to spremenilo. Po le 30 sekundah igre v drugi tretjini sta Sašo Rajsar in Marjan Manfreda krenila v napad dveh proti enemu, slednji pa je po podaji kolega s strelom na prvo poskrbel, da je Podmežakli prvič ta večer skoraj odneslo strop, slavni tika-taka-tika-taka-gol-gol-gol je nato samo še enkrat stresel dvorano evforičnih navijačev.
Tudi v nadaljevanju zmaji niso pokazali dovolj, da bi resneje ogrozili domačega vratarja Aleksisa Ahlqvista, medtem ko je David Sefič le nekaj minut po prvem zadetku zatresel vratnico gostujočega Miike Wiikmana. Slednji se v nadaljevanju ni dal, in ko je bilo videti, da bodo domači na drugi odmor odšli z minimalno prednostjo, je prišlo do dveh sočasnih kazni pri Jesenicah, Olimpija je darilo sprejela s široko odprtimi rokami. Jure Sotlar je z dvema igralcema več le 32 sekund do konca druge tretjine izid poravnal in razveselili peščico ljubljanskih navijačev.
Sklepna tretjina je pokazala igro z veliko tekmovalnega naboja. Opogumljena Olimpija je zaigrala bolj živahno, železarji so bili na drugi strani malo manj aktivni, a na koncu je bilo tudi to povsem dovolj. Olimpija, ki je v zaključku pritiskala kot je le mogla, je že prej namreč drago plačala za kazen, kapetan Miha Brus pa si je z zadetkom v 49. minuti omogočil, da je lahko nad glavo lahko dvignil veliki pokal slovenskega prvaka in s soigralci užival v svojem uspehu in vzklikih več kot tritisočglave množice!
