Konec tedna ste prišli iz Minska, kjer ste sodelovali na kongresu IIHF. Kakšna je bila tokratna izkušnja? Kako bi to primerjali z izkušnjo preteklih let? Kaj je Slovenija v Belorusiji dosegla?
Moram poudariti, da je letos prvič v mojem štiriletnem predsednikovanju HZS, Slovenija postala nek enakovreden partner velikim reprezentancam. S predstavniki vseh velikih hokejskih zvez, vključno s svetovnimi in olimpijskimi prvaki, smo se pogovarjali o prijateljskih tekmah pred SP na Češkem, kar je bil naš prvi cilj. Kanada je žal že pred tem dorekla svoje načrte, če ne drugega, pa imamo obljubljeno, da nas bodo resno vzeli, da bomo načrte uskladili pred SP 2016 v Rusiji. Švedi so pokazali zanimanje, da bi prišli k nam na priprave. Še ta teden jim bomo poslali podatke o dvorani Tivoli, hotelu, oni pa nam, kakšne so njihove želje. Vse to je treba uskladili še z Matjažem Kopitarjem in to potem poskušati spraviti do življenja. Ena od možnosti so tudi ZDA, krajše priprave bodo opravili na Dunaju, a, da bi igrali z Američani, verjetno ne bo šlo, bomo pa vseeno, če ne drugega, v igri za kdaj drugič.
Bistveno pa je to. S 14. mestom na IIHF lestvici oziroma s tem, da smo med 12 evropskimi ekipami, smo prvič dobili priložnost, da bomo lahko igrali na aprilskih EICH turnirjih, kar nam prinaša še boljše možnosti o tekmah z velikimi reprezentancami. Junija gremo v Frankfurt, kjer se bo znano, kako in s kom se bo aprila igralo. Te tekme bodo že pošteno dvignile evforijo pred SP.
Ste v Misku v kakršnemkoli obsegu ali načinu občutili, kaj je Sloveniji prineslo sedmo mesto na olimpijskih igrah?
Že v Južni Koreji smo poželi velik aplavz, vsi so nam čestitali. Veliko je bilo čestitk od predsednika IIHF Reneja Fasela že v Sočiju, zdaj pa se je odnos še malo bolj otoplil. Vse skupaj je malo bolj prijazno. Slovenija je na zemljevidu hokejskih velesil. V Minsku sem govoril nemškim športnim novinarjem, ki je dejal, da zna Slovenija pristati med štirimi oziroma osmimi najboljšimi na SP 2015. Naši cilji bodo seveda visoki, veliko pa mi pomeni, da tudi v poznavalskih krogih Slovenijo uvrščajo v krog tistih, ki se lahko uvrstijo visoko. V Minsku so ljudje pokazali zanimanje za posamezne slovenske igralce, kot so Robert Sabolič, Žiga Pavlin, brata Rodman, s čemer se je v večji meri ukvarjal Dejan Kontrec. Ljudje poznajo naše fante, po uspehu na OI vsekakor niso ostali anonimni.
Pred časom je Dejan Kontrec v enem od intervjujev izjavil, da je bil odnos IIHF do HZS, potem ko za svet IIHF niste predlagali Ernesta Aljančiča, bolj ali manj obupen oziroma hladen, neprijazen. Kako je zdaj?
To je bilo res. Res žalostno je bilo, da je veliko ljudi, tudi iz samega vodstva IIHF, od Aljančiča dobilo informacije, da bo hokej v Sloveniji propadel, da ne vemo, kaj delamo. Zdaj je rezultat povedal svoje. Z nekim korektnim odnosom smo dokazali obratno, to sem tudi pričakoval. Igralci dajejo maksimalno od sebe, imamo super strokovno ekipo, ki dela v urejenih razmerah, vidimo, da lahko dosežemo marsikaj. Smo na tem zemljevidu. Toliko, kot sem imel letos pogovorov, jih v preteklih treh letih nisem imel skupaj. Jemljejo nas kot resnega partnerja, poslušajo naše ideje. To, ko smo zdaj med 12 v Evropi, je res neverjeten občutek. Prej smo bili manjši, dajali so nas v krog Japonske, Koreje, zdaj pa so nas OI izstrelile. Lepo je, ker te kar naenkrat vsi poznajo. Prej so nas postrani gledali tudi napačnih informacijah o tem, kaj delamo in podobno. A kot rečeno, ta rezultat na OI nam je izredno veliko dal. Zdaj imamo res dobre možnosti, da imamo dobre priprave na SP 2015, da ne bo več izgovorov, da nismo imeli močnih tekem pred turnirjem.
Dejali ste, da ste se v Belorusiji veliko več pogovarjali. Je že prišlo do tega, da bi kdo o večjih reprezentanc pristopil do vas in rekel, mi pa bi se z vami radi dogovorili za prijateljsko tekmo?
No, tako do nas pridejo manjše države. Japonci, Danci. Z velikimi je tako, da moraš biti ti tisti, ki da pobudo, pokazati željo, jih prositi, dati ideje, jim kaj ponuditi. Pogovarjali smo se z Avstrijci in si priznali, da smo drug drugega že malo siti, a na koncu v tem primeru prevlada bližina in manjši stroški. Za nas bi bila kar investicija, da gremo na Dansko in tam odigramo turnir. Mislim, da bomo novembra v Ljubljani sicer gostili dober turnir. Prišli bodo osmi s SP, Belorusi, Japonci, s katerimi imamo vedno težave in klasika v obliki Avstrijcev.
Res, da je Matjaž Kopitar trenutno v Ameriki, ampak ali ste bili z njim ali pa s pomočnikom Nikom Zupančičem pred odhodom v Minsk v stiku glede njunih želja, s kom naj se Slovenija dogovarja za tekme in podobno?
Preden sva z Dejanom odšla, smo se sestali z Nikom. Tudi on se je dotaknil Avstrijcev, to, kar sem že omenil, a se hkrati zaveda, da smo obsojeni na to sodelovanje. Malo za šalo, malo za res, smo v pogovore šli na način, da, če nas bo kdo poslušal, dajmo ga dobiti na svojo stran (smeh). To je to. Pa se ni bilo treba res truditi, so nas zdaj kar poslušali. Z Matjažem nismo bili v stiku, imeli smo jasna navodila, vse je bilo v tistih okvirjih, ki si je naš trenerski štab zaželel. Dobro smo navezovali stike, če nam bo v prihodnje uspelo dobiti koga iz velike sedmerice, pa toliko boljše.
Ob dogovarjanju za člansko reprezentanco, je Slovenija kandidirala za prireditev treh SP, od katerih smo dobili SP risov do 18 let. Ste zadovoljni s tem? Ste pričakovali več?
Z Italijani smo se dogovorili in smo Asiagu prepustili SP do 20 let. Maribor bo gostil SP do 18 let, to smo si zelo želeli. Sam se zelo želel, da bi dobili še SP za članice, ki bi ga z veseljem organizirali na Jesenicah in pri izvedbi pomagali tamkajšnji ekipi. Žal je bil lobi prevelik, moramo vedeti, da predstavnik Španije v komiteju IIHF in da ta glasuje. Dobili smo štiri glasove, osem jih je šlo v prid Španije. Sreča, da ni bila Mehika, mislim, da Španija ne bo tako velik finančen zalogaj.
Malo bi se posvetili še turnirju v Južni Koreji. Tudi sami ste bili v Gojangu, kako ste vi doživeli to SP, v primerjavi s temi, ki ste jih obiskali, tudi organizirali? Kakšna je bila izkušnja na drugem koncu sveta?
Vidi se, da IIHF dela na tem, da bi v Aziji le dobil pravega hokejskega člana, da, recimo, Južni Koreji omogoči, da lahko sodeluje na OI. Je pa problem v tem, da bi morali malo prej poslati pomoč za samo organizacijo. To so bili porodni krči. Takega, kot smo ga mi organizirali v Stožicah, bi tam težko, mi imamo le določene izkušnje ljudi, ki dobro obvladajo svoj posel. Južna Koreja je prinesla zelo veliko izkušnjo za vse prisotne. Po tem začetnem porazu proti Japoncem, da so se fantje pobrali in nato suvereno do konca pripeljali turnir, … Ta reprezentanca res v vseh pogledih napreduje, se nadgrajuje. To, da smo odšli v Korejo brez osmerice, ki je bila v Sočiju, da so fantje zmogli ta pritisk prenesti, še posebej ti mladi, … Povečali smo nabor in mislim, da se ni bati za našo hokejsko prihodnost še nekaj časa, da bomo lahko parirali najboljšim na svetu še nekaj časa.
Kakšni so stiki z Matjažem Kopitarjem? Kako je z njegovo prihodnostjo na mestu selektorja?
Najina želja je bila, da se usedeva še pred koncem SP v Gojangu. Ne po zadnji tekmi z Avstrijo, temveč prej, ko je bilo še veliko neznank, ko nismo vedeli, ali nam bo uspelo ali ne. Tako sva se sestala po predzadnji tekmi z Ukrajino. Dolgo časa sva se pogovarjala, oba sva izrazila željo, da nadaljujemo z delom, oba se strinjava, da imamo velik potencial. Moja naloga je bila, da pripravim pogodbo, da se začne takoj delati za naslednji olimpijski cikel. Mi imamo pogodbo pripravljeno, še nekaj detajlov je treba doreči in mislim, da mu jo bomo še ta teden poslal po spletni pošti in čakali na še kakšno njegovo pripombo. Potem ostane le finančno vrednotenje pogodbe, kar bomo naredili na predsedstvu in mislim, da bi za začetku junija oziroma, ko se Matjaž vrne v Evropo, že uskladili vse in podpisali pogodbo za nova štiri leta.
Najbrž ste veseli, da ima Matjaž Kopitar kljub vsem uspehom, še vedno veliko ambicij, želje po vodenju reprezentance?
Gotovo. Moramo vedeti, da bo sedmo mesto z OI zelo težko ponoviti, a njegov optimizem daje nekaj slutiti. Če je on pripravljen še naslednje štiri leta sodelovati pri tem projektu, ima verjetno še višje cilje. Da hoče pokazati tudi nekaj več na SP elitne divizije, ne samo, da smo stalnica na tem. V naslednjih štirih letih lahko postanemo redni člani elitne divizije, kar nam daje možnost, da kandidiramo za organizacijo tega turnirja in mislim, da bi to v Sloveniji, seveda z določenimi vložki, zmogli. Vesel sem, da je Matjaž z našo ekipo še naprej pripravljen sodelovati. Dogovorila sva se, da bi strokovni štab ostal v isti sestavi, da bi Kari Savolainen še naprej pomagal. Kari mi je že v Vojensu dejal, da je uvrstitev Slovenije tudi z njegovo pomočjo na OI eden največji, če ne kar največji uspeh v njegovi karieri. Govorila sva še o vključevanju trenerjev v ta štab. V naslednjih korakih si želimo, da bi se sodelovalo z vsemi selektorji in z ostalimi štabi mlajših selekcij, da bi ti videli, kako ta sistem deluje pri članski ekipi. Ameriški sistem, ki ga je od tam prinesel Matjaž si želimo razpršiti še na ostale, ki izvajajo trenerske funkcije.
Vam je Matjaž Kopitar kadarkoli dejal, da bo selektorsko delo opravljal le, če boste hkrati vi ostali predsednik HZS?
On je že večkrat javno povedal, da si želi nadaljevati delo s svojo ekipo in tudi z ekipo HZS. Tu so naloge jasno razdeljene, točno se ve, kaj kdo dela, zakaj je do uspeha prišlo. Rekel je, da želi še naprej delati z nami, jasno je povedal, da mu odgovarja ta organizacija. Mora se vedeti, da imamo vsi mi, ki smo bili del gradnje tega uspeha, svoje specifike. Spoštovanje drug drugega je ravno tisti čar, ki prinese tak rezultat. Spoštovati je treba kvalitete in na drugi strani določene slabosti, muhe ali kakorkoli bi že temu rekli. In moje in njegove, in Dejanove, in Nikove itd. Skratka, treba je dobiti pravo kombinacijo, treba je javno povedati, da smo drug z drugim zadovoljni. Vsi pa delamo napake in jih je treba tudi spoštovati, navsezadnje se moraš biti pripravljen na napakah učiti in jih tolerirati. S tako dobro ekipo se lahko doseže take rezultate.
V Minsku je bilo dokončno potrjeno, da bodo tudi hokejske reprezentance nosile barve OKS, to je modro-belo-zeleno kombinacijo. Ne bomo si metali peska v oči, marsikomu novi dresi niso všeč, številnim gredo v nos barve, še posebej zelena in odsotnost rdeče. Do polemiziranja bo gotovo še prišlo, vi pa najbrž stojite za svojo odločitvijo?
Kritike bodo, a mislim, da so OI pokazale, da so ljudje sprejeli naše nove drese. Tudi iz tujine so bili odzivi super, navdušeni so bili, da smo pogumno spremenili imidž in se oddalji od klasike Rusov, Slovakov, Čehov, Francozov … Moj predlog, ki smo ga že ponudili med OI, je bil, da bi bila - to bo slišati še bolj bogokletno -, naša različica svetlega dresa zelena in ne bela. Ampak je bila ta barva le malo preveč v oči vpadajoča, zato smo obdržali zeleno le na določenih mestih. Moram priznati da sem zelo zadovoljen, ti dresi nam prinašajo srečo, verjamem, da bodo tudi ostalim selekcijam prinesli tak uspeh, kot ga je doživela članska reprezentanca v Sočiju.
V roku meseca vas čaka volilna skupščina HZS. Kaj pričakujete od te? Mogoče že veste za kakšno opozicijo?
Lepo je imeti konkurenco, da ni videti, kot da obstaja strah, če ta obstaja. Konkurenca za predsedniško mesto in za člane predsedstva je dobrodošla, bilo bi dobro, da bi se še kdo prijavil. Moram priznati, da se o tem nisem pozanimal. Zdaj pišem program, ki bo v skladu s tem, kar trenutno delamo na HZS. Med drugim je v izdelavi bela knjiga. Jaz ji rečem kar biblija, s smernicami, kam je treba HZS zapeljati, zaključili naj bi jo septembra. Bistveno je, da pri tej sodeluje okoli 30 ljudi iz hokejske stroke in drugih strok. Kdorkoli že bo predsednik HZS, si želimo, da bi imeli jasno usmeritev, kam bo slovenski hokej šel. Ali bomo pomagali profesionalnem ali amaterskemu športu, ali bomo razvijali lastno ligo ali ligo v sodelovanju s sosednjimi državami in tako dalje. Končno bo stroki, predstavnikom klubom dana možnost, da povejo, kaj bi želeli in to bomo poskušali uskladiti. Nato je treba najti prave ljudi, se organizirati, dobiti določena finančna sredstva in HZS narediti tako, kot sem si jo že predstavljal, da bi morala biti. Dnevni red za skupščino bo več ali manj jasen že prej. Moramo pokazati, da smo resna ustanova, da za predsednika kandidira nekdo, ki ima resne namene in zato smo že pred majem, mesec pred rokom, obvestili klube, da predlagajo svoje kandidate. Delamo tudi na tem segmentu, torej, da je vse transparentno, da bi dobili najboljše kandidate.
Če se zdaj še malo dotaknemo klubske scene. Liga INL se je povečala za moštvo, vse slovenske ekipe bodo še naprej igrale v tej. Boste tudi letos kot ste lani tej šesterici namenili finančno pomoč?
Da, ta je v načrtu. Letos smo klubom, vključno z Jesenicami, pomagali s približno 140 tisoč evri. Če se mi tega ne bi šli, bi imela HZS okoli 170 tisoč evrov dobička. Super bi se tako držali začrtanega sanacijskega načrta, ampak kaj bi s tem storili? Marsikateri klub bi se odločil, da v ligi INL ne bo igral. Na HZS je zdaj okoli 20 tisoč evrov dobička. Že drugo leto zapored dokazujemo dobaviteljem, da znamo delati, da delamo z dobičkom, na drugi strani pa ne zanemarjamo klubov in jim pomagamo. Do zdaj smo naredili najmanj na marketingu in zato bomo šli letos v obsežno marketinško akcijo. Organizirali bomo DP, iskali sponzorja za ime lige in tako dalje. Zveza denarja potrebuje toliko kot ga ima. Tudi, ko so fantje osvojili nagrade IIHF oziroma MOK, smo jim lepo povedali, da gre del za njih, del pa gre za razvoj hokeja. To, da se bo del namenil za napredek, so razumeli. Princip amaterizma, ki ga gojimo zdaj, mislim, da je trenutno najboljši za slovenski hokej. Poskrbeti moramo za DP, da bo recimo Telemach Olimpija igrala v Celju, na Bledu, v Mariboru in drugod. Imamo predloge, zdaj se bo s tem ukvarjal strokovni svet HZS. Videlo se je, da je potreba tako javnosti kot fantov igranje obširnejšega DP, da ta ne obsega samo nekaj tekem.
Ni skrivnost, da ste finančno najbolj pomagali Jesenicam in da ste to sezono iskali ljudi, ki bi prevzeli ta projekt. Ste bili uspešni?
Z Dejanom sva bila kar nekajkrat na Jesenicah. Ekipa zbrana okoli HDD Jesenice ima energijo, predsednik kluba Anže Pogačar bo tega vodil. Sestali smo se tudi z županom Tomažem Tomom Mencingerjem, pa direktorjem Acronija Blažem Jasničem, predvsem, da spoznamo interes lokalne skupnosti. Pogovarjali smo o stroških vodenja ekipe v ligi INL, ki znaša okoli sto tisoč evrov, in to je številka, za katero se mi zdi, da bi jo lahko lokalna skupnost lahko zagotovila. Potem pa je tu še nadgradnja. Zdi se mi, da so ti igralci, ki so pokazali, da so pripravljeni vlagati v Jesenice, eno leto igrali brez plačila, največji zmagovalci in da se lahko tudi na njih najde nekaj več. Delajo na marketinškem delu, z Nikom Zupančičem se pogovarjajo, da bi zasedel mesto trenerja. Všeč mi je, da gredo na Jesenicah korak za korakom, da sami gradijo organizacijo. Pogačar se bo sam pogovoril z igralci, jim pojasnil strategijo. Okoli sebe ima ekipo ljudi, ki je že začela z nabiranjem sredstev. Upam, da jim bo uspelo zbrati vsaj neko minimalno količino, to je okoli 50 tisoč evrov, da lahko startajo v prvenstvo. Na Jesenicah imamo zdaj dva kluba, HDD Jesenice in Jesenice mladi, ki, kar je ključnega pomena, sodelujeta.
Domnevam, da ste seznanjeni s potezo Slavka Kanalca o izbrisu Acroni Jesenic iz registra društev. Kako komentirate to?
Odkrito bom povedal; klub je bil dejansko dve leti že mrtev, slišal sem, da tudi transakcijski račun ni več odprt. V čem je potem smisel tega kluba? Edina napaka je bila, da bi se morali tega lotiti drugače. Združiti bi morali vse tiste, ki so včasih vodili ta klub, upravni odbor, nadzorni odbor in reči, glejte nima smisla, da nadaljujemo, dajmo sprejeti sklep, da gre klub v izbris in narediti javno obvestilo, ne pa da se za to izve na oglasni deski. Realno ni pričakovati, da bi kdorkoli prišel do sredstev, zdi se mi, da zgodbo lahko že pokopljemo. Še enkrat, ni pa bil to pravi način, tako kot niso bile v preteklosti določene poteze Slavka Kanalca. Zato sam tako močno zagovarjam transparentnost. Pri nas vse sprejema predsedstvo, klube seznanjamo z vsem, smo odprti. Da, naredimo napake, kdo jih pa ne. A ta stvar je vznemirila tudi mene. Sam način komuniciranja. Vsi ti igralci, dobavitelji, ki jih to zadeva, potrebujejo neko pogrebščino, na kateri bi lahko rekli, lepo smo se imeli, ne pa da se izide tako, kot se je. Dejstvo pa je, da društva Acroni Jesenice ni več, ne bo več in mislim, da bo treba to agonijo čim prej zaključiti. Zdaj so se seveda vsi zbudili, prijavili svoje terjatve, tudi HZS jih je, ampak mislim, da je to izguba časa in denarja. V naslednjem mandatu HZS je v načrtu tudi to, da nadzorujemo delovanje klubov predvsem v odnosu do igralcev. Največ do domačih, a tudi tujih, saj lahko to meče slabo luč na HZS. Moram priznati, da plačujemo vse transfer karte, večina jih je od Telemacha Olimpije, čeprav so nam oni dolžni kar nekaj denarja. A s tem mogoče tujina v taki meri ne čuti, da je Olimpija v težavah.
Ko ste ravno začeli, … Imate vi kakšne bolj konkretne informacije o tem, kaj se dogaja s Telemach Olimpijo? Mi se pač še nismo uspeli dokopati do česarkoli, kar bi bilo gotovo. Direktor Matjaž Sekelj se je zavil v molk. Je HZS z edinim našim profesionalnim klubom v stiku?
Dejansko tudi sam vse izvem iz medijev, v nasprotju z ostalimi klubi, je žal to odnos, ki ga imamo s Telemachom Olimpijo. Zelo rad bi se dobil tako z njimi, z lokalno skupnostjo, rad bi izvedel, kaj lahko naredi HZS. Tu seveda ne gre za finančno pomoč. Imidž hokeja v Sloveniji je izredno dober. Kakorkoli pogledamo, uspehi so dvignili njegovo prepoznavnost, a mu to Olimpija s temi aktivnostmi, kot je ustanovitev kluba v Zagrebu, z nezadovoljnimi igralci, tu se vlečejo še stvari iz preteklosti, še iz časa Neila Sheehyja, ne dela uslug. Na dan prihajajo same slabe zgodbe in mislim, da bo treba temu narediti konec. Včasih so vsi več kot teden nestrpno pričakovali skupščine HZS in ugibali, kaj vse se bo dogajalo. Zdaj smo te zadeve nekako umirili in naslednji korak vidim v tem, četudi z istimi ljudmi, da Olimpija začne delati na ravni HZS in ostalih klubov. To je transparentno. V taki situaciji je zelo težko oziroma zelo boleče, ker te vsi napadajo, a treba je komunicirati, odkriti karte, jih položiti na mizo in povedati to in to je in gremo naprej. Prebral sem, da se bodo zdaj obrnili na domače igralce. Pred nekaj leti je bilo to kar bogokletno, večino ekipe so sestavljali tujci. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Če bo dana možnost najboljšim slovenskim igralcem, tistim, ki ne najdejo dobrih aranžmajev v tujini, bo to uspešna zgodba. Je pa res, da glavni problem niso finance, temveč, žal, ljudje. Financ je dovolj, samo znati je treba z njimi upravljati in seveda živeti v okvirih, ki nam jih postavlja ekonomsko okolje. Mi si trenutno ne moremo si privoščiti kluba s proračunom dveh ali treh milijonov evrov. Tudi, če se govori, da bi Rusi začeli pri nas postavljati južni tok. To bi bilo dovolj za dve, tri leta, kaj bi bilo pa potem? Potem bi spet nizko padli. V trenutku, ko bi začeli visoko letati. Zato moraš najprej postaviti trdne temelje. Zato mi je všeč sistem z Jesenic, Triglava in drugih. Odlično se dela z mladimi. Letos je prvič, da ni noben klub, razen Triglava, ki je do naslova prišel tudi pri dekletih, osvojil dvojnega naslova prvakov. To kaže na izredno konkurenco.
Prej ste se že dotaknili finančnega stanja HZS. Kako je s pokrivanjem dolga? Koliko ga je ostalo?
Kot rečeno ne delamo z minusom, ga pa je, če grobo ocenim, še okoli 300 tisoč evrov. Plačamo vse, malo zamujamo, Kontrec se tu zelo trudi, da razloži, da ni težav, da bo vse plačano. Bistveno je, da nam zaupajo, da bomo plačali. Če se ozrem v svoj mandat, sem strašno nezadovoljen z marketinškim delom. Zdaj že imamo tu ekipo za to, junija bomo že nekako startali z aktivnostmi za SP na Češkem ter tudi za DP, pomagali bomo klubom, da se bo o ligah, kjer bomo igrali, pisalo. Še posebej DP moramo spraviti na televizijo. Če bodo Švedi res prišli na priprave sem, če bomo igrali z močnimi tekmeci v aprilu, da bo to zelo medijsko odmevalo in da bo prava priprava pred Češko. V marketingu imamo veliko rezerv, vseeno pa smo se čez naš mandat finančno dobro prebili, uredili smo poslovanje, računovodstvo je zdravo. V trženju vidim največ priložnosti za prihodnost. Evforijo, ki se vleče še iz Sočija glede hokeja in posameznih igralcev, je treba izkoristiti.
Brez dvoma lahko to sezono ocenimo kot za najbolj uspešno v slovenski zgodovini hokeja. Zdaj je končana. Bi karkoli spremenili v tem obdobju, če bi imeli možnost? Ali je bilo vse tako, kot si je HZS zadala?
Zdaj lahko rečem, da je bila velika škoda, da nam lani na Švedskem ni uspelo ostati med elito. Za gol, dva na dveh tekmah smo bili prekratki. Matjaž je imel posebno vizijo za Soči ter tudi za SP. Rekel je, da bi, če bi igrali na SP v Minsku, tu dobro igrali. Se pa še nekaj sprašujem. Ta ekipa je lani vrh dosegla na Danskem. Ali je možno v tako kratkem času doseči dva, pa je naslednje vprašanje. Vedeli smo, da so določeni igralci prihajali neposredno po finalih v prvenstvih, bili so utrujeni, naveličani hokeja, že so dosegli življenjski uspeh, ko so se uvrstili na OI, potem pa so padli. Isto bi bilo verjetno tudi letos. Vrh je bil sedmo mesto v Sočiju. Ali bi bilo možno doseči še enega, pa je vprašanje. Po drugi strani pa imajo fantje sijajno podlago. Zdi se mi, da fantje, ko bodo šli na Češko, ne bodo tako izpraznjeni, kot pa so bili zdaj dvakrat, tako po Danski lani kot tudi letos po Sočiju. Mislim, da bo SP na Češkem drugače, prej se začne, verjamem, da jih bo Kopitar znal dobro zmotivirati. Če bomo dobili še dobre tekmece pred SP, v boju s katerimi bodo fantje že lahko videli, da jim lahko dobro parirajo.
