Nekdanji vratar je svojo igralsko kariero, večino katere je preživel v dresu Olimpije, sklenil po sezoni 2008/09. Pravi, da je že kot igralec z nasveti rad pomagal mlajšim generacijam in že takrat spoznal, da mu je to delo zelo všeč. Prve trenerske korake je sicer naredil v edini sezoni, ki jo je preživel v Italiji (2003/04), kjer je debitiral na kampu za vratarje.
"V hokeju sem želel ostati tudi po karieri. Igral sem ga vse življenje in težko je zapustiti nekaj, kar imaš rad," je povedal Mohorič, ki se je po koncu aktivne kariere spogledoval tudi z delom agenta, na Bledu pa je imel nekaj časa trgovino s hokejsko opremo: "A vseskozi sem se vračal v dvorane, na led; pomagal sem, kolikor sem lahko."
S KRISTANOM SE JE ZAČELO
Začel je z delom v mlajših selekcijah pri Slaviji in na Bledu, nato je delal z drugim moštvom Jesenic, leta 2011 pa je dobil ponudbo za delo s prvo jeseniško ekipo. A epizoda z železarji je trajala le približno pol leta; kmalu je prišel klic iz Zagreba, na drugi strani pa je bil Robert Kristan, ki ga je prosil za pomoč, ko je igral za Medveščak v ligi EBEL. "Zagrebčani so bili takrat že v pogovorih z ligo KHL in tako se je začela moja takrat triletna pot z Medveščakom v ligi KHL," je pojasnil nekdanji reprezentant.
V tistem času se je Klemen veliko izobraževal. Pravi, da se je največ trenerskega dela naučil v Kanadi, kjer so mu pošteno odprli oči. "Če se takrat ne bi izobraževal, bi se s fanti, s katerimi delam zdaj, zelo težko pogovarjal," je priznal trener vratarjev.
PETI DELODAJALEC V LIGI KHL
Po koncu Medveščakove poti v drugi najboljši ligi na svetu je ostal v razširjenem ruskem prvenstvu. Eno leto je preživel pri Slovanu iz Bratislave, nato odšel v daljni Vladivostok, od koder se je za dve leti preselil v malce bližji Nižni Novgorod, zdaj pa je del strokovnega štaba pri enem od najslovitejših klubov lige, Metalurga iz Magnitogorska. "Vse temelji na rezultatih, a četudi ne zmagaš, čutiš neko zadovoljstvo, ko vidiš, da gre tvoj varovanec v boljšo ekipo, da naredi preskok v igri. To je bil verjetno glavni razlog, da sem vzbudil pozornost enega od velikanov lige KHL, Metalurga," je dejal Mohorič.
VELJA LE TO, KAR SEM NAREDIL V PRETEKLOSTI
Njegova pot do dvakratnega prvaka Gagarinovega pokala je mogoče videti lahka, a bila je daleč od tega. In čeprav prihaja iz hokejsko majhne države, je zatrdil, da ga to ni oviralo. "Mogoče je bilo malo težje. A nikoli nisem imel občutka, da bi bil nekaj manj zato, ker prihajam iz Slovenije, in to mi veliko pomeni. Vsem je vseeno, da sem Slovenec; velja le to, kar sem naredil v preteklosti, to pa je treba v sedanjosti potrditi, še enkrat dokazati," je razložil naš sogovornik, ki je imel pri svojem delu najmanj proste roke pri Slovanu. "Tam sem najbolj čutil, da nekako ne spadam zraven. Pri vseh drugih ekipah pa čutim, da spoštujejo moje mnenje, in imam popolnoma proste roke pri odločanju o vsem. Pri Metalurgu uživam popolno zaupanje in spoštovanje z vseh strani. Tako je, ko so rezultati, ko jih ni, pa seveda sledijo vprašanja, in takrat moraš biti dobro pripravljen, da vsem pojasniš, zakaj je tako," je nadaljeval 45-letni trener, ki se pri ruskem hokejskem velikanu Metalurgu srečuje z veliko večjimi pritiski, kot se je pri prejšnjih delodajalcih. "Cilj je jasen in vse, kar delamo, delamo zato, da bomo na koncu osvojili Gagarinov pokal."
V NEKEM TRENUTKU -18 IGRALCEV
Metalurg je trenutno po 46 tekmah na četrtem mestu vzhodne konference, sicer pa na osmem v celotni ligi in na dobri poti, da si zagotovi končnico. Klemen je dozdajšnjo sezono opisal kot vožnjo z vlakom smrti, namreč z veliko vzponi in padci. "Začeli smo dobro, vsi smo bili zdravi, konec oktobra pa se je začelo … V nekem trenutku je ekipa zaradi koronavirusa pogrešala 18 igralcev in začeli so se slabi rezultati," je pojasnil Klemen, ki je prav tako prebolel korono, zgolj trije v celotni organizaciji pa so se ji izognili.
Ne glede na okoliščine pa se s slabimi rezultati v tistem času nikakor ni hotel sprijazniti lastnik kluba, ki že več kot 20 let vanj vlaga ogromne zneske: "Ni hotel razumeti in takrat so sledili veliki pritiski. Zdaj je že bolje. Pred nami sta še dobra dva meseca rednega dela, ki pa bo že spominjal na končnico, saj vsi potrebujejo točke in vsi bodo šli na nož."
KMALU SE BOMO CEPILI
Liga KHL v pandemiji dobro skrbi za vse, testiranja so redna, kar zadeva cepljenje, pa Mohorič pričakuje, da bo ekipa kmalu prišla na vrsto. "Klub deluje na tako visoki ravni, da si vodstvo ne upa tvegati, da bi pred končnico še kdo zbolel. To bi bila prava katastrofa. Mislim, da se bomo kaj kmalu cepili," je prepričan naš sogovornik, ki se je v zadnjih letih dobro naučil ruskega jezika, to pa mu pri delu in tudi nasploh zelo pomaga. "Rusi so zelo zadržani, in šele ko jim pokažeš, da se učiš njihovega jezika, da se trudiš, postanejo dostopnejši," je pojasnil Mohorič.
ZDRUŽENI NARODI V MALEM
V trenerskem štabu moštva iz Magnitogorska Slovenec ni edini tujec. Kot pomočnika trenerja delujeta tudi Šved in Kanadčan, preostali pa so Rusi, toda … "Glavni trener že vrsto let živi v Nemčiji in Španiji, tudi eden od pomočnikov živi v Nemčiji. V garderobi tako govorimo tri jezike: nemškega, ki sem se ga tudi naučil, ruskega in angleškega. Smo Združeni narodi v malem," se je nasmehnil.
PONOSEN, DA LAHKO DELAM S KOPITARJEM IN ZA SLOVENIJO
Iz Rusije reprezentančni trener vratarjev spremlja tudi slovenski hokej; kadar le utegne, gleda tekme, tudi mladinske. Spremlja vse naše vratarje in tudi on selektorju Matjažu Kopitarju svetuje, koga vpoklicati v izbrano vrsto. S prvim možem slovenske klopi je Klemen nekajkrat sodeloval na kampih Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja in pravi, da se zelo dobro razumeta. "Zelo rad se z njim pogovorim, ko me pokliče. Škoda, da lani nismo imeli SP, ker bi se lahko še bolje spoznala. Kopitarja in njegovo delo zelo spoštujem in mislim, da je občutek vzajemen. Imava pa eno isto lastnost, to je, da oba rada zmagujeva. Hkrati tudi zelo rada pomagava, če le lahko. Zelo sem vesel, da lahko delam z Matjažem in da tako pomagava slovenskemu hokeju. Ponosen sem, da sem lahko del reprezentančnega štaba; mislim, da je to velika stvar, in res sem vesel, da lahko delam za Slovenijo," je počaščen Mohorič.
DVA MESECA ZA NORMALEN BIORITEM
Z njim smo se dotaknili tudi življenja v različnih mestih. "Vladivostok je bil najbolj naporen," nas ni presenetil, saj to mesto lahko najdemo ob japonskem morju in zaradi časovne razlike je tisto leto dni preživel v neštetih časovnih pasovih, ki so na njem pustili precejšnje posledice: "Ko smo sezono končali, sem potreboval dva meseca, da sem se vrnil v normalen bioritem."
Najbolj je užival v Nižnjem Novgorodu, v dvomilijonskem mestu, ki je prijazno, Magnitogorsk pa prinaša drugo zgodbo. "Gre za železarsko mesto, kjer je zrak zelo onesnažen, in zunaj nimaš kaj iskati," je pojasnil in opisal svoj povprečni dan: "Bolj ali manj sem cele dneve v dvorani, tudi na proste dni. V dvorani imam na voljo fitnes, savne, imamo kantino za kosilo. Če imamo tekmo, pa sem v dvorani od zjutraj do polnoči. To je moje življenje, povsem sem vpet v hokej in to mi je všeč. Tako si zapolnim čas, kajti domov ne morem in tudi nihče ne more priti k meni."
NEIZMERNO SEM HVALEŽEN SVOJI DRUŽINI
Čeprav je njegova trenerska kariera v vzponu in cveti, pa na drugi strani trpi njegovo zasebno življenje. V Rusiji je sam, v Sloveniji pa ga čakajo žena in dva otroka, 21-letni sin in 15-letna hčerka. "Seveda se pogrešamo, a nekako smo se že navadili. Je pa težko. To je cena, ki jo v tej sferi plačujemo zelo drago. Otroka odraščata oziroma sta odrasla brez mene, vsi štirje plačujemo ogromen davek, da jaz lahko delam, kar delam, in za to sem jim neizmerno hvaležen. Imam vso njihovo podporo, upam pa, da tako ne bo več dolgo in da bom lahko tudi njih kdaj pripeljal sem. Z ženo sva imela načrt, da bi letos šla z menoj v Rusijo, pa nama jo je zagodel koronavirus," je opisal spodletele načrte.
DOMOV, ČETUDI LE ZA 24 UR
Zaradi narave dela seveda zelo rad pride domov, kar v normalni sezoni stori ob vsaki možni priložnosti. "Domov je vedno lepo priti, videti domače, jesti domačo hrano, dihati čist zrak. Tudi če gre za reprezentančno akcijo, je vedno dobro zamenjati okolje in videti fante. S tem si napolnim baterije. Nekajkrat sem domov prišel tudi za le nekaj več kot 24 ur, a je bilo vredno," je povedal nekdanji čuvaj mreže.
Kaj pa prihodnost? Kakšne so možnosti, da bi nekega dne postal trener v najboljši ligi na svetu, ligi NHL? "Nikoli nisem razmišljal o tem. Veliko sem v stiku s Severnoameričani, delal sem že s tamkajšnjimi trenerji in razlike v znanju praktično ni. Zdi se mi, da se tudi liga NHL odpira za trenerje, ki v njej nikoli niso zaigrali. Te možnosti nikoli ne bom izključil in tak izziv bi seveda sprejel, a moram ostati z obema nogama na tleh. Zdaj me zanima le, kako bom izpeljal to sezono, če bi kdaj lahko naredil preskok v ligo NHL, pa se ga ne bi branil. Toda tja je še vedno zelo težko priti," se še kako zaveda naš sogovornik, ki ima z Metalurgom pogodbo sklenjeno še za naslednjo sezono.
