A tokrat se rdeča nit našega pogovora ni toliko nanašala na našo izbrano vrsto, kot pa na njegove preizkušnje in doživetja na klubski ravni.
Vsekakor se z zgovornim Mariborčanom že v startu nismo mogli izogniti risom, katerim se je Matija pridružil prvič po decembru 2012, ko je nazadnje slovenski dres nosil na EIHC turnirju v Lyonu. V Slovenijo se je vrnil dobre volje, vesel, da je znova spet videl prijatelje, soigralce, s katerimi je odraščal ali več let igral. "Dolgo časa že nisem bil z njimi na ledu. Te priložnosti sem vesel, dokazuje, da res niso pozabili name in da se moj trud na klubskih barvah obrestuje. Fino je biti tu," nam je odlične volje razlagal Matija, ki je dodal, da se je od njegovega zadnjega uradnega nastopa z risi (SP elitne divizije 2011 v Bratislavi) nekaj fantov zamenjalo, nekaj jih je istih, nekaj pa je novih obrazov. "To je tudi vedno fino videti, da mladi dobijo priložnost. Mislim, da je hkrati vse po starem in vse drugače," je dejal povratnik v dres Slovenije.
VESEL SEM, DA SO PLAČANI
Za Pintaričem je ta klubska sezona precej pestra. Oktobra je šele našel svoj pravi prostor pod soncem, prvič v Franciji, v tamkajšnji najboljši ligi, v Dijonu, kjer ima zelo pomembno vlogo. Brani veliko, res veliko, v bistvu na 23 tekmah ni izpustil niti ene minute.
"Tu v Dijonu sem edini vratar, na katerega se res računa. Drugi vratar je mladinec, vloge pa so točno opredeljene, ve se, da name računajo vsako tekmo, da bom tisti, ki bo ekipo držal v igri. Izkušnja, ko je enkrat vse na tvojih ramenih, mi je všeč, je pa že bilo, ko sem igral na Švedskem. To mi je tudi veliko boljše, kot pa če si moraš čas deliti," je svoje delo v deželi galskih petelinov opisal naš čuvaj mreže, ki je pred svojim prvim odhodom na tuje (v sezoni 2012/13 se je preselil na Švedsko) štiri leta nosil dres Olimpije. "Vesel sem, ker je v Franciji tudi toliko Slovencev, vesel sem, ko jih vidim, predvsem iz Olimpije in da jim gre dobro ter pa da so plačani," je izpostavil vratar, ki mu ljubljanski klub dolžan ostal skoraj 22 tisoč evrov!
PRVIČ ODPUŠČEN
Še preden se je oktobra lani otrok mariborske hokejske šole preselil v glavno mesto nadvse gastronomske Burgundije, pa je dobro leto spoznaval življenje v Kazahstanu. "To je bila izredno zanimiva izkušnja, tudi zato, ker so me letos prvič v življenju odpustili," se je zasmejal in dodal, da je bilo za to krivo vse drugo, le njegove predstave na ledu ne. "Glave si zaradi tega res nisem belil, ker ni imelo veze s tem, kako sem bil pripravljen ali kako sem igral, ker se nič takega ni zgodilo, ampak so se enostavno tako odločili. Tam se odločitve spreminjajo iz dneva v dan, vse je nepredvidljivo," je stanje za vzhodu opisal Matija.
Spoštovanja, kot je v Franciji, še ni doživel
V najboljši ligi galskih petelinov igra cela četa slovenskih hokejistov in Matija je izpostavil, da mora priznati, da je to prva liga v tujini, kjer se Slovence resnično spoštuje. "Da se nas pozna, da vedo, kdo smo, da nas spremljajo. Enostavno sta Edo Terglav in Mitja Šivic tam kot legendi svojih klubov naredila tako podlago, da je to res čutiti. Fantje ob tem še dobro igrajo, osvojili smo že nekaj lovorik in nas tudi z razlogom spoštujejo," je dejal Pintarič.
Švedska, Kazahstan, Francija. To so države, kjer je zadnja štiri leta živel in igral naš sogovornik. "Vsaka je zelo specifična. Švedska tretja liga ni v celoti profesionalna, veliko igralcev hodi v službo, veliko je mladih, zato je bilo zame delo toliko težje, ker je prihajalo do ogromno otroških napak, ker so bili igralci neizkušeni," se je Matija ozrl na sever Evrope, kjer je dve sezoni nosil dres Olofströma.
TAM JE ŠE HUJŠE
V Kazahstanu je doživel popolno nasprotje. "Tam je bilo vse ekstremno profesionalno. Trener naše ekipe je bil na meji psihopata, po tem je bil pravzaprav v Kazahstanu poznan. Več blogov je bilo napisanih na to temo, da je tam vse bolj posebno in tako je res bilo. Mislil sem, da ne more biti tako, pa lahko zdaj povem, da je še hujše," nam je zatrdil Pintarič.
Česa tako fizično kot psihično napornega še ni doživel, pravi, da je imel veliko srečo, da je bil lansko sezono z njim v Atirauu tudi napadalec Matic Kralj. "Veliko sva si pomagala, že s tem, da sva skoraj dobesedno en drugemu nudila ramo za jok," je doživeto pripovedovala 26-letna hobotnica, ki je hkrati priznal, da je v Kazahstanu najbolj napredoval.
SAMO ZA DVAKRAT VIŠJO PLAČO
V Franciji se sooča z manj pritiska, je pa lige težko primerjati, ker je kazahstanska v primerjavi z ostalimi evropskimi po Pintaričevem mnenju zelo specifična. "Mislim, da smo v enem obdobju v ekipi zamenjali okoli 60 igralcev. Menjavali so se kot po tekočem traku. Pritisk je tam čisto drugačen, to je res drug svet.
Ko smo se ozrli v prihodnjo sezono", je dejal, da bi, čeprav v Franciji še ni dobil ponudbe, tam z veseljem ostal, izzivi so dovolj veliki. "Tako bom rekel, glede na to, kako se je izšla situacija na začetku sezone in glede na to, kako se stvari pri meni vseskozi obračajo vsako leto, ko mi ljudje govorijo, da bom gotovo našel kakšen dober klub, potem pa ni nobenega, ker sem Slovenec, nisem reprezentant itd., je izziv dovolj velik. Francija mi je tudi všeč, ker gre za urejeno okolje, kar je zame, ki sem igral v ligah, kjer ni bilo tako, zelo prijetna sprememba," je se nasmehnil.
Ko smo ga potipali, ali bi se vrnil v Kazahstan. "Glede na njihove finančne sposobnosti, greš tja samo za dvakrat višjo plačo," je dejal in nadaljeval: "Mislim, da sta tako rubelj kot kazahstanska tenga padla za sto odstotkov in tja za podobno plačo, kot bi jo dobil v Evropi, ne bi šel. Če bi bila dvojna ali več kot dvojna … Pa še to ne vem, če bi bilo dovolj … Kar zadeva Kazahstan ali Rusijo, dvomim, zelo dvomim," je še v smehu zaključil Štajerec.
