Selektor Edo Terglav računa, da se bo v Slovenijo vrnil konec julija, ko je v načrtu zbor okoli 80 mladih slovenskih igralcev, pri čemer bi selektor članske reprezentance rad sodeloval in s širšim štabom preveril, kaj ima na voljo slovenski hokej, kako se v njem dela in kaj želijo delati v prihodnje. "Moramo delati v isto in pravo smer," nam je zatrdil, ko smo si v Bolzanu segli v roko.
Svetovno prvenstvo ste začeli in sklenili s porazoma, vmes pa uspeli zgraditi igro za tri zmage, za devet točk, ki so Slovenijo na turnirju presenečenj znova popeljale do najboljšega svetovnega hokejskega razreda. Zaupajte nam svoj pogled na vašo pot do elite?
Na tak turnir smo bili pripravljeni, je pa treba reči, da je bil zelo čuden. Presenečenja so si kar sledila, tudi naša prva tekma … Nedvomno smo bili boljši nasprotnik, a ni se nam izšlo, pri tem pa nismo bili edini; tudi drugim je spodrsnilo. Nato smo zmagali na tekmah, na katerih smo morali, da smo se prebili v elito. Škoda zadnje tekme, da turnirja nismo zaključili kot zlati, ampak to je šport. Proti Madžarom bi morali biti boljši pred golom, morali bi doseči več zadetkov, bili smo nevarni, a hkrati nismo bili. Če gledamo igro nasploh, je bila naša glavna težava neučinkovitost, sicer pa niti enemu igralcu ne moremo očitati ničesar drugega. Neverjetno so spoštovali to, kar smo se dogovorili, izkušnja z njimi je zelo pozitivna, zame so moji fantje vseeno prvaki tega turnirja – po igri, vedenju, po vseh merilih.
Vedeli smo, da bomo letos v slovenskih dresih spremljali nekaj mladih, a devet debitantov niso pričakovali niti največji zagovorniki pomladitve reprezentance, kaj šele računali na to, da bi si s tako Slovenijo v prvem poskusu priigrali elito. Je v tem pogledu dosežek v vaših očeh še večji?
Novembra smo razmišljali o pomladitvi, a nikakor ne tako koreniti. To bi bilo sicer super, a osnovna ideja je bila, da med sezono spoznamo čim več mladih, da si ti naberejo izkušnje. Praviloma pri teh letih potrebuješ tri sezone, da lahko zaigraš na tej ravni. A zdaj smo pri nekaterih videli – da, presenetili so nas –, da lahko že tako mladi igrajo tako, kot so igrali. Iskreno, pričakoval sem, da bomo v tej diviziji igrali dve, tri leta, da mlajši rod nekaj naučimo, potem pa bi lahko računali na kaj več. To je bil načrt, a izšlo se je drugače. Že v prvem poskusu smo se prebili v elito, kar je res velik bonus za to reprezentanco. Naslednje leto bodo mladi dobili še izkušnjo v eliti, da bodo videli, za kaj gre. Če smem biti iskren, bi rekel, da smo tako naredili kakšen korak naprej preveč.
Je pa treba dodati, da so nas v tako veliko pomladitev prisilile tudi poškodbe Kena Ograjenška in Luka Mavra, pa odsotnost »Nemcev«. Morali smo veliko bolj tvegati, kot smo načrtovali sprva, a hkrati smo tej ekipi izjemno zaupali.
Ko smo že pri mladih, pa naj vas zdaj povprašamo še o »starih« silah … Najbolj izkušeni po stažu so dokazali, da je treba nanje še vedno računati, da ostajajo ključni igralci, ki pa so ob tem prevzeli še nove naloge, kajne?
Z izkušenimi igralci smo se veliko pogovarjali že med sezono, predvsem o tem, da bodo še vedno zraven, a da bodo imeli hkrati drugačne, nove vloge in ne samo na ledu. Mlade je treba (na)učiti, kako je biti v reprezentanci, saj so jih v to že pred leti vpeljali takratni veterani. Res so naredili pomembno delo … Tičar, Sabolič, Krošelj, naši najbolj izkušeni, so bili pravi mentorji, za kar se jim moram tudi osebno zahvaliti. Zelo zadovoljen sem bil s tem, kako so vodili to ekipo, kako smo komunicirali, da so bile stvari take, kot so morale biti, da je bila v slačilnici dobra energija. Ko so bile stvari slabe, so oni dvignili to ekipo, vsak igralec je bil izredno pomemben.
Vaša letošnja zgodba je bila zelo zanimiva. Dolgo niste bili v neposrednem stiku s slovenskim hokejem. Kako se ozirate na vse akcije, na vse, kar ste naredili, ustvarili, spoznali v povezavi s hokejem v domovini?
Da, novembra sem spet na novo spoznal slovenski hokej, ker z njim dolgo nisem bil povezan. Nisem vedel, kakšen bo pristop igralcev, kako se bodo vedli … Takrat se je zgodba začela in že takoj sem bil zelo pozitivno presenečen. Novince smo brez spremljave izkušenih vrgli v ogenj. Več mesecev smo sestavljali ekipo, tako, ki je pograbila hoteno identiteto. Izkušeni so bili fantastični, novinci pa … Vesel sem, da je bilo toliko novih, veseli me tudi to, da znajo svojo raven igre še dvigniti in s tem reprezentanci pomagati do dobrih rezultatov.
Kaj bo sledilo zdaj? Kakšni so načrti?
Hitro bomo naredili analizo, veliko stvari se že tako ali tako ve. Začeli se bomo pripravljati na avgust, ki bo hitro tukaj. Vzpostaviti moram stik z igralci, ki jih tu ni bilo. Želim si, da bi res konec poletja na istem mestu zbrali vse najboljše iz te vrhunske generacije, najizkušenejše, da dobijo še eno priložnost za uvrstitev na olimpijske igre. Mogoče bo to za nekatere od njih zadnji reprezentančni turnir, zadnji poskus uprizoriti še eno veliko stvar, doseči še en vrhunski rezultat.
Če vseh starejših ne bo, pa imamo zdaj precej širši izbor igralcev, kot smo ga imeli še pred nekaj meseci. S starejšimi se je treba pogovoriti, kako vidijo prihodnost. Avgusta bodo zraven tudi mladi, ker so si to zaslužili, kakšnega starejšega gotovo ne bo. To so posebne vrste težave, dobre težave, a videli bomo, kako in kaj. Zdaj najprej potrebujem čas, da za vsakega posameznika naredim analizo, kje ga vidim, kaj od njega pričakujem.
Kakšni so sicer splošni logistični načrti za priprave na kvalifikacije za olimpijske igre?
Pravzaprav je zelo zapleteno. Pravilo IIHF klubom omogoča, da lahko igralca zadrži vse do 72 ur do prve tekme. Računamo, da bodo fantje sezone začeli v klubih, tam trenirali, odigrali kakšno tekmo. Idealno bi bilo, da bi se vsi dobili 19. avgusta, v sklopu priprav odigrali dve tekmi (po naših informacijah z Avstrijo, op. p.), skupaj preživeli dva tedna. To je idealen scenarij. Že zdaj potiho pričakujemo, da vsem igralcem klubi ne bodo dovolili, da gredo za dva tedna v reprezentanco, in biti moramo previdni, da ne bo kdo nato izgubil prigaranega mesta v klubskih moštvih. V pogovorih bomo z vsemi klubi. Predvidoma bomo sestavili ekipo 25 drsalcev in treh, štirih vratarjev.
Zadnje leto smo vas že vprašali o njem, zdaj vas bomo spet. Ali Anžeta Kopitarja avgusta pričakujete v slovenskem dresu?
Kmalu bo jasno (nasmeh). Naslednji teden ga nameravam poklicati. Stopila bova v stik, povedal mu bom za svoje želje, on pa bo povedal, kako vse to vidi on. Ta hip ne morem reči ničesar, njegovo sodelovanje v reprezentanci je odvisno tudi od višine zavarovanja …
Naš pogovor bomo sklenili z vašo osebno izkušnjo. Kot igralec in tudi trener ste že osvajali naslove; tokrat Bolzana ne zapuščate z naslovom, vseeno pa s tistim, po kar ste sem prišli. Kako ste osebno doživljali zadnji mesec oziroma teden z risi?
V soboto sem kot trener delal na 88. tekmi v sezoni, zato je jasno, da sem vajen vzponov in padcev. Veliko je bilo obojih in računal sem, da bo tudi v Bolzanu tako; na to sem bil pripravljen. A težko je tudi, če misliš, da si pripravljen. Pet tekem v sedmih dneh je fizično in psihično izredno napornih. Lovorike je lepo osvajati, a to, kar smo tukaj doživeli, je nekaj drugega. To je bila ena lepših izkušenj v moji karieri. Užival sem s sodelavci, veliko smo se pogovarjali. Nisem trener, ki vse dela sam, rad se pogovarjam in skupaj smo sprejeli precej odločitev, ki so se pozneje izkazale za dobre. Od aprila so mi fantje dali še ekstra energijo s tem, kako trdo so delali, kako so se vedli. To izkušnjo bi nedvomno uvrstil med najlepše trenutke v svoji karieri.
