Zapomnite si ime. Scott Forster. No, najbrž zanj nikoli več ne boste slišali, saj nikoli več ne bo zaigral na najvišji ravni. Gre namreč za 36-letnega računovodjo, ki je po spletu neverjetnih naključih pristal v moštvu Chicago Blackhawks in potem po še eni seriji neverjetnih naključij, stopil med vratnici in odigral prvih ter tudi zadnjih 14 minut profesionalnega hokeja v karieri.
Kako je do tega prišlo? Najprej se je tekom sezone poškodoval prvi vratar Corey Crawford. In ker so ga pri Blackhawksih dali na listo poškodovanih, sta se odprli dve mesti za vratarja. Enega je zavzel rezervni vratar Anton Forsberg, ki je napredoval na mesto prvega vratarja, iz podružnice pa so poklicali Collina Delio, prej tretjega vratarja. Obenem pa moštva rotirajo z amaterskimi vratarji na tekmah, če gre kaj slučajno narobe. Danes zgodaj zjutraj je bil na vrsti 36-letni Foster, ki je bil kot vedno pripravljen, da gre na tribuno, zasede mesto blizu novinarskega dela sedišč in si kot vedno privošči nekaj hrane in pijače ob ogledu svojega priljubljenega moštva.
Toda že na ogrevanju je bilo vse drugače. Anton Forsberg se je namreč poškodoval, tako da je na njegovo mesto vskočil Delia, Foster pa se je moral obleči in zasesti mesto drugega vratarja. Ko pa je tudi Delia v krčih po šestih minutah zadnje tretjine moral zapustiti led, je Foster dobil svojo priložnost. Odigral je 14 minut, zbral sedem obramb in se za nagrado okitil z nazivom igralca tekme. Neverjetno. Pred tem je zadnjo tekmovalno tekmo odigral za Univerzo iz Michigana pred 13 leti!
"Lepo je biti del tega. V službi jim bom povedal, da sem zbral 30 obramb ter da smo zmagali z 1:0," je mrtvo hladen razlagal zbranim novinarjem v slačilnici. In nadaljeval. "Igramo, kjer pač lahko, ponavadi tam, kjer je kdo pripravljen kaj plačati in kupiti nekaj pijač lastnikom. Sicer sem računovodja. Pred nekaj urami sem sedel za računalnikom in tipkal kot zmešan. Zdaj pa sem tukaj pred vami po 14 minutah igranja v ligi NHL."
Povprašali so ga tudi o nasvetih. "Nasvet? Nisem slišal nič drugega, kot to, da moram nase dati čelado. Zdaj pa sem videl." Zmagal pa je z izjavo, če je videl trenerja Joela Quenvilla, kako se je smejal, ko je moral na led. "Tudi sam bi se smejal."
"Vedno je možnost, da dobiš priložnost za igranje. Prideš na dovolj tekem in fantje se poškodujejo. Nikoli pa si ne misliš, da se bo to zgodilo tebi. To je nekaj, kar mi ne morejo vzeti. S tem lahko grem domov in se pohvalim pred otroki, potem pa se lahko oni hvalijo naprej, kje je bil njihov oče. Zabaval sem se in zdaj imam dovolj lepih spominov za celo življenje," je še zaključil. Chicago tekme proti Winnipegu ni dobil z 1:0, ampak s 6:2.
