To so uvodne besede sestavka, ki ga je ta teden objavil hokejist lige NHL, Richard Clune. V dušo razgaljajočem besedilu je 28-letni Kanadčan predstavil svoj več kot desetletje dolg boj z alkoholom, drogami in depresijo, stvarmi, ki so v hokejskem svetu v zadnjih letih vzele več življenj. Derek Boogaard, Rick Rypien in Wade Belak so si leta 2011 življenje vzeli v razmiku štirih mesecev, letos februarja je samomor naredil Steve Montador, Clune je eden tistih, ki jim je skorajda sledil.
Njegova zgodba je zastrašujoča. Ne spomni se, kdaj je začel, vendar pravi, da je pitje alkohola v njegovo kri prišlo okoli 16 leta. Najprej je pil po vsakem treningu, ob kosilu, kozarček, dva. "Ko sem bil star 19 let, sem proste dneve zjutraj začel s pijačo. Vsak dan sem kadil travo, kokain je bil takrat na meniju enkrat tedensko," je opisal pozna najstniška leta.
Tako je bilo več let, tudi ko je že igral v ligi NHL: "Če ste me videli v kakšnem lokalu, restavraciji v Los Angelesu ali Sarnii, sem bil vedno dobre volje. A nihče ni videl, kako sem se noč za nočjo zbujal ob 5. uri zjutraj, se nenadzorovano tresel, kako mi je iz nosu kri kapljala na vzglavnik." A prišlo je jutro, Rich se je "sestavil", si na obraz nadel nasmešek in odšel na trening ali tekmo.
NE BOM POZABIL POGLEDOV
Clune ni bil neizobražen, kot pravi, ni bil "neandertalec", kar je stereotip za marsikakšnega hokejista. Rad je imel umetnost, v srednji šoli je obiskoval zasebne ure umetnostnega ustvarjanja, rad je bral, študiral bi na Harvardu, če staršev ne bi prepričal, naj ga pustijo, da igra v ligi OHL. Mami je obljubil, da se na ledu ne bo tepel (zaradi česar so bili trenerji zelo nezadovoljni), bil je najboljši učenec-športnik na svoji šoli, na sezono je na 25 tekmah vknjižil po 80 točk. Delal je vse to in hkrati vsak dan osamljen v svoji sobi pil.
Pravi, da so soigralci in trenerji vseskozi slutili, da ima težave, a nihče ni vedel, kako globoko je zabredel. Po naboru leta 2008, ko ga je izbral Dallas, se je šele začelo. Zaradi uživanja kokaina je po več dni skupaj izginil s sveta, močno je shujšal, svoje odvisnosti ni več mogel skriti.
Starši so ostreje posredovali, ni se mogel več izogniti očitkom: "Nikoli ne bom pozabil pogledov svojih mlajših bratov. V očeh sem videl, da sta se me na smrt bala."
Tako se je prvič prijavil v kliniko za zdravljenje odvisnosti. "Nisem verjel, da sem alkoholik. To je nekdo, ki pijan obleži na klopci v parku," je bil prepričan.
Med zdravljenjem so mu med drugim postavljali številna vprašanja, na katera ni znal odgovoriti. "Kakšen odnos imata z očetom, kdaj si nazadnje jokal?" so spraševali hokejista. Športnika, ki je programiran, da ne prizna bolečine. "In tako sem po štirih dneh zapustil kliniko," je dejal.
DESETLETJE SMRTNEGA STRAHU
Kako je prišel do takega stanja, še zdaj ne ve natančno, ve le to, da ga je bilo desetletje na smrt strah. S 16 leti je odšel od doma, v ekipo, kjer je igral s tri leta starejšimi fant, ki so imeli brade, ki so radi trpinčili mlajše in vsako soboto po koncu tekme popoldne šli v lokal in tam preživeli noč. "Sovražil sem jih, a najbolj žalostno je, da ko sem bil star 19 let, sem bil kot oni," zdaj pravi Rich: "Bil sem pod strašanskim stresom. Izbrali so me na naboru. S tem je prišel strah, ali bom podpisal pogodbo. Ko jo podpišeš, pridejo neprespane noči, ko razmišljaš, ko veš, da moraš naslednji večer stopiti na led in vihteti pesti z dvometrsko pošastjo iz druge ekipe. Ko končno oblečeš dres ekipe NHL, se spoprimeš z vselej prisotnim in največjim strahom, da ti vse, kar imaš, lahko odvzamejo že naslednjo sekundo."
NI ME BILO
"Od svojega 15 do 24 leta nisem obstajal. Ni me bilo. Bil je le Rich Clune, profesionalni hokejist, ki se je v tem času 150-krat stepel na ledu, ki je vozil pijan, ki je bil ženskar, ki je živel, da pozabi," je pojasnil Torontčan: "Mulca, ki je imel rad umetnost, ki je rad bral in gledal filme, ni bilo. Ni se znal spoprijeti s pritiskom."
Nato se je nekega dne Rich zbudil in si rekel, dovolj je. Usedel se je na letalo in iz Los Angelesa odšel v Boston, kjer je študiral njegov brat. Ta ga je z avtom peljal v Toronto, po desetih urah vožnje sta prišla na kliniko, kjer je bil pred leti. "Ko sem vstopil, so se me vsi spomnili. Očitno sem prvič naredil velik vtis. Smejali so se mi. Očitno niso verjeli, da sem lahko resen. Takrat sem se prvič zlomil, prvič sem rekel: 'Sem alkoholik. Zasvojen sem z mamili. Pomagajte mi.'"
Tako so ga najprej poslali v bolnišnico, kjer je tri dni preživel v peklu. "Pravzaprav sem se tri dni tresel, preklinjal in bruhal," je bil slikovit hokejist, ki se je po zdravljenju znova vrnil k hokeju. Tri leta je igral v ligi AHL, leta 2013 je prišel nov klic iz lige NHL.
KDAJ BOŠ IGRAL BREZ?
Ko je zaigral za Nashville, je bil trezen in čist mamil, a odigral je le nekaj tekem, ko ga je tekmec tako hudo udaril s komolcem, da mu je zbil vse sprednje zobe. "Potrebovali so trideset šivov, da so mi zakrpali dlesen. Bolečina je bila neznosna. Vsakič, ko sem jedel, sem jokal ali mi je šlo na jok. Nisem mogel spati. Nisem mogel razmišljati. Ker sem bil čist, sem odklonil vsa zdravila. Nisem hotel tvegati. Bili so dnevi, ko sem mislil, da se mi bo zaradi bolečine zmešalo," je razlagal kanadski napadalec.
Ni pa se mu skoraj zmešalo le zaradi bolečine. Bal se je, da bo izgubil službo. Rich je bil v ligi NHL namreč v prvi vrsti pretepač. To vlogo je odigral po pričakovanjih, čeprav nikoli ni želel biti divjak, nasilnež, a s tem je preživel. Vsaj tako je mislil.
Ko se je vrnil na led, se je vrnil z zaščitnim pleksijem čez ves obraz, ki bi ga moral nositi en mesec, kar pomeni en mesec brez pretepov. Obstaja nepisano pravilo, da se z igralcem, ki nosi tako zaščito, ne smeš stepsti. "A ravno zato so z mano v Nashvillu podpisali pogodbo. Bil sem pretepač. Vsak dan so novinarji spraševali, kdaj bom igral brez pleksija," se spominja.
NI VEČ "MESA"
Šel je tako daleč, da je v dvorano pripeljal zobozdravnika, ki mu je v čeljust dal lokalni anestetik. "Naredi vse, samo da ne bom čutil bolečine," mu je rekel: "A moja rana se je vseskozi odpirala. Zdravnike je že skrbelo, saj ni ostalo dovolj "mesa" za šive. Vseeno sem rotil trenerje, ali lahko odstranim pleksi. Mislil sem, da me bodo odpustili, če se ne bom tepel," je razložil Clune, ki si ga je za trenerjevim hrbtom tudi snel, vse samo zato, da se je lahko stepel z Andrewom Shawom.
ŠE VEDNO VSE, SAMO PIJEM NE
Seveda je s tem naredil več slabega kot dobrega. Znova so ga šivali, bolečina je bila spet neizmerna, vsak dan je bil osebno vojno, da ni vzel protibolečinskih tablet in za vse večne čase se bo zahvaljeval takratnemu trenerju Barryju Trotzu: "Nekega dne je prišel do mene in mi rekel, da mu je vseeno, če se ne bom pretepal. Da sem dober hokejist in naj najprej poskrbim, da se pozdravim."
To je na koncu hokejist, ki je preteklo sezono spet igral v ligi AHL, tudi storil, in sicer brez kakršnihkoli zdravil in alkohola. "Zdaj sem močnejši, kot sem bil kadarkoli. Samo sebe krivim za preteklost. Vsak dan se odločim, kako si želim živeti. Še vedno grem na plažo, na poroke, v lokale, še vedno plešem, se zabavam in smejim. Samo pijem ne več," je še dejal Clune, ki zdaj študira filmsko umetnost. Trenutno v Los Angelesu snema kratek film in pravi, da je prvič, odkar je odšel od doma igrat hokej, zares srečen.