Konec novembra lani je Olimpija Ljubljana, ki se bo od nedelje naprej borila v kvalifikacijah za končnico lige ICEHL (prva tekmo jo čaka v Tivoliju), napovedala razkritje velike skrivnosti in nato z gromozanskim pompom predstavila novo okrepitev – centralnega napadalca, nekdanjega kapetana ameriške reprezentance Nicka Bonina, ki je kar 15 let prebil v ligi NHL, in v tej visoko v zrak tudi dvakrat dvignil sveti hokejski gral. Bones, kot ga kličejo v slačilnici, je na slovenska tla prvič stopil 26. novembra, deset dni pozneje je prvič zaigral v zeleno-belem dresu. Po slabih treh mesecih smo z njim naslovili veliko tematik, mnoge tudi povsem nehokejske.
Začnimo pri koncu. V Sloveniji, v Ljubljani, ste zdaj slabe tri mesece. Kakšna je vaša izkušnja? Kako zadovoljni ste s selitvijo, s klubom, z ligo ICEHL?
Vse je dobro. Moja največja skrb je bila namestitev celotne družine v Ljubljani in vse se je odlično izšlo. Hčerki hodita v odlično šolo, živimo v lepem delu Ljubljane, v lepem stanovanju. Vse je dobro, prav nič se ne pritožujem, prehod in navajanje na vaše okolje je bil gladek.
Boste po koncu sezone še ostali v Sloveniji, da bosta vaši hčerki tu sklenili šolsko leto?
Nič se še nismo odločili, to morava z ženo še ugotoviti. Vse je odvisno tudi od tega, kako dolgo bo trajala moja sezona. Moji otroci imajo v Kanadi prijatelje in bratrance ter sestrične, ki jih res pogrešajo. Odvisno bo tudi od naše odločitve, kaj bo prineslo naslednje leto. Veliko dejavnikov bova morala upoštevati.
ČE BOM OSTAL, BO TO DRUŽINSKA ODLOČITEV
Ker ste jo ravno omenili – kako se ta trenutek ozirate v naslednjo sezono? Alexandre Lefebvre nam je povedal, da sta to temo že načela, da bi Olimpija želela na vas računati tudi v naslednji sezoni. Kaj pravite vi?
Da, o tem smo se že pogovarjali. Nič še ni odločeno, če bom ostal, bo to družinska odločitev, ker moram v prvi vrsti poskrbeti, da se vsi počutijo dobro. Slog življenja je tu precej drugačen. V hokejskem pogledu smo veliko doma, a hkrati veliko na avtobusih. Na veliko drugačnega sem se moral navaditi. Bomo videli. Dobro je, da tu hčerki radi hodita v šolo, da jima je ta všeč, da nam je všeč mesto.
Dejali ste, da ste veliko na avtobusih, in domnevamo, da vam tu gotovo ni tako zelo udobno kot v ligi NHL?
Bi rekel, ja (smeh).
Vas je še kaj posebnega presenetilo? Da je izrazito drugače, ker nam je vsem jasno, da je zelo drugače …
Ne morem reči, da klub ne skrbi zame, strast vodstva kluba je velikanska, a najbrž mi ni treba na dolgo in široko razlagati, kako zelo drugače je tu v primerjavi z ligo NHL. Tu seveda ciljam na infrastrukturo, proračun, vire dohodka … Ligo NHL je izredno težko primerjati s katerokoli drugo ligo na svetu. Tam se obrača toliko denarja, toliko je različnih virov dohodka. Ekipe imajo po vsaj šest trenerjev, veliko zdravstveno službo, nutricioniste, na voljo imaš neomejeno količino opreme, potovanja so precej udobnejša (nasmeh). V bistvu je ligo NHL težko primerjati s čemerkoli, primerjav niti ne želim delati, ker je to brez veze. Zdaj sem tukaj. Moje drsalke so nabrušene, ves čas imam na voljo vsaj tri palice (nasmeh) in vse je res super. Alexandre Lefebvre, ki se je pred sezono pridružil klubu, Miha Butara in Anže Ulčar imajo sijajno vizijo prihodnosti. Do sprememb ne more priti čez noč, a mislim, da je klub na pravi poti, da bo v vseh pogledih, tako na ledu kot zunaj njega, še napredoval.
Torej ste pri Olimpiji zadovoljni oziroma srečni, kar zadeva hokej?
Da, gotovo. Zabavno je. Pridružil sem se sijajni skupini fantov. Igramo dober hokej, v zadnjem času smo našo barko z nekaj zmagami uspeli usmeriti v mirnejše vode.
Bonino o tem, kakšen je kot oče …
Nick Bonino je oče trem otrokom, dvema šoloobveznima hčerkama in sinu, ki je še malček. Vprašali smo ga tudi, kakšen je kot oče? 'Vrhunski (smeh). Moja žena je najbolj potrpežljiva oseba na svetu in vsa ta leta mi je pomagala, da sem se v tem pogledu tudi jaz malo popravil. Kar zadeva vzgojo otrok, sem precej strožji kot žena, a hkrati upam, da sem dober oče,' je dejal.
Vaša zadnja sezona se je končala z razočaranjem pri New York Rangersih in ko ste decembra prišli k Olimpiji, smo dobili občutek – in mislimo, da nas ta ni varal –, da ste prišli precej hokejsko zagrenjeni, če smemo to tako poimenovati. Ste v Ljubljani našli novo, staro hokejsko strast, ljubezen do igre?
Da. Hokej ljubim. Tako preprosto je. Najprej moram reči, da nas tu ne bi bilo, če z družino ne bi verjeli, da bomo sodili v to okolje. Mesto je fantastično, ni preveliko, je prijetno, prijateljsko, vsi govorijo angleško, kar je res velik plus. Če se ozrem v čas, ko nisem igral … Skoraj 200 dni nisem igral, kar se verjetno ni zgodilo, odkar sem bil star tri leta. Imate sicer prav. Sprva hokeja nisem niti želel gledati, nisem hotel imeti opravka z njim. Velikokrat sem opazoval, kako so se ekipe čez noč znebile igralcev, nato se je to zgodilo meni in bilo je težko. Vse se je spet spremenilo, ko sem en dan šel pomagat trenerju vratarjev Edmontona Dustinu Schwartzu in kar dobro sem takrat tresel mrežo (nasmeh) ter začutil, da še vedno lahko igram. Od tistega dne dalje sva z ženo začela raziskovati, kakšen bi bil lahko naslednji korak. Zdaj res z veseljem prihajam v dvorano, spet se zabavam, imam super soigralce.
PA SAJ SE SMEJIM. NO, VČASIH SE
Kako ste sicer zadovoljni s svojimi igrami? V zeleno-belem dresu ste odigrali 21 tekem in na teh zbrali 17 točk.
Mislim, da mi gre dobro. Nikoli se nisem ocenjeval na podlagi točk. Lepo je, če jih nabiraš, a mislim, da je bolj pomembno, da igram odgovorno, da igram po celotni ledeni ploskvi, tako v obrambi in v napadu, v vseh elementih igre, z igralcem več in manj, … Poskušam prispevati kar se le da in biti zgled soigralcem. Sem zadovoljen. Potem, ko toliko časa nisem igral, sem imel kar nekaj težav, da sem se vrnil v tekmovalni ritem. Pred kratkim sem cel teden preležal z gripo in tudi zdaj še vedno čutim posledice bolezni.
V vseh vaših predstavah smo opazili nekaj, kar se nam je zdelo precej zanimivo – namreč ko dosežete zadetek, se nikoli tega ne razveselite, še več, niti enkrat še nismo videli, da bi se ob tem nasmehnili. Kako to?
(smeh). Pa saj se smejim! No, včasih se (smeh). Zunaj ledu se pogosto smejim, na ledu, priznam, je drugače. Mislim, da je eden od mojih zaščitnih znakov ta, da sem med igro psihično stabilen, uravnotežen, poskušam ostati miren, da moja vznesenost ne gre v višave, da me slabi trenutki ne potrejo, da bi psihološko padel. Seveda pride do trenutkov, ko je prisotne veliko energije, veselja in vznemirjenosti. Poskušam samo delati tisto, kar moram, in da, včasih na obrazu poskušam zadržati resen, strog izraz (smeh).
ŠE ZDALEČ NISO POKAZALI SRAMEŽLJIVOSTI
Vaša kariera je za slovensko, ljubljansko ali celo širše okolje nekaj res posebnega. V ligi NHL ste igrali 15 let, osvojili ste dva Stanleyjeva pokala, igrali za ameriško reprezentanco, bili njen kapetan, če omenimo samo nekaj ključnih podatkov. Potem pa pridete v skromno hokejsko okolje, stopite v slačilnico igralcev veliko drugačnega kova, kot so bili tisti, s katerimi ste bili v slačilnicah lige NHL. Ste občutili zadržanost, strahospoštovanje zdajšnjih soigralcev?
Če res pomislim na to, moram reči, da nisem. O sebi rad verjamem, da nimam takega večvrednega nastopa, da nisem vzvišen, da sem vsem dostopen. Zelo rad govorim o hokeju, o hokejskih strategijah, o sistemih in to tako s trenerji kot s soigralci. Mlajši del ekipe je željan učenja. Ko sem bil sam mlad, ko sem se prebijal v ligo NHL, sem zelo veliko odnesel, učil sem se z opazovanjem. Starejših igralcev nisem veliko spraševal, sem pa iz dneva v dan opazoval, kako se obnašajo, kako pristopajo k igri, k treningom. Res sem bil zelo pozoren. Tukaj fantje še zdaleč niso pokazali sramežljivosti. Ne bom rekel, da sem poln hokejskega znanja, a občasno me kaj vprašajo. Ta slačilnica je super, gre za sijajno skupino fantov. Slovenci so mi izkazali krasno dobrodošlico, mi nudili vse vrste pomoči, še posebej starejši, še posebej kapetan Žiga Pavlin, ki se mi je javil takoj, ko je izvedel, da prihajam k Olimpiji. Na sploh so vsi naredili vse v njihovih močeh, da se moja družina tu počuti dobro, da nam je udobno, da je bil prehod lahkoten.
ZA CROSBYJA PRIPRAVLJA POROČILO
Ko sva že pri slačilnici … Pred tedni je vaš češki soigralec Rudolf Červeny razkril, da, ko Nick Bonino nagovori slačilnico, prav vsi zelo budno poslušajo njegove besede. Ste to opazili tudi vi?
Upam, da je res tako (nasmeh). A tudi jaz zelo pozorno poslušam, če govori kdo drug (smeh). Mislim sicer, da je tako vedno, ko govori kakšen od starejših članov ekipe. Tudi Rudy je med temi, tudi on je v odličnih ligah odigral kopico tekem, prav tako Maris Bičevskis in Alexandre Lavoie. Vsak ima možnost s soigralci deliti vse vrste izkušenj. In zanimivo je slišati, kako povsem drugačne izkušnje ima kateri od mlajših igralcev. V veselje mi je poslušati tudi njihov vidik. To je res eden najboljših delov hokejske slačilnice. Ponavadi so v tej vsi zelo odprti in tudi dovzetni za marsikaj. Olimpiji sem se pridružil v zelo nenavadnem času, ko so se nizali porazi, sledila je menjava trenerja … V karieri sem bil neštetokrat priča odpustitvi trenerjev in če čutim, da moram nekaj povedati, to v tistem času storim tudi sem. Je pa sicer lepo slišati take besede, ki jih je izrekel Rudolf.
Ste bili v zadnjih dveh mesecih glede vaše nove poti v stiku s kakšnim nekdanjim soigralcem? Kaj pravijo?
Z nekaj fanti sem v rednem stiku. Ko smo se prvič srečali, sem povedal, da sem za moj načrt povedal tudi Sidneyju Crosbyju. On vsako poletje v Evropo pride na dopust in mi je že rekel, da mu moram pripraviti izvidniško poročilo o Sloveniji. Morda se bo nekega dne celo tu oglasil. Ali vam bom povedal, če bo prišel? Ne vem, če vam lahko (smeh), rad ima svojo zasebnost.
VČASIH IMAM TEŽAVE S PARKIRANJEM
Med sezonami živite v Kanadi, od koder prihaja vaša žena. Ali v Ljubljani v tem pogledu kaj pogrešate?
Hmm … Odprt prostor. No, ni ravno tako, da to pogrešam, a tu ga ni veliko. V Ljubljani je res vse super, je pa vse drugačno. Z družino še nikoli nismo živeli v stanovanju. Doma imamo psa, ki ga sem nismo pripeljali, in to je bila ravno v tem pogledu prava odločitev. Tu je glede prostora in velikosti res vse drugače. Ceste, ulice, vse je starejše, a obenem zelo lepo. Včasih, ko želim parkirati avto, imam kar nekaj težav zaradi tesnih parkirnih mest (smeh). Take male stvari so res zanimive. Zato smo tudi prišli sem, da izkusimo nekaj drugačnega, da spoznamo nove, drugačne kulture in v tem uživamo.
HČERKA ČAKA NA VIDEO KLIC Z LJUBLJANSKEGA GRADU
Ste v Ljubljani že uživali v čem posebnem? Ste se z družino prelevili v klasične turiste?
V neki meri smo se. Obiskali smo Ljubljanski grad in hčerka si nadvse želi v prihodnje z vrha gradu prek video klica v živo pozdraviti svoje sošolce iz Kanade. Pogosto smo v središču Ljubljane, radi hodimo na suši in nasploh raziskujemo razne kotičke mesta. Z ekipo smo obiskali tudi Kranjsko Goro, Bleda še nismo uspeli, prav tako ne vaše obale, so nam pa povedali, da je tam zelo lepo. Ko pride pomlad, bomo gotovo bolj raziskali Slovenijo.
Kako ste preživeli dni, ko ste bili zaradi reprezentančnih akcij nekaj dni povsem prosti?
Šli smo v Benetke in v Rim, kjer sem bil nazadnje pred desetimi leti. Prijetno je bilo nekaj dni hokej pustiti ob strani. Obiskala nas je tudi tašča.
Vaš priimek nakazuje na italijanske korenine. Imate v Italiji sorodnike?
Ne vem, mogoče na jugu, na Siciliji. Ne vem, ker sta se kot prva v ZDA preselila moja prababica in pradedek. Moja dedek in babica sta v italijanščini znala povedati le nekaj besed, mi ne znamo nič.
V svoji karieri ste več let živeli v Kaliforniji, ko ste igrali za Anaheim in San Jose. Zadnje tedne smo spremljali veliko pustošenje požarov v Los Angelesu, pravo naravno katastrofo. Požari so številnim uničili vse. Kako ste spremljali te dogodke?
Na srečo ne poznam nikogar, ki bi ga požari prizadeli v največji meri. Kolegi iz Los Angeles Kingsov so kljub vsemu ostali varni. Požari v Kaliforniji vedno predstavljajo veliko grožnjo. Ko smo živeli v San Joseju, smo to doživeli tudi sami. Prav tako v Kanadi. Moja žena prihaja iz kanadskega mesta Jasper, ki je verjetno moj najljubši kraj na vsem svetu, in preteklo poletje je zaradi gozdnega požara pogorelo pol tega mesta. Ko smo šli to pogledat, so nas prizori povsem šokirali. Kakšno opustošenje. In kako hitro je vse pogorelo. V bistvu smo tisti čas, ko so gozdovi že pošteno goreli, kampirali in smo se ognju na vožnji domov v Edmonton, kakor se je dalo, izmikali. Nekaj izkušenj v tem pogledu imamo. To, kar se je zgodilo Los Angelesu, je tragično, upam, da ga bodo hitro obnovili, in da bodo ljudje, ki so izgubili vse, kmalu dobili nove domove.
OD BOLEČINE SEM KRIČAL IN TUDI MALCE JOKAL
Ker ste Američan, vas moramo vprašati, kako gledate na izvolitev novega/starega ameriškega predsednika Donalda Trumpa?
O politiki nočem govoriti. Ne razumite me narobe, a od tega se od nekdaj oddaljujem. Jaz samo igram hokej.
Verjetno ste opazili, da imamo v Sloveniji veliko privržencev športa, navijačev. Zimski šport je zelo priljubljen, smučarski skoki verjetno najbolj. Je mogoče v času življenja pri nas tudi vas zajela skakalna ali smučarska mrzlica? Ste mogoče že slišali za Niko Prevc, za eno najbolj priljubljenih slovenskih športnic?
Spoznal sem, da je Slovenija zelo športen narod. Kar zadeva zimskih športov, jih spremljam le v času olimpijskih iger, in, priznam, za to dekle še nisem slišal. Res pa je, da nimamo kabelske televizije, in bi jo v drugačnem primeru verjetno zasledil na kakšni športni televiziji.
Moram priznati, da sem marca lani prvič v življenju smučal. Moja žena, ki je odlična smučarka, me je peljala v Killington. Zelo sem užival in priznam, da sem do takrat mislil, da so moje noge zelo močne, pa sem po 10 minutah smučanja spoznal, da ni tako (smeh). V bistvu sem od bolečine kričal in tudi malce jokal (smeh). Zato zdaj še toliko bolj občudujem vrhunske smučarje, ki so zelo pogumni, in ki morajo biti malo nori, da se vozijo po takih strminah. To je nekaj, česar se nikoli ne bom lotil (smeh).
