Pred kratkim je minilo že 23 let, odkar ste debitirali v svetovnem pokalu in to kar na novoletni turneji v Innsbrucku. Kako dobro se tega spominjate?
Triindvajset let je že? Vsako leto več (smeh). Te tekme se spominjam zelo dobro. Od poti tja do tega, kako je vse potekalo.
Kaj je na vas naredilo največji vtis? To vendarle ni bila kar ena tekma, ampak tretja postaja novoletne turneje.
Tekme se niti ne spominjam toliko (končal jo je na osmem mestu, op. p.) … Videl sem svojega vzornika, to je naredilo največji vtis. Dva večera pred tekmo sem Andreasa Goldbergerja prvič v življenju videl v živo. To mi je ostalo v glavi. Ravno v hotel sem vstopil, on pa je prišel do recepcije. Takoj sem dobil velike oči.
Ste ga kaj vprašali? Ustavili?
Kje pa! Takrat se nisem še niti prebijal v svetovni pokal. Bil sem čisti zelenec.
Tisti časi so zelo daleč, kaj pa počnete zdaj? Kakšna je vaša vloga?
Čisto malo pomagam B-reprezentanci v celinskem pokalu. No, ne malo. Kar veliko.
Težko si je predstavljati, da lahko v skokih najmanjše malenkosti naredijo takšno razliko, da velik šampion pade nekje na obrobje ...
Rekel bom takole. Na splošno v športu in vse življenje, tudi kar zadeva posle, se vsi učimo od najboljših oziroma bi bili radi kot oni. Prej ali slej pride čas, ko se moraš učiti od najboljših. Tudi jaz sem prej gledal mojega vzornika. Kaj počne, kaj dobro dela, da je najboljši, da bi se tudi sam naučil tega. Naučil sem se, potem pa sem ga kar naenkrat prehitel. Enako se je dogajalo z mano, z Adamom Malyszem, tudi s Prevcem in vsem svetom. Vsi se prej ali slej naučijo vse od najboljših. Uvidijo, v čem je kdo najboljši, in potem te kar naenkrat prehitijo. Potem se moraš pa spet ti učiti od tistega, ki te je prehitel.
Torej vohunstvo pomaga?
Seveda. Uf, ne veste, koliko.
Z vašega vidika, kako vidite težave Petra Prevca? Zagotovo ga spremljate.
Vidim ... Spremljam seveda, toda vidim bolj kot ne to, kar je po televiziji. V živo se redkokdaj srečamo, saj sem aktiven drugje. Ne bi rad bil brihten, ampak menim, da ga je treba pustiti pri miru. Človek je dokazal, da ima nekaj velikega v sebi.
Sedem sezon je rasel, bil na vrhu, celo nepremagljiv je bil, zdaj pa mu ne gre. Nekje se morata skrivati talent in znanje, mar ne?
Saj to ves čas poudarjam. Nočem biti preveč pameten, toda pustimo fanta pri miru. Držim pesti zanj. Res mu privoščim, da se vrne. Ker vem, da je v istem položaju, kot sem bil jaz. Kako bo našel pot iz tega, pa je odvisno le od njega samega.
Selektor A-reprezentance Gorazd Bertoncelj je Petra poslal domov na trening, tako da ga ne bo vračal v svetovni pokal, dokler ne bo v pravi formi. Kako vidite to?
S tem ni nič narobe, kot sem že omenil. Nazaj na trening in potem mu dati možnosti tudi na tekmah. Če ne gre, pa spet trenirati. Brez treninga tako ne nastane nič.
Peter Prevc je dejal, da potrebuje nekaj svežega, novega, da bi spet prišel na vrh. Ampak tukaj je zdaj nov trener in prav nič ni šlo na bolje. Kdo nosi odgovornost? Trener ali tekmovalec.
To je dobro vprašanje. Največjo odgovornost tako ali drugače vedno nosi trener. Vedno. To so pretežka vprašanja. Tudi zame, saj nisem ves čas zraven. Mi se samo sem in tja vidimo ter kakšno rečemo. Najraje ne bi več o tem govoril (smeh).
Ste trener. Bi morda priskočili na pomoč, če bi dobili klic zveze, da morate rešiti A-reprezentanco?
Ne, mislim, da se ne bi odzval. Ne upam.
V času, ko ste bili pomočnik Staneta Baloha, sta oba kar malce nedorečeno »odletela« s položaja, čeprav neke velike razlike v rezultatih ni. Kaj se je takrat dogajalo?
Če že kaj, bom dejal podobno kot prej. Kot so doživeli v A-reprezentanci šok, sva tudi midva s Balohom doživela šok. Z danes na jutri, na hitro, naenkrat. To je bilo malce … Za nazaj slišim in spoznavam, da se je to že dlje časa napovedovalo.
CELOTEN INTERVJU S PRIMOŽEM PETERKO SI LAHKO PREBERETE SAMO V TORKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!
