Na njej je Lukas Müller razložil, kaj vse se je dogajalo od 13. januarja dalje, ko je doživel najhujši trenutek svoje športne poti. Kot vsakemu smučarskemu skakalcu se je tudi Lukasu po glavi pletlo vse kaj drugega kot boj za normalno življenje, ko je odskočil z mize na letalnici na Kulmu.
Že nekaj sekund po tako rekoč normalnem letu pa mu jo je pri hitrosti več kot 100 km/h zagodla oprema. Čevelj namreč ni bil tesno zavezan, kar je vodilo do vibracij v zraku in posledično do okvare materiala, ki ni zdržal pritiskov v zraku. Za nič hudega slutečega Müllerja to ni pomenilo nič dobrega. S polno hitrostjo je v močnem sneženju treščil ob tla letalnice in negiben obležal v njenem izteku.
INFORMACIJE GROZLJIVE
Zdravniki in delavci ob skakalnici so nemudoma pohiteli do nesrečnega 23-letnega Avstrijca in takoj opazili, da je z mladeničem nekaj hudo narobe. »Ne čutim nog,« so bile prve reakcije mladinskega svetovnega prvaka iz leta 2009 in sledila je previdna namestitev v reševalni helikopter, s katerim so želeli 23-letnika prepeljati v graško bolnišnico.
Toda sneženje je bilo tisti dan premočno, zato so morali po spolzkih avstrijskih cestah tisti dan prevoz opraviti v reševalnem vozilu. To so bile prve informacije, ki so prihajale s Kulma, kjer je nekaj dni pozneje naslov svetovnega prvaka osvojil Peter Prevc. Kar je bilo za slovenske navdušence smučarskih skokov in poletov srečen konec tedna, je bila za avstrijski skakalni šport prava nočna mora.
V bolnišnici v Gradcu, kamor so Müllerja odpeljali na podrobnejše preiskave, potem ko je obstajala celo možnost, da bo vse življenje preživel na invalidskem vozičku, so takoj pripravili operacijsko mizo in Avstrijca poslali pod nož, da bi rešili, kar se je pač rešiti dalo.
Triindvajsetletnik je nato čez dobrih deset dni dejal, da čuti dotike in da se v svojem boju ne bo vdal. »Počutim se dobro. Nog sicer ne morem premikati, vendar čutim dotike v predelu nog. Z zdravniki vsak dan izvajam fizioterapije in srčno upam, da mi boste tudi v prihodnje stali ob strani,« je v prvem sporočilu po padcu in namestitvi v bolnišnici dejal Müller, ki bo 14. marca dopolnil 24 let. Včeraj pa je po več kot mesecu dni prvič stopil pred novinarje in pojasnil, kaj se je v tem času dogajalo.
NOGE SO 'ŠLE'
»Najbolje bi bilo, če bi lahko še kdaj skakal,« je najprej dejal opogumljeni Müller, ki se je pred številne novinarje pripeljal v invalidskem vozičku. Zdravniki so najprej spregovorili o trenutni uspešnosti njegove terapije, čeprav mišičnih vlaken okoli predela šestega in sedmega vretenca ni več mogoče aktivirati.
Te so mu zdravniki ponovno nastavili na pravo mesto in ga usmerili na pot k okrevanju. Müller je, preden je spregovoril z novinarji, pokazal, da lahko premika palec na nogi, kar je razveselilo vse zbrane na kliniki v Gradcu. »Ves ta napredek me zelo veseli. Kar tako sem pri enem od obedov začutil palec na nogi in se od srca nasmejal,« je dejal rojeni Beljačan, ki ga v naslednjih dneh čaka pot do rehabilitacijskega centra v Bad Häringu, kjer si želi pridobivati funkcije v nogah.
Na vprašanje zbranih novinarjev, česa se trenutno najbolj veseli, je z odgovorom presenetil. »Najbolj me veseli, da kolegi v reprezentanci skačejo vse bolje. Po Kulmu so dvignili svojo raven in začeli uživati v skokih. Poleg tega sem izjemno zadovoljen, ko lahko premaknem kakšno mišico,« je še dejal mladinski svetovni prvak iz Štrbskih Ples na Slovaškem.
Padca se nesrečnik seveda spomni. »Spomnim se vsega. Težava s skakalnim čevljem je bila, da ni bil tesno zavezan. Že v zraku sem želel z roko nekaj spremeniti, a ni šlo. Takoj ko sem treščil ob tla, sem vedel, da so noge 'šle'. Ko sem videl, da bom udaril ob tla, sem si zaščitil obraz in glavo, a kot kaže, le z zmernim učinkom,« je tiskovno konferenco sklenil nesrečnik, ki ga na poti do morebitne vrnitve čaka še ogromno trdega dela in odrekanj. A to ne bo težava, le da bi se še kdaj podal na skakalnico in letel.