Izjemni uspehi so tudi vas pahnili v vode velikanske medijske pozornosti, kakršne niste bili vajeni in je verjetno tudi niste pričakovali. Kako se spoprijemate s tem?
Ah, saj ni tako hudo (smeh). Nedvomno so se stvari po Petrovem uspehu na novoletni turneji spremenile in so šle v smeri še večje izpostavljenosti nekaterih od nas, novinarji tak uspeh logično zagrabijo in ga želijo kar najbolj izkoristiti, toda to je del športa, del posla, del šova. Ne dovolim, da bi mi karkoli povzročalo težave, morda mi obveznosti vzamejo nekaj več časa, toda z njimi se znam spoprijeti oziroma sem v zameno za tako velike uspehe pripravljen plačati to ceno. Še več, žal mi je, da so se stvari v Oberstdorfu obrnile tako, kot so se, kajti v igri so bile štiri zmage, odsotnost ene malce obžalujem in pripravljen bi bil sprejeti še večjo medijsko pozornost, ki bi prišla po še bolj zgodovinskem dosežku.
Kako se v vaših očeh Peter spoprijema z za slovenske razmere resnično velikim zvezdništvom, morda celo najbolj vseobsežnim, kar smo jih kadarkoli videli v našem športu?
Peter je res velika zgodba, ki se je ljudem morda res približala na način kot še nobena. Za to si zasluži vse čestitke, hkrati pa sem navdušen nad tem, kako dobro se z nastalim položajem spoprijema. Na eni strani tekmovalno ostaja realen, discipliniran, sledi načrtu dela, ki smo si ga zamislili po koncu lanske sezone, in ne dovoli, da bi ga karkoli spravilo iz tira. Na drugi strani zelo dobro obvlada stik z navijači, mediji in sponzorji, ki je prav tako nadvse pomemben.
Gre za človeka, ki ves čas napreduje v vseh pogledih?
To je najboljša oznaka. V zadnjih nekaj letih je ves čas napredoval motorično, ves čas je napredoval tehnično, napredoval pa je tudi kot osebnost; sam zase in javno. Trenutno je po vseh teh kriterijih svetovna številka ena, ne samo po metrih, pri katerih pristaja.
In videti je, da uživa v celotnem paketu?
Nedvomno. V tekmovanju najbolj, a naučil se je uživati tudi v celotnem cirkusu, ki tekme in še posebej uspehe spremlja. Rad si vzame čas, še posebej za navijače, in poudarja, da bi si ga želel vzeti še več, a mu to včasih ne dopuščajo druge obveznosti. Mislim, da s tako ali drugačno pozornostjo nima niti najmanjših težav.
ČE KDO MISLI, DA SE LAHKO PRIMERJA, JE V ZMOTI
Kaj pa vi? Tudi vi nikoli v življenju niste bili tako zvezdniško izpostavljeni kot zdaj, praktično ne morete stopiti v lokal, ne da bi vas ljudje nagovorili, vas trepljali?
Res je, da sem v vlogi trenerja zdaj že precej bolj prepoznaven, kot sem bil v vlogi tekmovalca, in da ljudje pristopijo k meni, če za to dobijo priložnost. A takih priložnosti ne dobijo prav veliko, pa tudi sicer se na tem področju ne dam oziroma si uredim tako, da me ne moti (smeh). Moje delo je skrbeti za ekipo in za njene rezultate, ob tem opravim spremljajoče obveznosti, doma pa poskrbim za to, da me ni veliko videti. Izklopim telefon, redko grem v javnost ali pa celo kam odpotujem. Izklopim sebe, bi lahko rekel, kajti to potrebujem. Zasebno življenje ne trpi, družinsko prav tako ne, za to dobro poskrbim.
Vi mu dajete nasvete na drugih področjih, da morda Peter kakšnega vam na področju zvezdništva in spoprijemanja z njim?
Ne, ne. Naše šale so naše šale in po navadi se dotikajo kakšnih dobrih sfer, vsi pa dobro vemo, kdo v tej zgodbi komu daje nasvete oziroma še več od tega. Fantje so dovolj stari, da razumejo odnose ter da vedo, kako in kaj. Tudi ko gre za medijski prostor in navijače, smo profesionalci, tako pač mora biti.
Še vedno ste več kot le trener; fante vozite med prizorišči, ste njihov mentor in še marsikaj drugega. V kolikšni meri se te stvari spremenijo, ko je v ekipi kar naenkrat šampion takih razsežnosti?
Naredili smo vse za to, da se ne bi nič spremenilo, in mislim, da smo pri tem uspešni. Mislim, da so stvari ob zaporednih Petrovih zmagah enake, kot so bile, ko je bil dvanajsti. Vse poteka enako, vse poteka po naših ustaljenih tirnicah in mislim, da je tako prav.
Kako pa drugi fantje dojemajo spremembo, ki se zagotovo zgodi, ko kolega iz reprezentance iz odličnega tekmovalca postane serijski zmagovalec in prvo ime svojega športa? So v tem pogledu kakšne težave?
Če kdo misli, da se lahko v tem trenutku primerja s Petrom ali da mu lahko celo parira, je seveda v veliki zmoti. Kdor zna to sprejeti in iz tega potegniti vse pozitivno, kar je mogoče potegniti, mu je zagotovo precej lažje. Prav mogoče pa je, da ima kdo drug s tem težave, a se v to ne spuščam. Osredotočam se na tehniko in na pripravo nastopov, tekmovalcem pa ob tem dovolim, da so individualci in da čutijo, kakor želijo.
Bova bolj konkretna?
Seveda ne. Vsak bo že vedel, kar je za vedeti.
Vzdušje v ekipi pa ostaja dobro?
Da, da, vsekakor. Naj se razumemo, vzdušje je odlično, fantje se veliko šalijo, znajo proslaviti Petrove uspehe, vse je v najlepšem redu. Je pa v osnovi to vendarle individualen šport, in čeprav potujemo in živimo kot ekipa, mora vsak najti sebe, svojo vlogo, svoje mesto.
STAVIM NA DOLGOLETNO KARIERO S ŠTEVILNIMI KOLAJNAMI
Dejali ste, da Peter z leti ves čas nenehno napreduje, kar nikakor ni značilno za ta šport. Skoki so bili pogosto v domeni hitro prižganih in neredko hitro ugaslih meteorjev, od katerih se Prevc precej razlikuje. Zakaj je tako?
Njegova pot je taka, kakršne so bile poti številnih največjih šampionov. S trdim delom je postopoma nadgrajeval svoj talent, postopoma so prihajale tudi vse boljše uvrstitve in med drugim se je naučil, da ni nič podarjeno, nič samoumevno. Zato tudi mislim, da ga zaporedne zmage ne bodo spravile iz tira, saj pozna razliko med uspehom in neuspehom, dobro pozna vzročno-posledična razmerja. Morda pri njem ni bilo zares ekstremnega talenta, ki omogoči eksplozijo pri 16 ali 17 letih, pa tudi ne nekaterih drugih okoliščin, v katerih bi lahko takoj začel zmagovati. Vse je dosegel s sistematičnim delom ter napredkom in rekel bi, da so njegovi uspehi zaradi tega vredni še več. Bi pa mogoče do njih prišlo že nekoliko prej, če leta 2012 ne bi bilo poškodbe ključnice na velikanki v Oberstdorfu, ki je ta razvoj malce zaustavila.
Je to napoved dolge, zelo uspešne kariere na najvišji ravni, ki za skoke prav tako niso najbolj značilne in jih je bilo v preteklosti vse prej kot veliko?
Zdi se mi nemogoče, da čez dve leti skakalni svet za Petra ne bi več vedel oziroma da bi se ga spominjal zgolj po zdajšnjih uspehih. Malo verjetno se mi tudi zdi, da bi bil tedaj povprečen tekmovalec nekje v sivini svetovnega pokala. Če bo zdrav, kar je predpogoj, in če bo naša ekipa trenerjev lahko nemoteno delovala po začrtani poti, bi stavil na zelo dolgo kariero vrhunskega skakalca s številnimi zmagami in kolajnami na velikih tekmovanjih.
Torej kariera zgodovinskih razsežnosti?
Vsekakor, Peter je nedvomno sposoben doseči take višave.
In trajati toliko časa kot vaš skorajda vrstnik Noriaki Kasaj?
Seveda je Kasaj posebnež, kar zadeva ohranjanje pripravljenosti, toda hkrati je njegov primer drugačen zaradi specifičnosti njegovega delovnega razmerja. Noriaki je zaposlen pri enem od japonskih podjetij, je izjemno dobro plačan in zaradi tega se mu izplača vztrajati v svetovnem pokalu. V trenutku, ko bi obesil smuči na klin, bi v istem podjetju dobil drugačno službo, moral bolj kot ne od začetka, in to mu ne diši. Sploh dokler uspe držati raven rezultatov.
Koliko zaslug si jemljete za Petra Prevca, za njegovo uspešnost in za njegov posledični vseslovenski fenomen?
Ne bi govoril zgolj o sebi, zagotovo pa moji trenerski ekipi pripadajo zasluge, ki niso majhne in od katerih nima smisla bežati z neko lažno skromnostjo. Kot sem rekel, Petru ni bilo nič dano vnaprej, ob tem pa tudi ni bil pojem konstantnosti, kakršen je danes. Morali smo ga dobro spoznati, predvsem Jani Grilc je pri tem odigral izjemno pomembno vlogo, in nato smo skupaj sestavili program zanj, ki je obrodil tako izjemne sadove. Peter se je prepustil temu programu, vanj verjame ter mu zaupa in prepričan sem, da bomo skupaj še naprej zelo uspešni.
Mislite torej, da Peter ni nekdo, ki bi uspel v vsakem primeru?
Ni lahko odgovarjati na taka vprašanja, toda če ste mi ga postavili, bom povedal, kaj si mislim v resnici. Verjamem, da s Petrom v tem trenutku ne bi bilo tako, kot je, če se leta 2011 ne bi zbral aktualen trenerski tim vključno z mano. Tako pač je. Ne morem reči, kako daleč bi prišel brez nas, a mislim, da nikakor ne tako daleč. Kar pa, če sva že pri tem, ne velja samo zanj. Mislim, da so v vseh teh letih vsi fantje dosegli več, kot bi dosegli brez nas.
CILJ NI GLOBUS, CILJ JE GLOBUS MESEC PRED KONCEM
Verjetno pa pomaga, da je Prevc zelo inteligenten mladenič, ki je znal slediti in znal prispevati svoje?
Nedvomno, koščki so se morali zložiti z obeh strani, da lahko danes govorimo o taki zgodbi o uspehu.
Vzajemnost, v kateri je Peter Prevc car zaradi vas in ste vi carji zaradi njega?
Vsi smo toliko vpeti v ta projekt in v to zgodbo, da si lahko prilastimo tudi tako oznako. Preprosto drži, zakaj pa ne bi!?
Je vprašanje, kaj je cilj za preostanek sezone, ob tem odveč?
Ne, nikakor. Preprosto zato, ker moj cilj ni zgolj veliki kristalni globus. Zakaj bi si zatiskali oči, Peter je trenutno tako zelo dober, da bi bilo postavljanje globusa pod vprašaj precej neresno. Moj cilj je izogniti se kakršnikoli nepotrebni marčevski živčnosti, svetovni pokal bi v slovensko korist rad odločil že februarja. Moj cilj je imeti globus, ko bomo ob koncu februarja opravili nastope v Kazahstanu.
Da bi bil potem marec vključno s Planico bolj kot ne zabava?
V tem pogledu prav gotovo. A zgolj v tem, kajti imam še en cilj, o katerem pa morda kdaj drugič.
Ah, dajte, no, če res ne bi hoteli povedati, sploh ne bi omenili.
Ne samo posamično, tudi moštveno gremo na vse. Ne pride mi na misel, da bi ekipa izpustila kakšno tekmo, o čem takem nočem niti slišati. In rad bi, da bi ohranili zbranost na vseh preizkušnjah ter vsi nabirali čim več točk. Kdo ve, kaj lahko to prinese v nečem, o čemer bomo morda kdaj drugič in kar se imenuje pokal narodov (smeh). Norvežani so izjemno močni, toda ni nemogoče … Zdaj pa res pustiva.
Potem bi resnično imeli največjo skakalno zabavo vseh časov?
Vsekakor. Mi, vi, navijači na finalu v Planici, ljudje po celotni državi.
S kakšno glasbo? Zadnjič je Peter poudarjal priprave z Dire Straitsi in Bruceom Springsteenom, to je bolj glasba vaše generacije, ste ga morda navdušili vi?
Ne, nikakor, to so zasebne zadeve, s kakršnimi se ukvarja vsak sam in jim ne posvečamo pozornosti na tak način. Tudi če se skupaj vozimo, se večkrat pogovarjamo ali smo v tišini, kot pa da bi poslušali kakšno specifično glasbo.
Pa je, takole mimogrede, to tudi vaš tip glasbe ali ste bolj v skakalno-planiški folklori domače muzike?
Težko bi se opredelil za karkoli. Na tem področju sem bolj človek, ki se ravna po načelu kakor kdaj, kakor kje, kakor s kom. Pri čemer pa imam, ko pridem domov, najrajši tišino. Če jo le najdem, najraje uživam v njej, kajti v mojem poslu in z njim povezanimi aktivnostmi je dovolj bučno, pravzaprav gre za pravo džunglo.
PONUDBE IZ TUJINE? NAJ OSTANE PRI TEM
Imate občutek, da je to, kar ste naredili, dovolj cenjeno? Na ravni zveze, na ravni države, na ravni javnosti?
Kaj pa danes pomeni oznaka cenjeno? S čim se to meri, o kakšnih kriterijih govoriva?
Naj vprašanje ostane enako, sami postavite kriterije.
Prav, potem bom odgovoril takole. Za vse nas v našem trenerskem timu je najbolj pomembno to, da fantje dobro skačejo, da so uspešni in da v celotni zgodbi uživajo. Še toliko rajši imamo, če vidimo razvoj, če opažamo nenehen napredek. To je največ, kar dobimo, in tisto, kar zares šteje. Vse drugo je stvar drugih, pa to razumite, kakor želite.
Ste po koncu lanske sezone in na prehodu v poletno pripravljalno obdobje znali napovedati ta skok od občasnega zmagovalca in enega najboljših tekmovalcev do serijskega zmagovalca in najboljšega med vsemi?
Dejstvo je, da je bil to cilj in da smo Petra želeli pripeljati na to raven. Načrt smo naredili s to možnostjo v mislih, se odprave nekaterih pomanjkljivosti iz prejšnje sezone lotili v tej luči in pri tem smo natanko vedeli, zakaj nekaj počnemo. Seveda ne moreš nikoli vedeti, kaj se bo zgodilo, ko se začne nova sezona, toda mi smo verjeli, da bodo popravki nekaterih navideznih malenkosti pri tehniki, motoriki in še čem prinesli dodaten napredek. Vedeli smo, da je pred nami še večji korak, kot so bili vsi prejšnji, kajti najtežje je postati zares najboljši, a smo v ta korak res verjeli. Morda smo celo znali oceniti, da bi bil napredek v primerjavi s konkurenco lahko tako velik.
Zaradi vsega tega je vaš ugled izrazito zrasel tudi v tujini. Kako to opažate, kako to sprejemate?
Veliko je zanimanje tujih medijev, številni novinarji imajo vprašanja, povezana s Petrovim napredkom in na splošno z našim delom. Čutiti je tudi veliko spoštovanje na trenerski tribuni, ki ga kolegi pokažejo tako z obnašanjem kot z besedami. Verjetno v zadnjem času besedo rešpekt, pa naj gre za nemško ali angleško različico, slišim večkrat kot katerokoli drugo in seveda mi to veliko pomeni. Pa čeprav njihovi občutki in njihove besede pogosto izhajajo iz čiste bolečine, ki jo čutijo ob tem, ko svojih najboljših tekmovalcev ne morejo pripeljati niti blizu najboljšemu našemu.
Imate na mizi kakšne dobre ponudbe iz tujine, iz finančno močnejših držav, ki bi bile zagotovo pripravljene vložiti marsikaj v tako uspešnega trenerja?
S Smučarsko zvezo Slovenije imam podpisano pogodbo do leta 2020, nameravam jo spoštovati in jo pozneje tudi podaljšati. Pri tem pa je treba vedeti, da se zelo dobro počutim v domovini, rad sem doma, tako da razmišljam s takimi očmi.
Vse lepo in prav, toda s tem vendarle niste odgovorili na vprašanje, ali ste dobili kakšne ponudbe iz tujine.
Tudi drugi trenerji v vodilnih ekipah imajo dolgoletne pogodbe, zelo podobne moji, tako da …
Kar pa ponovno ni odgovor.
Ne, ni, vem (smeh). A naj ostane pri tem.
JURIJA POZNAM VSE ŽIVLJENJE; GA RAZUMEM, TODA ...
Vaše delo je precej raznoliko; na eni strani imate opraviti z najboljšim skakalcem na svetu in s povsem izdelano osebnostjo, na drugi stani pa vas potem doleti tudi naloga, kakršna je bila nedeljska, ko popoln novinec na velikih tekmovanjih Anže Lanišek ni mogel skriti solz?
Pravzaprav skušamo poskrbeti za to, da bi bilo delo čim manj raznoliko oziroma da bi potekalo na podoben način ne glede na raznolikost tekmovalcev, njihovih izkušenj, njihovih osebnosti. Mi omogočamo pogoje, mi omogočamo sistemsko delo za vse, od tu naprej pa so tekmovalci sami sebi prepuščeni v še večji meri, kot bi si morda kdo mislil. Kot sem že poudaril, mora v enakih pogojih, v katerih je zelo dobro poskrbljeno za vse, vsakdo najti samega sebe in svoje mesto v ekipi. Seveda je včasih lahko kakšna beseda tolažbe več, toda razlike v odnosu, o kateri bi morda kdo sklepal na prvi pogled, ne more biti. Z ekipo in s posamezniki v njej enako delamo ob uspehih in neuspehih, morajo se naučiti prebroditi svoje težave, vsi smo v isti zgodbi in se skušamo iz vseh dogodkov predvsem nekaj naučiti. Ne moremo si privoščiti, da bi se obremenjevali s čustvi in s tem, kar je do njih pripeljalo. Se je zgodilo, je za nami, nekaj se naučimo in gremo naprej.
Kako ste potemtakem doživeli to, kar se je preteklo nedeljo dogajalo z Jurijem Tepešem? Saj veste, najprej njegov slab nastop na ekipni tekmi, nato pa izliv čustev na družabnih omrežjih, pri čemer se je dotaknil marsičesa.
Jurija zelo spoštujem, zelo cenim in ga poznam od zmeraj. Dobesedno. Bil je star eno leto, ko sem bil ob neki priložnosti celo njegova moška varuška in sem tedaj zelo dobro poskrbel zanj (smeh). Obrnilo se je pač tako, da sem ga spoznal že takrat in na tak način, spomnim se, da sem se igral z njim, tako da resnično lahko rečem, da že zaradi tega o njem vem marsikaj. Za nameček delam z njim tudi skorajda celotno njegovo skakalno pot, več let sem ga imel pod okriljem v B-reprezentanci, zdaj že nekaj časa sodelujeva na najvišji ravni in z zanimanjem sem si prebral njegove besede. V ponedeljek zjutraj sem se poglobil vanje ob kavici, in če je to pač želel sporočiti, naj bo tako. Prepričan sem, da je hotel najbolje, morda je bila še največja težava to, da je hotel preveč. Kajti če že tako ali tako na neki točki nimaš popolne tehnike, nato pa skušaš stvari narediti še na silo, se lahko zgodi to, kar se je v nedeljo zgodilo njemu. To je šport, dogajajo se tudi take stvari.
Zakaj mislite, da ga je tako zelo prizadelo?
Prepričan sem, da si je želel odlično nastopiti, in zelo dobro ve, da je naredil nekaj povsem drugega. Zagotovo veliko njegovih čustev izhaja iz tega, sem pa prepričan, da bo znal to kmalu preboleti in se že prihajajoči konec tedna obrniti k naslednjim tekmam.
Pisal je o neprimernem obnašanju in se zanj opravičil. Kako ste vi to videli in razumeli?
Če kdo, potem ga v tem pogledu lahko razumem jaz. Ko sem bil tekmovalec in sem skakal, so, kadar mi ni šlo, zelo hitro letele stvari. To je lahko del skokov in s tem se nedvomno lahko poistovetim. Pa ne samo skokov, prepričan sem, da je to nekaj povsem običajnega pri kateremkoli športu. Zame je to nekaj povsem normalnega, je pa od vsakega posameznika odvisno, kdaj in kje to pokaže navzven. Čim prej se je treba naučiti, da se na tak način sprazniš – če si taka oseba in se moraš – daleč stran od vseh, nekje na samem. Lahko se s kom pogovoriš, se greš dret v gozd, tudi kaj kam vržeš, ko te nihče ne gleda. Si del nekega javnega dogajanja in navsezadnje tudi neki zgled, zato je zelo dobro, če se znaš zadržati, ko si na očeh kamer ali kako drugače na očeh javnosti.
V DRUŽINE SE NE VPLETAM, OČITKI SO NEUPRAVIČENI
V kolikšni meri ga pri tem mori dejstvo, da ima vsem znano vlogo v smučarskih skokih njegov oče? Zdi se, da se ga kar precej dotakne?
Kolikor poznam Mirana, sem prepričan, da svoje delo opravlja za vse tekmovalce enako, čeprav je eden od njih njegov sin. Vem, da nekateri to vidijo drugače, a to je njihova stvar in verjamem, da nimajo prav. Mislim, da je edina dilema, kako vse skupaj dojema Jurij in v kolikšni meri občasne slabe pogoje pripiše temu. Povedal sem mu že, da z mojega zornega kota preprosto ne drži ocena, da ima ves čas slabe pogoje in da so ti pogoji vso sezono krivi za slabše nastope. Težava je lahko le drugje, in to je treba razumeti.
Ste kdaj v tej zadevi posredovali?
V družinske vezi ne zahajam. Ne v Tepeševe, ki so nekoliko bolj izpostavljene zaradi Miranove vloge, ne v Prevčeve, ne v katerekoli druge. Ko kateregakoli svojega tekmovalca v kakršnemkoli kontekstu vidim z družino, se prijazno nasmejem, grem mimo in pustim, naj sami uredijo svoje zadeve. Karkoli že so.
Čeprav trenersko skrbite za kar tri brate Prevc?
Naj se razumemo, seveda nismo popolni tujci, poznamo se in se občasno pogovarjamo. Se pa tudi v njihovem primeru nikoli ne spuščam v družinske zadeve. Vem, kako bi mi bilo, če bi se kdorkoli spuščal v moje, zato se jaz spuščanju v druge izognem v širokem loku. Zame je pomembno, da tisti, ki so v reprezentanci, delajo tako, kot želim, in skačejo po svojih najboljših zmožnostih. Kar se imajo za dogovoriti v družinskem krogu, pa naj tam tudi ostane.
Če se vrneva k Juriju, je ravno dan pred najinim pogovorom dejal, da bi mu bilo lažje, če njegovega očeta sploh ne bi bilo v smučarskih skokih.
Verjamem, da tako čuti, a hkrati menim, da je to napaka. Gre za iskanje razlogov za težave tam, kjer teh razlogov ni. Jurija to zagotovo tare, sem pa trdno prepričan, da bi zadevo moral znati pustiti ob strani in se posvečati tehniki, torej pravemu razlogu za tekmovalne preglavice. Mora več misliti na skoke in manj na kaj drugega, mislim, da sem s tem povedal vse. Lahko pa si vsakdo razlaga, kakor si želi.
Kaj pa pritisk določenega dela javnosti na temo lanske Planice? Iz tistega zapisa smo lahko videli tudi, da ima Jurij nekaj težav s tem?
Mimo tega žal še vedno ne moremo, čeprav sem si zelo želel, da bi zadeva ostala pri tistem, kar sem dejal že marca. Namreč da je Jurij opravil vrhunski polet, Peter ga ni, in da se je končalo, kot se je. Razumem specifičnost dogodka, ob katerem je težko gledati na sezono kot celoto in si reči, da je imel Peter ogromno priložnosti, pa nekaterih ni izkoristil in je v Planico prišel v praktično izgubljenem položaju. Razumem to specifičnost, kajti dejstvo je, da so se stvari obrnile in da je štiri skoke pred koncem sezone prišlo do tega, da bi globus lahko osvojil slovenski tekmovalec. V tistem trenutku ni bilo nikomur več pomembno, da pred finalom sploh nismo govorili o tej možnosti, saj je bila razlika prevelika, Severin Freund pa preveč dominanten. Tudi to je na neki način logično, situacija pa je bila tako ekstremna, da se očitno vleče še danes. Jurij je dejansko tudi po nedeljski tekmi dobil nekaj s Planico povezanih očitkov, to ste lahko videli in kajpak bi bilo težko, da se ne bi oglasil tudi na to temo.
Očitki so bili v slogu 'Zdaj, ko je šlo za ekipo, pa nisi skočil tako daleč'. So bili upravičeni?
Nikakor! Kot stvari vidim jaz, očitki niso bili upravičeni marca in niso upravičeni zdaj.
MOJE POSLANSTVO V PLANICI NI BILO KALKULIRATI
Je mogoče, da je do takih očitkov prišlo kjerkoli znotraj ekipe?
Nemogoče, to vam zagotavljam.
Torej gre za navijaško maslo?
Verjetno, a pri vsem skupaj ne vidim nič nenormalnega. Zgodilo se je, ljudje se odzivajo, razpravljajo. Kdor ne zna tega pustiti za seboj, naj se pač še vedno ukvarja s tem, to je njegova stvar. In to velja za vse.
Bi vi kot tekmovalec naredili enako, kot je takrat naredil Jurij? Če bi seveda vedeli, da član vaše reprezentance v primeru vaše zmage lahko ostane brez velikega kristalnega globusa?
Kdor je bil kadarkoli letalec in si je prizadeval leteti čim dlje, to razume.
Kot trener pa niste želeli kalkulirati?
Nisem. Nisem želel imeti tovrstnega vpliva. Moje poslanstvo je, da vsakega športnika pripeljem do tega, da zna na tekmi iz sebe potegniti najboljše in da to tudi naredi. Drugega poslanstva nimam in ga tudi tedaj nisem hotel imeti.
Tisti, ki smo na zadevo gledali drugače in smo videli drugačno poslanstvo celotne zgodbe, smo bili torej nesramni? Posebej do Jurija?
Zame se je planiška zgodba končala tisto minuto, ko se je razpletla tekma in ko so bili znani vsi rezultati. Taki in drugačni odzivi so, taki in drugačni odzivi vedno bodo, toda mene niso zanimali in me ne bodo zanimali.
Pa čeprav verjetno oba veva, da bi nekatere reprezentance ravnale drugače?
To ne spremeni ničesar.
Je ta ekipna tekma črna pika ali vsaj pikica na do zdaj fantastični sezoni?
Po eni strani je šlo za drugi najboljši slovenski rezultat v zgodovini ekipnih tekem na svetovnih prvenstvih v poletih. Po drugi strani pa, priznam, sem bil jaz tisti, ki je najbolj poudarjal ekipno odličje. Predstavljalo mi je izziv, želel sem si ga in mislim, da je bilo realno dosegljivo. Je pa to šport, porazi so njegov sestavni del tako kot zmage.
Zaključiti ta pogovor z besedo poraz pa bi bil greh?
Zagotovo (smeh). Ne moreva ga.
Skočiva torej malce nazaj: lahko kdo prekriža načrte o letošnjem globusu?
Samo zdravje oziroma njegova odsotnost. Če bo Peter zdrav, je ne glede na vremenske razmere premočan za vse, delal bo po naših načrtih in zadevo bomo pripeljali do konca. Za Norvežane je nedosegljiv, za Freunda prav tako, čeprav se verjetno kdo s tem ne strinja. Morda mi lahko prekriža načrte okrog februarske odločitve boja, kaj več pa po moje lahko naredi le višja sila.
