Orel na Kulmu: Oni imajo komisarjevega, mi generalovega (video)

Orel kot poimenovanje smučarskega skakalca se je na Slovenskem uveljavil že pred časom, vse skupaj pa prihaja z nemškega govornega področja, kjer je metafora starejša, še bolj zakoreninjena in še pogosteje uporabljena. Naj bo Nemčija ali Avstrija, beseda 'adler', ki kajpak na obeh straneh meje označuje ravno orla, je tako zelo vseprisotna, da prekaša vsa druga poimenovanja skakalca, vključno z izvirnim.

Zato so se organizatorji letošnjega svetovnega prvenstva s še toliko večjo vnemo lotili projekta, ki se jim je ponujal kot na pladnju, treba je bilo le imeti pravo idejo in nato zadevo izvesti. Beseda teče o projektu, ki ste ga zagotovo opazili in občudovali, če ste bodisi v četrtek med kvalifikacijami bodisi na včerajšnji prvi tekmovalni dan dogajanje vsaj kake pol ure spremljali prek televizije. V tem primeru vam brez dvoma niso ušli dih jemajoči posnetki letalnice, doskočišča, prostora za gledalce in okoliških krajev s ptičje perspektive. Kaj ptičje, orlovske. In to dobesedno. Miniaturno kamero je z vrha skakalnice do izteka ponesel pravi orel, in to tako, da je bilo ves čas hkrati videti njegovo glavo na eni strani kadra ter dogajanje pod njim na drugi.

Ste morda zamudili? Na voljo imate še dva tekmovalna dneva, resnično pa gre za tako veličasten televizijski dosežek, da vam nikakor ne bo žal, če se boste k spremljanju svetovnega prvenstva spravili tudi zaradi njega (mi vam ga ponujamo v videoposnetku na koncu članka). Hkrati pa je tako veličasten, da je tukaj (in tudi drugod po Avstriji) postal velika uspešnica. O orlovem posnetku govorijo tekmovalci, novinarji in gledalci, o ptiču s kamero govori staro in mlado, vse skupaj pa s seboj nosi tudi izjemno zanimivo zgodbo, iz katere izhajajo prej omenjena ponudba na pladnju, ideja in izvedba.

Zgodbo, ki jo z velikim veseljem in ponosom pove vsak vprašani in v kateri orel snemalec ni bil izšolan za Kulm, temveč so ga iznajdljivi organizatorji le znali izkoristiti kot filmsko zvezdo. Da, filmsko zvezdo, kajti udomačen ptič z enega od salzburških gradov se je na edinstveno vlogo privadil med snemanjem težko pričakovanega visokoproračunskega (za avstrijske razmere) filma, ki bo v tukajšnje kinematografe prišel čez slaba dva tedna.

ŠALA Z VEČ KOT POL RESNICE
V zgodbi o očetu, sinu in ljubezni do najdenega ptiča igra orel eno od glavnih vlog, producenti obljubljajo spektakularne posnetke čudovite avstrijske pokrajine, Kulm pa je nekakšna premiera, v kateri Avstrijci hkrati promovirajo športni dogodek, filmski izdelek in izjemno učljivega ptiča. Komisarjevega orla, kot mu pravijo mnogi. Zakaj? Preprosto zato, ker glavno človeško vlogo v omenjenem filmu igra Tobias Moretti, ki je kot eden najbolj znanih avstrijskih igralcev posnel kopico filmov in celo prodrl v Hollywood, a je v veliki meri vendarle bil in ostal komisar Moser.

Da, tisti komisar Moser, ki ga ponovno lahko spremljamo na eni od slovenskih televizij in ki je bil v kultni nadaljevanki prvotni lastnik nepozabnega nemškega ovčarja Rexa. Gre torej tudi za resnično zvezdniško in s Slovenijo nemalo povezano zgodbo, povezava pa postane še toliko močnejša ob dejstvu, da s sončne strani Alp kajpak prihaja prvi tekmovalni zvezdnik dogajanja in trenutno najboljši svetovni orel v prenesenem pomenu te besede. Jasno, Peter Prevc.

In čigav je ta orel, če je tisti snemalni komisarjev? Kar nekaj avstrijskih sogovornikov je v šali dodalo, da je generalov, šala pa je tako posrečena, da smo zadevo razvozlali, še preden so se lotili pojasnjevanja. No, pravzaprav gre za eno tistih šal, v katerih je več kot pol resnice, kajti Avstrijci so imeli v mislih glavnega trenerja slovenske reprezentance Gorana Janusa, temu pa se prej zapisana oznaka poda, da bi se mu bolje težko.

Pozor, v najboljšem, najlepšem, najveličastnejšem pomenu tega izraza. Zaradi pokončne drže, zaradi osredotočenosti na svoje delo, zaradi urejenosti razmer v četi (pardon, ekipi), zaradi neprepuščanja ničesar naključju, zaradi vzornega vodenja in zaradi zgodovinskih uspehov. Vedno gre za nadvse nehvaležne ocene, a zdi se, da brez Janusa ne bi bilo ne Prevca, ne Prevcev, ne te generacije slovenskih skakalcev. Vsaj ne takšnih, kot jih poznamo, kot nas navdušujejo in kot so nas v zelo veliki meri navdušili tudi včeraj.