"Pokljuka mora že zdaj razmišljati o SP"

"Osebno mislim in kar nekaj ljudi razmišlja enako, da Pokljuka za SP ni popolnoma primerna. Rabimo montažne objekte in prostor, kjer jih bomo postavili. Tega je sicer dovolj, a vprašanje je, na kakšen način organizator do tega lahko pride. Zato je zelo pomembno, da vemo, da leto 2020 ni daleč in paziti je treba, da bodo pripravljeni vsi papirji, da to res lahko izpeljemo, če kandidatura uspe," pravi Borut Nunar, ki se se iz lastnih izkušenj zaveda, kako težko je uskladiti biatlonske interese s Triglavskim narodnim parkom, v nekaj dneh pa bomo skočili že v leto 2016.

Tudi Nunar je eden od obrazov na razstavi ob 20. izvedbi svetovnega pokala v Sloveniji, saj je bil dolgo član slovenske reprezentance, pred SP 2001 pa sestavni del organizacijskega komiteja za izvedbo tekem, v katerem je kasneje v eni vodilnih vlog deloval skoraj celo desetletje, preden so ga na kongresu 2010 v St. Peterburgu povabili v IBU.

"Pokljuke in svojega dela se rad spomnim, a ne z nostalgijo. Ko si zapisan športu, greš svojo pot in moja je takšna. Ni mi žal niti za minuto za delo z ekipo, pa v 'vaks kabini' in tudi pri organizaciji. Sam sem zelo pomirjen, ker mislim, da smo vse, kar smo delali, naredili dobro," je fotografije, ki so brez dodatka sive razkrivale nekdanjo barvo las, pokomentiral Nunar.

LEPI SPOMINI
Sam se spominja tudi takorekoč celotnega razvoja biatlonskega centra iz začetnih zelo skromnih razmer v vojašnici, snežnega stadiona, ki danes tega naziva ne bi dobil in šestih kontejnerjev, ki so zagotavljali prve izvedbe svetovnega pokala. Sledil je skokovit razvoj, najprej z montažnimi objekti in zdajšnjo podobo modernega centra.

"Tukaj smo naredili veliko stvar in veliko ljudi ne ve, koliko dela je bilo vloženega. A vedeti je treba, da so bili v tem času podobni tudi drugi centri. Vesel sem vsega, kar se je zgradilo tudi v zadnjih letih, a ne smemo zaspati. Vedno obstaja maneverski prostor, še so stvari, ki se jih da spremeniti in narediti boljše. A če bi denimo uredili še cesto in nekaj malenkosti, bi se organizatorji na kateri od tekem lahko ulegli tudi v fotelje in v miru uživali v soncu."

Zelo pozitiven odnos ima Nunar tudi do obiska tekem na Pokljuki, ki se ne more meriti z nekaterimi največjimi prizorišči. "Stadion je res manjši kot nekateri drugi, a takega tukaj ne rabimo. Pomembno je, da imaš kapaciteto za pet ali šest tisoč ljudi in da je stadion poln. Ne rabimo večjih in praznih stadionov."

Nunar izpostavlja, da je zelo zadovoljen tudi z zdajšnjim delom v IBU, saj sodeluje z zelo profesionalnimi organizacijskimi komiteji in velikih težav ni. Sam ima največ dela s tem, da organizatorji tekmovanj uskladijo tekmo s pogodbami, ki jih ima IBU s pokrovitelji in televizijami. "Še vedno se seveda zgodi, da dobim kakšen siv las, ko kakšen od delavcev na strelišču predolgo pometa in v televizijskem kadru zakrije katerega od favoritov, a prav velikih težav na današnji dan na tekmah ni," še pravi Gorenjec.

"Vesel sem, da ostajam del športa in nisem za pisalno mizo, kar je zame zelo pomembno. Ne vem, kaj bo čez 10 let, danes sem tukaj in tukaj sem zadovoljen," še dodaja o svojem delu in poudarja, da pozimi pogreša le kakšen dan več z domačimi, saj ima med novembrom in marcem le malo prostih dni: "Če sem doma, čas namenjam le njim, poleti je seveda drugače."