Združitev Ekipe in Sportskih novosti je nov mejnik v slovenskem in hrvaškem športu. Kako gledate na tako povezovanje? Šport dejansko podira meje?
Mislim, da šport res podira meje, kar smo že večkrat dokazali. Tudi z Ivico in Janico Kostelić. To so dokazali navijači, tudi slovenski, ki navijajo za Ivico v Kranjski Gori, pa tudi Hrvati, ki so me vzeli za naslednico Janice, ker nje pač ni bilo na Sljemenu. Mislim, da je to res dokaz, da nas šport združuje. Zdaj sta moči združila še časopisa, ki sta športne narave, kar je zagotovo še korak naprej. To je res lepo in vesela sem tega sodelovanja. Lepo je, ker sami včasih ne moremo doseči tega, kar želimo, lahko pa to dosežemo združeni. Da meja ne predstavlja ovir, smo že večkrat dokazali – Slovenci in Hrvati namreč. Večkrat smo trenirali skupaj. Družina Kostelić je večkrat trenirala pri nas. Spominjam se, kako smo kot otroci trenirali skupaj v Črni in okolici. Res lepa zgodba.
Kako ste gledali na to, da je Janica pred desetimi leti, pri 24 letih, najprej prekinila tekmovalno pot, potem pa končala kariero?
Povedala bom čisto pošteno. Takrat sem bila vesela (smeh). Vesela sem bila kot tekmovalka, seveda. Dejstvo je, da je bila Janica zame težava, problem od mladih let naprej. Govorim o pozitivnem problemu, o konkurenci. Mogoče je takrat nisem tako dojemala, vendar sem imela z njo vrhunsko konkurenco že v otroških letih. Morala sem se ves čas boriti in dokazovati in zagotovo me je tudi to pripeljalo do tega, da sem se zavedala, kaj zmorem in kaj lahko naredim. Če je Janica zmagovala in sem bila sama trideseta v svetovnem pokalu, sem vedela, kje je moja meja. Janica je bila zame res vedno neko merilo, po katerem sem se ravnala oziroma za katerega sem si prizadevala. Ko je končala pri teh letih, pa je bilo malce čudno. Res je že do takrat dosegla in osvojila vse, kar je bilo mogoče in kar je želela. Ko prideš enkrat do te ravni, se verjetno veliko lažje posloviš. Kljub vsemu je bila še zelo mlada. Sama si tega niti predstavljati ne morem, kar sem bila v teh letih daleč od tega, da bi imela občutke, da sem dosegla vse. Mogoče lahko danes rečem, da sem osvojila vse, kar sem si želela, in se zato tudi lažje umaknem za eno leto in si rečem, da sem nekaj naredila. Da je dovolj za zdaj. Ko se je Janica poslovila, je bila stara 24 let. Za to moraš biti zelo zrela oseba, kar je Janica očitno bila.
Koliko ste se o svoji odločitvi za prekinitev kariere pogovarjali z ljudmi okoli sebe? Ali pa ste se pogovarjali predvsem sami s seboj?
To idejo sem imela v sebi že nekaj časa. Eno leto smo podaljšali, nadaljevali zaradi olimpijskih iger, naslednje leto pa, ker nisem dobro zaključila sezone, ker nisem bila zadovoljna, ker nisem imela dobrih občutkov. Takrat potem nisem mogla narediti premora. Vsako leto pa je bilo težje. Že lani, pred začetkom sezone, sem vedela, da bom potrebovala premor, in nisem se ozirala na druge. Zaupala sem sebi in svojim občutkom. Po svoji odločitvi pa sem govorila tudi z Janico. Sploh nisem vedela, da je ona najprej prekinila kariero in potem brez nadaljevanja tudi končala. Bilo mi je kar malo v olajšanje, da nisem prva, ki se je tega spomnila, oziroma prva, ki je to naredila. Nekaj podobnega je naredila tudi Ana Jelušić, ki ni nikoli uradno končala kariere, ampak je lepo počasi zaplula v druge vode. Ne vem, morda je to v našem značaju. Pri sebi vem, da lahko sledim enoletnim načrtom, več ne.
Ste perfekcionistka in vemo, da želite vse narediti najboljše, kot zmorete. Toda ali je bilo do zdaj v vaši karieri še kaj nedorečenega? Morda je še kakšna stvar, ki vas muči?
Vedno je kakšna stvar, za katero človek misli ali pa celo ve, da bi jo lahko naredil boljše. In tudi prav je tako. Ne vem, ali lahko kdo reče, da je v svojem življenju dosegel vse, kar je želel in zmogel. Mislim, da to niti ni mogoče. Če bi dosegel vse, potem lahko samo še umreš. No, tega namena še nimam (smeh). Pri meni je še kar nekaj stvari, ki so mi ostale. Še nekaj nedorečenih stvari je. Recimo slalom ali pa dvojna zmaga v enem koncu tedna, pa še kaj bi se našlo.
Ali sta si po značaju z Andreo podobna ali različna? On se je jeklenil ob družinski tragediji, vi pa prihajate iz zelo majhnega okolja, od koder je pot v svet zelo trnova.
Glede vzgoje sva si zelo podobna. Odraščanje je bilo za vsakega od naju drugačno, vsaj v veliki večini. Tudi v Andreovi družini so bili športniki in hodili na smučanje, saj je njegov oče celo ustanovil prvi smučarski klub v Gorici. Smučanje mu je bilo všeč. Je pa tudi res, da Andrea ni imel tipične italijanske vzgoje. Imel je bolj habsburško.
To je pa nekaj novega.
Ampak je res. Kar nekaj ljudi v Gorici in okolici je takih. Težko rečeš, da so Italijani, težko jih imaš za Slovence, čeprav po narodnosti seveda so eno ali drugo. Vendar so vzgojeni drugače kot v običajnih italijanskih ali slovenskih družinah. Tudi mi na Koroškem imamo nekaj avstrijskega in mislim, da sva se z Andreo v tem najbolj našla. Tu sva našla največ skupnih stvari. Najljubše nama je, ko greva prek nacionalnih okvirjev in nisva ne eno in ne drugo. Te stvari je včasih težko razložiti. Res pa je, da včasih dve taki osebi, kot sva midva, s takima značajema in tako vzgojo, kar težko delujeta skupaj.
Andrea si zamišlja počitnice na snegu, vi pa sanjate o soncu in plaži.
Morate vedeti, da je med Črno in Gorico vsakič deset stopinj temperaturne razlike. Zato me je vedno vleklo na toplo, na morje, na sonce. Zaradi prijetnih temperatur, saj sem bila ves čas na snegu in mrazu in sem pogrešala toploto sonca. Toda odkar več časa preživim z Andreo v Gorici, kot sem v Črni, so mi to že na neki način počitnice. Da se dobro ogrejem ali, kot pravijo, da si pogrejem kosti.
Vas je bilo v življenju česa res strah? Pa ne mislimo na pajke ali kače.
Poškodb. Vedno me je bilo strah poškodb.
Bi imeli, hipotetično, tudi vi 65 zmag v svetovnem pokalu, če bi šli vedno do konca, do skrajnih meja mogočega?
Bi, lahko bi imela več zmag, vendar ne vem, koliko, in tega nikoli ne bom vedela. Kot otrok sem bila precej nerodna.
Kako nerodna, če ste pa športnica?
Vedno mi je nekaj padlo po tleh, ampak iz tega nisem delala tragedije. Ali pa sem sama nerodno padla. Že od malih nog me je bilo strah padcev, in to mi je ostalo.
Potem je na tekmah, ko je bilo nevarno, razum prevladal nad željo po zmagi? Se to da nadzorovati? Se tega lahko naučiš?
Večinoma sem imela vse pod nadzorom, toda vedno sem poskušala mejo skrajnega potisniti višje in višje. Racionalno razmišljaš o tem, kje so tvoje meje, do kam lahko greš in kdaj bi potem padla. Včasih pa je strah popolnoma neutemeljen. Takrat si moraš vzeti čas in premisliti o tem, kaj je sploh strah oziroma kaj bi te lahko ogrozilo. Nekaj dobrih stvari sem se naučila v karieri, kako grem prek teh stvari in kako se spoprimem s strahovi. Zato lahko ugotovim, ali so strahovi realni ali ne, da ne pretiravam z zaviranjem na smučeh.
Uživali ste, ko ste smučali, vsaj večino časa. Uživate tudi danes? Je zdaj vaše življenje izpolnjeno?
Odlično je. Delam stvari, ki jih prej nisem mogla, pa bi jih tudi rada počela. Zdaj v Budimpešti promoviram našo lepo državo. Lepo mi je.
Bili ste tudi na Dunaju, ko so vas povabili, da naredite malce reklame za našo Maraayo.
Prepričevali so me, da naj grem sama pet na Evrovizijo. Da zmagam (smeh). Ampak ne vem, kaj si v resnici mislijo o tem.
Verjetno bi imeli kar veliko možnosti, če bi Ray naredil dobro skladbo.
Hm, ne vem. Na Švedskem me poznajo in morda bi dobila zaradi tega kakšen glas več (smeh).
Pol Evrope vas pozna zelo dobro.
Da, potem pa se vprašaš, kaj zdaj. Ali se ukvarjati z nečim takim ali s čim drugim (smeh).
Ste kdaj razmišljali tudi o manekenstvu, oziroma da bi bili model, saj imata vaš obraz kamera in fotoaparat zelo rada?
Take stvari pridejo spontano. Delam, kar delam. Mislim pa, da še nimam postave, da bi bila lahko model. Si pa prizadevam za to (smeh). Saj veste, kakšne smo ženske. Ampak videla sem, da to ne gre kar tako. Morala bi spremeniti način življenja. Učenje za izpite na fakulteti me je malce spravilo ob živce. Ko se učiš, moraš jesti. To me je zdaj malce spravilo iz tira. Moram malce več trenirati.
Veste, kaj je Janica dejala o vaši morebitni vrnitvi v beli cirkus?
Ne, kaj je dejala? Povejte.
Da se boste verjetno vrnili.
A res? Legenda. Vsa čast. Prva, ki je bila pozitivna glede tega. Zdaj sicer zbiram vtise in odzive od vsepovsod, kaj si mislijo ljudje, kaj bo z menoj.
Ali ste pričakovali tak odziv na svojo odločitev? V Sloveniji že, toda tudi v tujini je završalo.
Tako globalnega odziva nisem pričakovala. Mnogi so naredili izjemno lepe prispevke o meni. Ko sem gledala in spremljala vse skupaj, me je kar malce stiskalo pri srcu.
Ampak vsi prispevki so bili v slogu – konec je.
Saj to je konec nekega obdobja, kaj se bo potem zgodilo, bomo še videli.
