Ogledalo in prazno upanje

Treba je najprej povedati, da naši res nimajo pogojev za uspešno treniranje, da trenerje menjajo po tekočem traku, najraje bi jih dvakrat na sezono, pa ne zaradi njihovega znanja, pač pa zaradi tega, ker so se upali kaj reči na račun zveze. Pa da ne bi mislili, da je samo danes tako. Tako je že od nekdaj. V šestdesetih letih, ko je bil sekretar Miloš Rutar, to ni bilo očitno. Dogaja se najmanj od takrat, ko je prišel na zvezo Janez Kocijančič. Dogajalo pa se je v času Toneta Vogrinca, ki mi je nekoč dejal: "Sitar, če samo še enkrat odpreš gobec, bo tvoja hči lahko smučala samo na Veliki Planini!"

Tudi pokojni Milan Bernik, trener Mateje Svet, bi se gotovo obračal v grobu, če bi vedel za "dobronamerne" izjave Vogrinca, ki o financiranju in sponzoriranju ve vse, kar pa bo seveda zanikal, kot je zanikal lastništvo nepremičnin na Pohorju. Z lahkoto je bilo v rajnki Jugoslaviji dobiti denar za financiranje smučanja. Samo dve možnosti sta bili, ali gre iz firme denar za smučanje ali pa direktor. Ko je denarja zmanjkalo, je šel na Dob direktor ali finančnik (Pavel Koder). Kako zadeva deluje, sem okusil na lastni koži, ne zaradi tega, ker nisem dal denarja, ampak ker naj bi ga pri kaznivem dejanju vloma ukradel, vzrok pa je bil moj dolg jezik.

Organizacija moje pogube je bila perfektna. Nekdo zgoraj mi je stal ob strani, ker sem bil kot rezervni policist ob času vloma dežuren na policijski postaji, pa še mavec sem imel na nogi. Zadnji žebelj je v krsto slovenskega alpskega smučanja z angažiranjem Tomaža Lovšeta zabil Jure Košir. Če Lovše ne bi prevzel smučarske zveze, bi bilo tam zagotovo drugače, kaj se je zgodilo z njim, pa je znano.

Ampak naj se vrnem k našim smučarjem. Tine Maze tu ne bom omenjal, ker ni v pogonu zveze, pa tudi osvojila je vse, kar se je dalo. Čudeži se sicer v smučanju dogajajo, ampak zato je treba znati smučati. Rezultati naših so na ravni eksotov. Dve izjemi sta, ki sta poleg Tine pokazali nekaj tekmovalnosti, vsi ostali pa žal ne znajo smučati. In še deseto mesto Klemna Kosija je zgolj naključje, ki se mu je zgodilo zaradi postavitve proge in konfiguracije terena. Prvi intervju, takoj po tekmi, ki ga je Kosi dal, je začinil z izjavo, da ni imel dobrega občutka in ni vedel, zakaj je bil hiter, s tem je jasno in glasno povedal, da nima pojma, kako mora smučati, da bo hiter.

Fantje so dosegli manj, kot smo upali. Z napakami v tehniki, kakršno imajo, nimajo pogojev za napredek. Napake v tehniki so vidne z letala. Pred začetkom SP sem napovedal zdrs Žana Kranjca po levem boku. Njegove napake z odklonom bo zelo težko odpraviti. Martin Čater je pokazal več, kot sem pričakoval, medtem ko je Boštjan Kline razočaral – vpliv slovenske šole smučanja po Lešniku in Žvanu je tako močan, da napredka s to trenersko strukturo ni pričakovati. Matic Skube je z znanjem, ki ga ima, solidno odpeljal predvsem drugo vožnjo slaloma.

Edina svetla točka je bil le kombinacijski slalom Ane Bucik. Ana je potencial, ki ga je vredno podpreti in vanj investirati. Ilka Štuhec je zastala v razvoju zaradi poškodb, toda zadnji dve sezoni je zdrava in brez napredka. Če ne bo naredila sprememb v tehniki in telesni pripravi, napredka ne bo. Ana Drev je glede na svojo tehniko zagotovo sposobna več, kaj se je dogajalo z njo, ve sama. Vanja Brodnik in Katarina Lavtar lahko napredujeta, ampak brez sprememb v tehniki in pogojih se to ne bo zgodilo.

Na koncu naj zapišem še nekaj o skrbi vodilnih TV-postaj o razlogih za stanje v slovenskem smučanju. Nimam pripomb na oddaje. Zelo razumevajoč sem do gostov, ki se sprenevedajo in govorijo o težavah, ki vsekakor so, nič pa ne povejo o krivcih za tako stanje. Kdo je porabil milijone in zakaj smučarska doktrina ne vzdrži? Mokre sanje Jurija Žureja, ki je na račun sanacije uničil panogo, da bo v pogon pripeljal Andreo Massija, ki je bil tri leta kondicijski trener slovenskih deklet, četrto leto pa mu pogodbe niso podaljšali, ker je zahteval red in strokovnost, so res neverjetne. To bi Sandi Murovec moral vedeti in ne bi kvasil neumnosti, kako je Tina poklicala Andreo in ga angažirala. To je samopromocija nekoga, ki ne ve nič in tudi ničesar ne prebere. Vogrinec bi se zahvalil vsem starejšim tekmovalcem in začel z mladimi. Njegovo razmišljanje in razmišljanje Blaža Lešnika, da je prava prihodnost samo v nacionalnih ekipah, je sprenevedanje, ki nagrajuje povprečje tistih, ki v posamičnih ekipah nikoli ne bi niti nosili količkov.