Kdo, za vraga, je odgovoren?

Dogajanje v slovenskem alpskem smučanju je primerljivo s TEŠ 6, in to v maniri, ni pomembno, čigav denar in koliko ga zapravimo, samo da je nam dobro. Isti ljudje najmanj od leta 2000 naprej, ko se je začel potop panoge, odločajo o vsem, kar se dogaja v slovenskem alpskem smučanju, in nič ne kaže, da bi spregledali, da nekaj delajo narobe.

Blaž Lešnik se v zagovarjanju svoje stroke zapleta v izgovore, ki smo jih v zadnjem športnem izzivu vsi slišali in ne ustrezajo resnici – da ni kontinuitete in da je talentov manj. Resnica je taka, gospod Lešnik.

Do leta 1991, ko je mladinski svetovni prvak postal Jure Košir, so od leta 1982, ko so se uradno začela mladinska svetovna prvenstva, kolajne osvajali: Rok Petrovič, Tomaž Čižman, Robert Žan, Sašo Robič, Matej Jovan, Gregor Grilc in Mitja Kunc. Od leta 1991 do leta 1997 niso naši alpski smučarji osvojili nobene kolajne, rezultati pa so se strmo dvigali. Leta 1997 je naslov mladinskega svetovnega prvaka osvojil Mitja Dragšič, za njim pa sta do leta 2000 osvojila dve kolajni še Andrej Jerman in Bernard Vajdič in Dragšič svojo drugo kolajno.

Potem je bila suša do 2005, ko je mladinski svetovni prvak postal Rok Perko. Medalje so po tem osvajali še Gašper Markič, Matic Skube in Miha Kürner. Razen v letih 2008 in 2009, ko nismo imeli nosilca kolajn, sta v letih od 2010 do 2014 kolajne po trikrat osvojila Boštjan Kline, ki je bil dvakrat mladinski svetovni prvak, in Žan Kranjec.

Pri dekletih analiza rezultatov kaže nekoliko slabšo sliko. Od leta 1982, ko je Andreja Leskovšek postala mladinska svetovna prvakinja, in 1985, ko je Katja Lesjak osvojila bron, do leta 1991, ko sta kolajne osvojili Urška Hrovat zlato in Barbara Brlec srebrno, nismo posegali na stopničke.

Leta 1992 pa so štiri Slovenke, Urška Hrovat, Špela Pretnar, Mojca Suhadolc in Lea Ribarič, osvojile kar pet kolajn. Od leta 1993, ko je svojo četrto kolajno na mladinskih svetovnih prvenstvih osvojila Urška Hrovat, so do leta 1997 osvajale kolajne Špela Bračun, Katarina Breznik tri in Dalia Lorbek. Potem je bila suša do leta 2007, ko je Ilka Štuhec osvojila dve zlati kolajni in Maruša Ferk bronasto. Štuhčeva je naslednje leto osvojila še svojo tretjo zlato. Od takrat pri dekletih nimamo dobitnic kolajn.

Pri fantih, kjer so rezultati v zadnjih letih na ravni eksotov, je od leta 1982 do zdaj 17 smučarjev osvojilo 27 kolajn. V istem obdobju so dekleta osvojila 20 kolajn. Torej v petnajstih letih je od leta 1982 do 1997 devet smučarjev osvojilo 12 kolajn. V zadnjih sedemnajstih letih pa je osem Slovencev osvojilo 15 kolajn, nekateri so postali mladinski svetovni prvaki.

Dejstvo je, da je baza sicer res manjša, kot je bila pred dvajsetimi leti, a to na kontinuiteto uspehov v mladinski konkurenci ni vplivalo, od 1997 naprej so celo boljši, kot so bili do takrat. Tudi pionirji se še vedno uvrščajo visoko na pionirskih tekmah in o tem ne gre izgubljati besed.

Nimamo druge razlage, kot da ostanemo pri doktrini, ki je kriva, da smo padli na raven eksotov. Za šolanje strokovnih kadrov je bil pri afirmaciji smuči z manjšim stranskim lokom uporabljen učbenik Smučanje 2000, vizija snovalcev smučarske tehnike se je nadaljevala po letu 2000 z učbenikom Smučanje 2000+. Ta dva učbenika sta veljala do leta 2007, ko sta dr. Blaž Lešnik in dr. Milan Žvan napisala knjigo Naše smučine.

Čeprav uradno to niso bile publikacije, ki bi bile zapovedane, se je večina nekaj nad 3000 učiteljev in trenerjev izšolala ravno na osnovi teh učbenikov. Zdaj ko v alpsko smučanje nihče več noče vlagati in ga sponzorira samo tisti, ki dobi povratno korist, so se na ZUTS in SZS odločili, da isto zgodbo prodajo še enkrat.

Odločili so se za NPTS – nacionalni program tekmovalnega smučanja, ki je v tehničnem in organizacijskem smislu skoraj popoln prepis publikacij, ki so veljale do zdaj. Zelo koristno za slovensko smučanje je, da so na smuči zvabili množico otrok. Nadvse pohvalno je, da v sodelovanju z upravljavci žičnic in proizvajalci ali distributerji opreme nudijo enkratno brezplačno smučanje z najemom opreme za vse otroke.

Ampak program ima eno veliko napako, to je črka T, ki pomeni tekmovalno. Snovalci NPTS se obnašajo kot alkoholiki. Vsi vidimo, kakšni so rezultati in kdo je odgovoren za to, samo ZUTS in SZS nista nič krivi. Ključni elementi v nacionalnem programu tekmovalnega smučanja s tekmovalnim smučanjem nimajo veze.