Prav na Pokljuki je 17. decembra 1991 na 20-kilometrski preizkušnji osvojil 14. mesto. Za zmagovalcem, Francozom Patriceom Baillyem, je z enim zgrešenim strelom zaostal dve minuti in 41 sekund.
Na kateri dosežek v vaši karieri ste najbolj ponosni?
Največ štejeta četrto mesto na 20 kilometrov na tekmi svetovnega pokala in tretje mesto s štafeto, sem pa tudi udeleženec treh olimpijskih iger. Kariero sem končal med sezono 1997/98 po poškodbi hrbta in operaciji hernije. Pet ali šest let sem bil prisiljen mirovati, po SP 2001 na Pokljuki pa sem se vrnil v biatlonske vrste. Najprej sem bil devet let vodja servisa, zadnjih šest let pa delujem kot trener, pomočnik in asistent.
Če primerjate čas, ko ste še tekmovali, z današnjim, kaj se je najbolj spremenilo?
Predvsem se je konkurenca od takrat veliko bolj strnila. Zdaj je v dveh minutah uvrščenih 30 ali 40 tekmovalcev, včasih ni bilo tako. Tudi držav, ki se zdaj resneje ukvarjajo z biatlonom, je bistveno več. Zdaj jih je na startu med 34 in 38, v naših časih pa med 25 in 28.
Se torej strinjate z Urošem Velepcem, ki pravi, da je biatlon zimski šport z največjo konkurenco?
To je težko vprašanje, saj je športe med seboj vedno težko primerjati. Glede na zaostanke in število tekmovalcev je biatlon gotovo najbolj množičen zimski šport. Denimo v ženskih skokih in tudi alpskem smučanju je tekmovalcev na startu bistveno manj. V skokih na ekipnih tekmah tekmuje največ deset ekip, pri nas v štafetah 22 do 26 ekip. Konkurenca je torej huda.
Glede na zaostanke in število tekmovalcev je biatlon gotovo najbolj množičen zimski šport. Denimo v ženskih skokih in tudi v alpskem smučanju je tekmovalcev na startu bistveno manj.
Ravno obratno od tega, kar govorite, je bila konkurenca vsaj v slovenski moški ekipi v vaših časih precej bolj strjena, kot je danes, ko se z najboljšimi lahko kosata samo Jakov Fak in pogojno še Klemen Bauer. Zakaj se to dogaja?
Takrat nas je bilo res kar veliko. Poleg mene še Jure in Uroš Velepec, Sašo Grajf, Janez Ožbolt, tudi Roman Klinc. Včasih je na državnem prvenstvu nastopilo tudi po 18 članov, zdaj največ deset. Res pa je, da je zdaj tu več podmladka. Če vsaki dve leti izluščimo po eno Urško Poje ali fanta, kot je Miha Dovžan, se nam za prihodnost ni treba bati. Res pa je, da je biatlon šport, v katerem štiri leta ne pomenijo nič. Da tekmovalec dozori, sta potrebna vsaj dva olimpijska cikla. Tu gre za kombinacijo dveh zelo različnih športov; streljanja, kjer je potreben minimalen utrip, in teka, kjer utrip lahko preseže tudi 190 udarcev na minuto. Da znaš to združiti, potrebuješ ogromno tekmovanj na najvišji ravni.
Zakaj mislite, da je v naši ekipi prišlo do generacijske luknje?
Tako kot pri vseh zimskih športih se tudi pri nas pozna pomanjkanje snega, zlasti v dolinah. Biatlonci smo na srečo precej pridobili s športnim centrom na Pokljuki, zlasti v mladinskih kategorijah. Pozna se, da je tudi sponzorskih sredstev manj, kor jih je bilo še pred nekaj leti.
Večino biatloncev ste pridobili iz vrst tekačev. Kako to, da ne vzpostavite svoje baze, da bi se mladi že pri 14 ali 15 letih lotili treninga te discipline?
To se trudimo in nam že kar dobro uspeva. Jaz bi se vprašal, zakaj tekači raje hodijo k nam. Pri nas so zadeve urejene in normalne. Imamo kar nekaj sredstev, ne nazadnje tudi ta center. Po zadnjih podatkih direktorja Žureja smo glede urejenosti lahko za vzor vsem ostalim panogam na zvezi, tudi v finančnem smislu. Res pa je, da se vsak najprej nauči teči na smučeh in šele potem streljati. Zdi se mi, da v Sloveniji preveč poudarjamo, če nekdo zamenja šport. V Skandinaviji, po kateri se zelo radi zgledujemo, otroci do 15. leta niso usmerjeni v le eno panogo, ampak gojijo vse zimske športe, od hokeja, skokov, alpskega smučanja, teka ... Šele skozi leta igre in tekmovanj se nato pokaže, koliko je kdo eksploziven, dinamičen ali vztrajen.
Koliko časa pa bo po vašem mnenju mlajša generacija potrebovala, da bi se vsaj približala dosežkom Klemena Bauerja, če že ne Jakova Faka?
Potrebnega je vsaj šest do osem let sistematičnega dela in odrekanja marsikateri stvari. Če bodo finančne zadeve urejene in bodo z glavo pri stvari ter pod pogojem, da bo Pokljuka ostala v stanju, kot je, potem se bo gotovo kdo našel. Vsekakor pa je treba biti tudi potrpežljiv, če bodo fantje in dekleta le vztrajali na začrtani poti.
Jakov sebe gotovo najbolje pozna in je skozi to leto določene poteze potegnil tudi sam. Sam bo izluščil, katere so bile dobre in katere slabe.
S Pokljuko so še vedno težave, tudi okrog vodnega zbirališča, ki naj bi ga bilo na zahtevo Triglavskega narodnega parka treba zmanjšati. Ste optimistični, verjamete, da se bodo stvari uredile?
Tu ne vidim težav. Vse te ljudi bi povabil, naj pridejo na Pokljuko. Glede na to, koliko tisoč ljudi hodi sem na rekreacijo, res ne vem, zakaj bi ta vodni zbiralnik zasuli, če je to takšna težava. Res pa je, da ti ljudje tudi pridejo na Pokljuko in govorijo, da se bo zadeva rešila, potem pa morajo po direktivi dajati druge izjave.
Jakov Fak in Klemen Bauer sta se odločila, da bosta trenirala po samostojni poti. Gledate na njuno odločitev kot neke vrste nezaupnico glavnemu trenerju Urošu Velepcu in posledično tudi vam?
Oba sta že dovolj stara in izobražena, da lahko sprejemata svoje odločitve. Jaka je osem let delal po našem programu, ki ga ima prenesenega na splet. Sebe gotovo najbolje pozna in je skozi to leto določene poteze potegnil tudi sam. Sam bo izluščil, katere so bile dobre in katere slabe. Še vedno pa je deležen vseh privilegijev glede materiala, snemanja ..., enako kot tudi Teja Gregorin, Andreja Mali in mlajši del ekipe.
