Vaše sodelovanje s smučarsko zvezo je zaključeno, razen ovadbe, ki so jo podali proti vam.
Prijavili so me. Kam so me prijavili, ne vem. Me bo že kdo kdaj poklical, če me bo potreboval. Do zdaj ni bilo še nič. Nobenih zgodb, nobene komisije.
Sodelovanje s smučarsko zvezo še obstaja? Prej ste bili direktor nordijcev, ki je imel povezave s sponzorji.
Poznanstva še obstajajo. Ne sodelujem pa več s smučarsko zvezo, ker je zdaj vse tako organizirano, da naj bi pogovore s sponzorji vodili predsedniki zborov posameznih disciplin, amaterski delavci. Slednji naj bi bili alfa in omega posameznih disciplin.
Pa je sploh mogoče uspešno delovati na tak način?
Pravi tržniki so zelo redki. Nekaj odstotkov je takih, ki to res znajo delati. Direktor pa je funkcija z dobro plačo. Vedno sem govoril, da mora biti šef discipline menedžer. Znati mora vse - zbrati denar, nadzorovati porabo, pogajati se, komunicirati, imeti trdo roko in organizirati delovanje zveze. Direktor je lahko gospod, ki si vedno znova omisli svetovalce. To je prava moda v našem gospodarstvu. Direktor ali predsednik uprave si omisli svetovalce, svetovalne agencije, za kar zapravi milijone, odgovarja pa nihče. Za malega človeka pa ni več denarja.
Matjaž Šarabon naj bi postal finančni vodja alpskih disciplin, ampak ne kot zaposlen na zvezi, ker zbor nima te pristojnosti.
Zbor ima pristojnost, da ga zaposli, če bi to predstavil, kot da ima vrhunskega menedžerja, ki bi skrbel za napredek panoge. Ampak menedžerja, in ne vodje. Vodja stroke mora biti glavni trener, ne pa še en plačanec. Pri skokih je vodja stroke Goran Janus, ki je šef. On mora odgovarjati za stroko, lahko pa si poišče prave ljudi za pomoč. Zakaj bi bil on glavni trener, v stroko pa bi se mu vmešaval nekdo tretji? Če on vodi piramido, naj jo vodi od tal do vrha. Menedžer pa mora biti samo finančnik, ki mora organizirati in zagotoviti sredstva za panogo in ob tem skrbeti, da ne gredo prek zagotovljenega proračuna. On najbolje ve, koliko denarja lahko priskrbi - glede na športne uspehe in glede na stike, ki jih ima. Trženje ne pomeni sedenja v pisarni, ampak biti menedžer pomeni, da si ves čas na poti. Direktorji pa imajo pisarno in sedijo v svojem fotelju.
Torej športne zveze ne potrebujejo direktorjev?
Potrebujejo menedžerje, ljudi, ki znajo dobiti denar in znajo organizirati delo. Takih je sicer malo, saj je treba najprej razumeti šport, potem pa to prodati na slovenskem trgu. V slovenskem prostoru je zelo težko dobiti eno ali dve podjetji, ki bi lahko dali toliko, da bi pokrili celoten proračun nekega športa. Če hočeš več denarja, moraš preiskati vse kotičke Slovenije. Najti moraš podjetnika, ki v tem vidi interes ali pa ljubiteljsko podpira šport. V Ljubljani je mnogo ljubiteljev športa, do katerih nihče ni nikoli prišel, sami od sebe pa ne bodo dali. Če bi nekdo prišel do njih ob pravem času, pa sem prepričan, da bi marsikdo odprl denarnico. Če hočeš imeti več, moraš delati več - v avtu, na sestankih, med različnimi ljudmi, ki poznajo nove ljudi, ki poznajo druge ljudi ...
Je to model za preživetje slovenskega športa?
Tarnati in govoriti, da ni, ne pomaga. Tudi s podjetji je enako. Vsi vemo, da je kriza, vendar tudi v krizi nekateri delajo dobro. Zato ker delajo boljše in več.
Vaše predsednikovanje na smučarski zvezi je bilo precej burno. Vam je zdaj kaj žal? Bi kaj naredili drugače? Vaše ideje so bile precej nove in drugačne.
Kolikor poznam stanje na smučarski zvezi, so se stvari obrnile popolnoma v drugo smer, kot sem jo zagovarjal sam. Zagovarjal sem zmanjšanje stroškov v pisarnah, manj ljudi, tisti, ki ostanejo, pa morajo delati za dva in šport mora imeti ostro ločnico uspešnosti - tisti, ki je uspešen, ima več in tisti, ki je manj uspešen, ima manj. Moja vizija je bila, da se zmanjšajo stroški poslovanja zveze, zdaj pa naj bi jih povečevali. Odkar me ni več na zvezi, naj bi spet zaposlili nekaj novih ljudi. Vse to stane. Največkrat na račun športa. Podobno je tudi recimo z državnimi podjetji. Uspešna družinska podjetja si privoščijo toliko, kot si lahko. Tu pa samo gledaš, kako odteka denar.
Toda dejali so, da bodo zmanjšali proračune po panogah.
Najbrž na račun zaposlovanja v upravi. Uprava bo vedno dobila plače, zase bo že poskrbela. Če pa bo ostalo še za nagrade športnikom, to je že druga stvar. Ko ni dovolj denarja, se bo ustavilo pri športnikih.
Ali na smučarski zvezi potrebujemo finančnega in poslovnega direktorja, direktorja trženja …?
Ne. To preveč stane. Direktor-menedžer mora vse to obvladati. Proračun zveze spet ni tako velik - tu je deset milijonov evrov, ki jih mora sposoben človek obvladati. Seveda če postavi prava pravila igre za posamezne discipline. Pa imaš še zunanje računovodstvo za majhen denar, morda celo sponzorsko, ki ti vodi papirje, da zadostiš zakonodaji. Ko sem prišel na zvezo, so zaposleni v računovodstvu stali med 120 in 130.000 evri. To sem znižal na 40.000 evrov na leto. Seveda pa sem ves čas dobival po glavi, da sem vse naredil narobe. Da sistem ne deluje, da nimamo vpogleda v dokumente, da ne vemo več, kje smo, in podobno. Ampak denarja imaš toliko, kot imaš, to je povsem enostavno. Ti lahko sicer z notranjim računovodstvom vedno prikažeš, da deluješ odlično, v resnici pa ni tako. Kot šef moraš vedeti za vsak evro. To sem kot predsednik zveze zahteval. Hotel sem vedeti za vsak račun, za vsak odliv in vsak priliv, vsak dan. To je osnova. Kaj pa, če bi mi iz računovodstva prinesli papir, da smo 300.000 evrov v minusu? Naj se vržem z balkona? Zato sem dnevno spremljal denarni tok - odprte terjatve in stanje na računu. Osnovno je, da kot šef natančno veš, kakšno je trenutno stanje.
Toda predsednik naj bi bila bolj častna funkcija? Vaš način dela je bil bolj podjetniški.
Že na začetku sem povedal, da tako, kot je bilo prej, ne bom delal. Svoj način dela sem si predstavljal na podjetniški način. Zato sem tudi predlagal, ko smo šli narazen z nekdanjo direktorico Barbaro Kürner Čad, da jaz prevzamem njene posle. Toda potem je izvršilni odbor, Janez Kocijančič in somišljeniki, dejal, da moram imeti direktorja. Absurd. Torej sem moral plačati človeka, da so bili zadovoljni. Čeprav znam sam opravljati vse te posle, saj sem jih opravljal precej let. Nordijce sem vodil z ničle do visokega proračuna in sem vedel za vsak evro. Včasih pa se je delalo tako, da predsednik ni vedel za denarne tokove, da je to vodil in delal povsem drug človek. Smučarska zveza je bila iz časov Podarim-dobim polna denarja. In kam je prišla? Ko sem prevzel predsedniško funkcijo, je bilo treba na mesec plačevati 27.000 evrov kreditov. Kot kaže, predsedniku ni bilo to nikoli pomembno, pa so šli iz kredita v kredit. Tako kot so se dogajale zgodbe v slovenskem gospodarstvu. Napake so se ponavljale, nihče pa ni za nič odgovarjal in potem je sledil stečaj. Katastrofa. Hotel sem zmanjševati kredite, saj smo plačevali 300.000 evrov na leto samo za te obveznosti. V petih letih sem želel priti do stanja brez kreditov, pa so bili nekateri proti. Da gre ta denar za treninge in podobno. Toda moj cilj je bil, da to saniramo na račun poslovanja zveze. Ampak mnenje IO je bilo, da to ni prava politika. Moja je bila, da zveza živi z lastnim denarjem, njihova pač ne. Prodali so televizijske pravice za pet let naprej in naenkrat dobili ves denar. Namesto da bi denar dobivali vsako leto. In ko sem prišel jaz, tega dohodka ni bilo več. Je bil že porabljen. Kot dober gospodar ne moreš delati tako.
Prej ali slej slab gospodar propade, posebej ker je v Sloveniji vse manj državnega denarja.
Toda zapuščina bo ostala. Tako sem dobil tudi jaz. Bil sem zato, da se dolgov čim prej rešimo, pa sem naletel na same težave. O vsem je odločal IO. Sam bi zadevo rešil v štirih letih, če bi imel mir. Vem, da ta posel znam opravljati, in vem, da ne bi pustil, da bi se zapravljalo brez osnove. Najbolj sem bil jezen, če so posamezne discipline prekoračile proračune, in sem zaprl pipico. Vodil sem si evidenco in videl vse račune. Dnevno sem imel bilanco stanja zveze.
Bili ste omejeni pri svojem delu, kajti roko nad odločanjem je imel IO.
Prenežen sem bil.
Prenežen? Ne bi rekli.
Vedno znova sem se pustil prepričati. Popustil sem in potem je bilo po njihovo. Že prvi dan, ko sem stopil v pisarno, bi moral posekati tisto, kar mi ni bilo všeč, in bi končal. Kot je v navadi - kar narediš takoj, tisto velja. Jaz pa sem pustil, da so me peljali žejnega prek vode. Šel sem v kompromise in zdaj vidim, kje sem.
Je vpliv politike v športu še vedno tako pomemben?
Še vedno se najdejo ljudje, ki v športu vidijo interes. Dobijo prepoznavnost, nekaj se jim v življenju dogaja, imajo možnost, da se družijo s politiko, si iščejo odskočno desko za naprej ... Nam športnikom vsega tega ni treba, kajti vse to smo že doživeli. Ne zanima me, s katerimi politiki se bom družil. Zanima me samo, da bo zgodba, katere del sem, uspešna.
Pravijo, da je šport športnikom demagogija, da niso vsi za vse.
Strinjam se s tem, da niso vsi za vse, toda če človek nima športnega duha, potem ne more delati v športu. Ni nujno, da na smučarski zvezi dela nekdo, ki je bil v smučanju, toda šport mora imeti v krvi. Lahko igra tenis, košarko, teče ... Ljudje, ki v življenju niso pretekli sto metrov in o športu nimajo pojma. Sam se nikoli ne bom spremenil. Sem športnik in športnik bom ostal. Nikoli se ne bom nehal gibati, športati. Če se gibaš, ti tudi možgani delajo drugače. V možganih imaš več kisika, drugače razmišljaš.
Zakaj je morala oditi direktorica Čadova in je potem prišel Žurej?
Čadova je bila glede na vse zelo v redu. Žal mi je, da sva se morala raziti, toda problem je bila previsoka plača, ki ji jo je dal prejšnji predsednik Tomaž Lovše. Pogovarjala sva se o tem, vendar nisva prišla do skupne točke. Logično, kdo pa bi hotel, da mu za sto odstotkov znižajo plačo. Sicer se je bila pripravljena pogajati, vendar je bilo zame še vedno nesprejemljivo. Kljub vsemu je bila Barbara kar prava glede trženja in stikov z ljudmi. Ampak za nas je bila predraga. Novi, ki so prišli, so sicer precej cenejši, ampak mislim, da ji ne sežejo niti do gležnjev.
Takrat ste izjavili, da vam je Žurej zasadil nož v hrbet.
Žureja sem moral pripeljati. IO je določil, da ne smem pripeljati prijatelja, ki bi mu zaupal. Čista neumnost. Kateri predsednik ne sme pripeljati najtesnejšega sodelavca, ki bi mu zaupal? Ampak ne. Kocijančič je takoj rekel, da ne sme biti prijatelj. Še za Žureja so me vprašali, koliko časa se poznava. In ko sem dejal, da dva meseca, je bilo v redu. To je smešno. Moral sem pripeljati človeka, ki ni bil moj, ker bi sicer smučarsko zvezo privatiziral. Tako daleč so me pripeljali. Pa sem jim rekel, da bom te posle opravljal kar sam, a mi niso dovolili.
Kot predsednik niste imeli dohodkov, kako pa bi živeli?
Ko sem prišel na mesto predsednika, sem dejal, da želim, da je to profesionalna funkcija. Nikoli nisem slišal, da sem naredil nekaj dobrega, da sem pripeljal kakšne sponzorje. Pripeljali so jih vsi drugi, samo jaz ne. Še zadnjič mi je predsednik OKS dejal, da nisem pripeljal nobenega sponzorja, pa sem bil na zvezi od leta 2002. Takrat sem začel delati v nordijskih disciplinah s 400.000 evri minusa in z okostnjaki po omarah. Potem pa mi rečejo, da bi to znal narediti vsak. To te boli in moti, ker IO govori, da Ulaga tako ali tako nikoli ni nič naredil. Ampak če je sponzor, ki je, ko sem prišel, dajal 30 enot in na koncu 100 enot, je moral nekdo nekaj narediti. Seveda na podlagi športnih uspehov.
Za športne uspehe pa je najpomembnejše, da imajo športniki zagotovljene pogoje za delo.
Preden sem prišel, skakalci niso imeli finančnih nagrad za osvojene točke. Prej so bile nagrade za prva tri mesta posebej od sponzorjev. Jaz pa sem uvedel to, da dobijo nagrade vsi, ki se uvrstijo med trideseterico. Zame to pomeni, da se skakalca in s tem sponzorje vidi dvakrat na tekmi, kar pomeni toliko in toliko sekund reklame na televiziji. Povsem preprosto. To deluje, dokler je denar, če pa denarja ne bo, bodo najprej porezali nagrade športnikom.
Zdaj, po teh uspehih na olimpijskih igrah, verjetno z denarjem ne bo težav.
Vprašati se je treba drugače. Koliko bi lahko sposoben menedžer iztržil iz teh olimpijskih kolajn? Kaj pa, če bi pravi menedžer lahko denar podvojil ali potrojil? Zdaj so res taki uspehi, da bi lahko dober menedžer iz teh kolajn naredil dvakrat več. Vse, kar bodo rekli, bo: kriza je, treba je ceniti to, kar imamo. Težki časi so, bodite zadovoljni, da smo dobili toliko, kot smo. Potencial je lahko mnogo večji. Seveda pa je to zelo težko dokazljivo. Leta 2002, ko sem prišel med nordijce, sem imel na mizi kredite in bremena, pa smo to počistili in naredili zgodbo o uspehu.
Vi ste izkoristili Petro Majdič in njene uspehe.
Seveda. Petra je bila najboljša ravno takrat, v obdobju med 2006 in 2010, ko so bili skakalci sorazmerno slabi. Toda smučarski teki sodijo med nordijske discipline in Petra je takrat nosila iste sponzorje kot skakalci. Večkrat sem bil na sestankih in blefiral, kaj bodo naredili skakalci, pa potem niso, a me je reševala Majdičeva s svojimi zmagami. Srečo smo imeli, da se je tako porazdelilo.
Kaj pa, če vas zdaj recimo vodja nordijskih disciplin Ljubo Jasnič povabi na mesto direktorja, na katerem ste nekoč že bili?
Ne bojim se, da bi se kaj takega lahko zgodilo. To je znanstvena fantastika.
Zakaj ne? Na zvezi so takrat, ko ste bili predsednik, dejali, da bi bilo boljše, če bi bili direktor.
To je res, ampak nisem mogel biti, ker ni bilo razpisa za mesto direktorja. Pa tudi nihče me ne bi spustil poleg, ker sem imel nasprotnike. Ko sem šel na volitve, so naredili vse, da bi me onemogočili. Ljudje, ki so danes v IO, so delali proti meni, ampak zame so takrat glasovali klubi. Zakaj? Ker sem imel več volje in morda boljše ideje. Še ko sem hotel potem razdeliti denar med klube, so me na IO spet onemogočili, češ da si ne bom kupoval glasov. Ljudje iz IO so naslednji dan, ko sem zmagal na volitvah, spet rovarili proti meni. Moje razmišljanje je prehitro za njih. Prehiteval sem jih z idejami in težko sem dobil somišljenike.
Bi se vključili v projekt nordijsko SP v Planici 2019?
Da, če ne bi bil eden od mnogih, ampak zadolžen za določen projekt.
SP v Planici bi bila lahko športna zgodba, ki bi spet združila narod.
Lahko bi bila, ampak lepo bi bilo, če bi imeli tako uspešno zgodbo skakalcev, kot smo jo imeli letos, tudi takrat. Vemo pa, da je za to manjša možnost. Ta generacija bo težko vztrajala do takrat.
Peter Prevc bi bil lahko takrat še na vrhuncu.
Lahko, ampak tu mora biti še Janus. Zame so stvari brez Janusa vredne pol manj. Tudi skakalci se bodo izpeli. To je nekaj povsem normalnega. Avstrijci so tudi morali zamenjati trenerja. Vse skupaj deluje tako kot družina. Prava umetnost je vse držati na tako visoki ravni. Pritiski z vseh strani so stalni in prej ali slej balonček poči. Kdo bo zdaj tako pameten, da bo pravi čas zamenjal trenerja? Res pa je Janus pokazal, kar sem vedno trdil, da smo lahko najboljši na svetu. V skokih nastopa 15 držav in v tem športu smo lahko najboljši. Za dober skok ne potrebuješ veliko denarja. Objekte imamo, da si dober, pa moraš seveda veliko trenirati. In to je pot do uspeha. Živeti moraš za šport. To ni formula ena, ki se je pri nas ne moremo iti. Tudi košarke se ne moremo iti na vrhunski ravni, ker klubu ne moremo dati 20 milijonov evrov. Skoke pa se lahko gremo.
Vsi športi dajejo skoke in panožno šolo v Kranju za vzgled.
S šolo smo začeli v tistem obdobju, ko smo začeli delati nekoliko drugače. Seveda so bili to stroški za panogo, ampak odločili smo se, da je to pomembno, in smo dajali iz proračuna panoge. Zdaj se panožna šola kaže kot temelj uspehov, čeprav marsikateri klub z njo ni zadovoljen, ker tekmovalci, ki niso v centru, ne pridejo v reprezentanco. In imajo prav. Zgodba o smučarskih skokih se je noro razpletla. Največ zaslug za to pa ima Janus, ki je začel delati drugače in več. Ves čas smo govorili o avstrijski šoli, no, zdaj pa imamo slovensko šolo.
Ste kdaj razmišljali, da bi šli v drug šport?
Na smučarski zvezi sem imel dobro šolo. Takim, ki prinašajo denar, so na koncu vsi nevoščljivi, če potem dobi nagrado. Pa naj poskusijo drugi. Vsi samo govorijo. V desetih letih, ki sem jih preživel v smučariji, bi lahko svoje podjetje večkratno nadgradil. V zgodbi, v kateri bi jaz odločal o vsem. Sam pa sem bil v zgodbi, pri kateri strici iz ozadja vedno znova samo kljuvajo. Nikoli te nihče ne pohvali. Vedno znova so mi prijatelji govorili, kaj se govori o meni, koga vse ti strici pokličejo, ampak te stvari niso bile resnične. Verjetno bi lažje živel, če bi bil neuspešen direktor. Vendar sem drugačen, in ker sem vedel, da dobro delamo, sem bi samozavesten in sem se postavil zase. To pa nekateri težko prenesejo. To je ta slovenska majhnost.
