Velenje se je ob organizaciji dvoboja med Slovenijo in Nizozemsko v pokalu Billie Jean King res izkazalo. Organizacija je bila zelo dobra, igrišče odlično, nastanitev ravno tako (vse so pohvalile tudi Nizozemke), poleg tega so si malce bolj radovedni na gradu Šalek lahko ogledali tri milijone stare okle mastodonta, ali pa se zapeljali v impresivni muzej premogovništva ter se na poti ustavili na irskem pivu v prijetnem lokalu Carlos.
##PAIDBREAK##
Za vse to kapetan slovenske reprezentance in igralke niso imele časa, saj so se zelo resno, kot se za profesionalce spodobi, pripravljali, da bi »prevrnili« Nizozemke in naredili še eno veliko senzacijo. Na koncu jim je malo zmanjkalo, a splošni vtis je bil pozitiven, posebej, ker je na površje končno izplavala Veronika Erjavec in, ker se je ekipi pridružila Kaja Juvan, ki načrtuje vrnitev na igrišča spomladi naslednje leto.
»Malce me še dajejo čustva,« je takoj po zadnjem dvoboju, ko je bilo upanja konec, začel Kraševec. »Veronika je drugi dan odigrala vrhunski dvoboj. Res izjemna predstava. Tamara Zidanšek je v prvem nizu pokazala, da je sposobna igrati s takimi igralkami in jih je sposobna tudi premagovati. Pokazala je, da je sposobna igrati na najvišji ravni. Tu ji je manjkalo nekaj boljše telesne pripravljenosti. Prvi dan je imela dolg dvoboj, trajal je več kot tri ure. To ni najbolj preprosto, saj je bilo časa za regeneracijo res malo. Toda tak je sistem tekmovanja in to moramo vzeti v zakup. Poudariti moram, da sem zelo ponosen na obe dekleti, saj sta se res borili do zadnjega. Nasprotnici nista bili kar neki igralki in sta pokazali, zakaj sta med sto na svetu. Bilo je naporno in stresno. A vajeni smo takih predstav Slovenije, ko je rezultat izenačen. Zdaj smo padli v prvo evro-afriško skupino in treba se je usesti in pogovoriti, kako naprej,« je bil izčrpen kapetan, ki se zaveda, da je lani ob tem času njegova ekipa igrala dvoboj za finale svetovnega ekipnega prvenstva proti Italiji, zdaj pa so spet padli na nižjo srednjo raven svetovnega tenisa.
»Sistem je zahteven in težko se je skozi kvalifikacije uvrstiti med najboljših osem na zaključni turnir. V Bratislavi nismo bili v polni postavi, saj sta manjkali tako Zidanškova kot Juvanova. V Sloveniji nimamo veliko vrhunskih igralk, ki bi vsak trenutek lahko nadomestile manjkajočo. V tem trenutku imamo tri igralke, ki so sposobne premagovati igralke, ki so višje od njih na lestvici WTA. To je naša realnost. Velikokrat se nam je izšlo, tokrat pač ne. Počasi se moramo ozirati tudi proti mlajšim igralkam. V Velenju je bila z nami Alja Senica, ki ima velik potencial. Seveda sem razočaran, ker smo izpadli iz svetovne skupine, ampak morali se bomo pogovoriti. Želim si, da bo imela reprezentanca vedno na voljo najboljše igralke. Če nismo popolni, nismo konkurenčni najboljšim. Tukaj si ne smemo zatiskati oči.«
Najboljše slovenske igralke so še vedno mlade – Zidanškova 27 let, Erjavčeva 25, Juvanova pa 24. »Res imamo še vedno zelo mlado ekipo. Nizozemka Arantxa Rus je stara 33 let, pa je v najboljših letih svoje kariere in še vedno igra za reprezentanco. Za leta me res ne skrbi. Želim si, da bi bile v prihodnjih letih za reprezentanco na voljo vse. Aprila naslednje leto nas čaka nova akcija. Na finalnem turnirju lani v Sevilli je bila slovenska ekipa med najmlajšimi, zdaj pa smo le leto starejši. Še nekaj let lahko igramo skupaj in se borimo, da spet pridemo na zaključni turnir. Še tretjič bom poudaril, da je ključ do uspeha to, da so najboljše igralke na voljo v tistem tednu, ko je na sporedu pokal BJK. Tako kot vedno sem optimist, saj je ekipa prava in vzdušje v reprezentanci odlično. Potrebujemo še malce sreče in bomo spet tam, kjer smo že bili.«
Po takih porazih, kot je bil v Velenju, se vedno pojavijo dežurni nergači, ki hočejo sekati glave, pa čeprav niti nimajo nobene strokovne podlage za to. Kraševec ima še željo in voljo, da nadaljuje z delom v reprezentanci. »Videli ste, da imam dovolj energije za delo. Vsak dvoboj je poglavje zase, motivacija za naprej. Ko enkrat ne bom imel več motiva, bom sam rekel, da je dovolj. Zaenkrat imam dovolj motiva, energije in znanja, da nadaljujem z delom. Več kot to, kar dam, pač ne morem dati,« je končal priljubljeni kapetan, ki ga spoštujejo in hkrati »obožujejo« tudi igralke.
