V TK Center Court trenutno trenira nekaj več kot 50 otrok, 40 vsak dan. V njem deluje pet stalnih trenerjev, ob tem prav zdaj iščejo še dva. "Klub je star pet let. V tem času nikoli nismo bili slabši kot četrti. To ni zaradi mene, ampak otrok. Naš klub je malce drugačen. Tukaj na prvem mestu niso trenerji, tu so na prvem mestu otroci. Podpiramo jih, porivamo jih naprej in to klubu prinese takšno uvrstitev, ki je res lepa. Jaz sem dovolj otročji, da znam otroke navdušiti. To je bistveno za naš klub. V našem klubu ni otrok, ki ne bi želeli trenirati vsak dan. Tisti, ki pri nas začenjajo z igranjem, jih najprej poizkusimo navdušiti. Navdušimo jih, da res želijo hoditi na treninge. Trenutno lahko iz drugega kluba vzamemo le tiste, ki si sami želijo trenirati, ne da je to želja njihovih staršev. To je edini pogoj, ki ga imamo, da vzamemo novega otroka v klub. Včasih rečem, da so starši nujno zlo. Moram priznati, da mi gre z njimi slabše kot z njihovimi otroki. Z njimi nimam nikoli težav. S starši sem iskren in direkten. Trenutno tudi z njimi sicer nimamo nobenih težav. Marsikdo morda ni zadovoljen, a se vedno pogovorimo. Če kdo želi oditi iz kluba, ima proste roke. Ti rezultati niso moji rezultati, to so rezultati otrok. Nas ne zanima, s kakšnim avtom se otroci pripeljejo na trening. Tukaj smo vsi enaki. Pri nas se otroci lahko hvalijo samo z rezultati. Rezultati, ki so jih sami dosegli. Lahko se hvalijo tudi z ocenami v šoli. Jaz kot trener kljub uspehom doma in v tujini pa se nimam pravice hvaliti s tem. To so njihovi rezultati," je svojo filozofijo razložil Fonzi in nadaljeval: "Tenis mora biti otrokova zgodba. Ko se vpletejo starši, zgodba počasi zvodeni. To postane potem zgodba staršev. Za otroka, ki med tekmo ne sme sam sprejemati odločitev na igrišču, medtem ko jih mora okrog 300 na tekmo, vsak udarec je odločitev, in če ob tem nima podpore staršev, da otrok na primer ves čas razmišlja, kaj bodo rekli starši, če ne bo zadel žoge, je zgodba tukaj končana. Večina se tega ne zaveda."
V teniškem klubu so prve teniške korake storili številni uspešni igralci in igralke, zdi pa se, da so se Fonziju najbolj zasvetile oči pri omembi Ele Nale Milič: "Ela Nala Milić je posebno dekle in šele nato posebna igralka. Popolna profesionalka. Moja leta z njo so bila fenomenalna. Ravno toliko, kot sem jo jaz naučil, sem se tudi sam naučil od nje. Cela družina Milić je takšna, kot mora biti. Za tenis dajejo vse. Res si želim, da bi nekoč zmagala na turnirju za grand slam. Da bi lahko pokazal video iz mladosti, da bi lahko rekel, da sem tudi jaz nekaj malega prispeval k temu. Komaj čakam, da uspe. In seveda, še kdo drug."
