Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
gv
gv
08.07.2015 13:00:48
Deli članek:

V tišini navdihujočega junaštva

V Wimbledonu uspešno nastopa tudi fant, ki se je rodil s precejšnjo telesno hibo, kljub temu pa z izjemno voljo navdušuje številne športne navdušence.

Li Duk Hi se je rodil 29. maja 1998, že od rojstva pa je popolnoma gluh. Kljub temu ga to ni oviralo pri športu, še več, trenutno velja za enega najboljših mlajših tenisačev.

Njegova zgodba je precej navdihujoča. Kot otrok je vzljubil tenis in se popolnoma posvetil temu športu. Kmalu je postalo jasno, da gre za izjemnega talenta, številni mu napovedujejo lepo prihodnost, tudi sam pa si je zastavil visok cilj. Želi si biti številka ena svetovnega tenisa, to, da je gluh, pa ga pri tem niti najmanj ne ovira.

Ne preseneča, da je precej pozornosti deležen tudi v Wimbledonu. Tam se je z zmago nad Južnoafričanom uvrstil v tretji krog mladinskega dela turnirja in se s tem še približal zastavljenemu cilju, ki si ga je zadal pred začetkom grand slama. Če mu bo uspelo, se bo pridružil idolu Švicarju Rogerju Federerju in Bolgaru Grigorju Dimitrovu. Prvi je v omenjeni konkurenci slavil leta 1998, drugi pa 2008.

TO JE MOJ POSEBEN DAR
Vse bolj priljubljen je tudi pri sedmi sili, s katero komunicira s pomočjo posebnega prevajalnika. Na vprašanja, kako se na igrišču tako dobro znajde kljub svoji pomanjkljivosti, z nasmeškom odgovarja: "Ljudje opisujejo gluhost kot pomanjkljivost, mene pa sploh ne moti. Jaz to pomanjkljivost vidim kot veliko prednost v primerjavi z nasprotnimi igralci," je dejal Duk Hi.

Še bolj zanimiv pa je njegov pogled na to, zakaj bi to lahko bila prednost. "To je moj poseben dar, kakršnega drugi tenisači nimajo. Mene denimo nikoli ne zmotijo navijači, nasprotniki ali karkoli drugega. To pomeni, da se lahko precej bolj osredotočim na dvoboj, kot pa drugi igralci." Veliko pohval mu že pred časom namenil španski zvezdnik Rafael Nadal. Slednji ga je označil za športnika, ki ima pravo osebnost in karakter, da bo nekoč postal pravi zvezdnik.

Svojevrsten izziv mu verjetno predstavlja komunikacija s sodniki, tudi na to pa se je znal v vseh teh letih prilagoditi. Za vsako točko se bori do zadnjega diha, pri tem pa sproti opazuje tudi kretnje sodnika, trenerja in gledalcev. Kot je sam pojasnil, mu pri igranju tenisa še največ težav povzročajo številna potovanja, med katerimi močno pogreša mamo.