Sara je konec plavalne kariere uradno naznanila leta 2014, z resnim tekmovalnim plavanjem pa je dejansko zaključila že dve leti prej po OI v Londonu. Leta 2013 je na univerzi Berkeley diplomirala iz psihologije, ki se ji je pozneje povsem posvetila. Tridesetletnica danes skrbi za mentalno pripravljenost poslovnežev in vrhunskih športnikov. Medtem je opravila tudi magisterij, njena specializacija pa je tako imenovana »performance« psihologija. Njen dom še naprej ostaja Dubaj, to leto je spet več na domačem Bledu, a jo je mogoče najti na različnih koncih sveta. Lani je tako nekaj mesecev preživela v norveški prestolnici Oslu, kjer so jo pri zagonskem podjetju Fitsmind angažirali za kombinacijo fizičnega in psihičnega treninga. Tam se je posvečala aplikaciji treninga, predavanjem in spletnim tečajem ter tudi organiziranim avanturam po Arktiki.
Trikratna olimpijka redne zaposlitve pravzaprav nima, uradno je zaposlena pri očetovem podjetju v Dubaju. Oče Nenad po končani pilotski karieri zdaj dela kot inštruktor pilotov pri Boeingu. Odpira tudi svojo pilotsko šolo, kjer mu bo Sara v pomoč pri psihološki pripravi pilotov. Mimogrede, njen mlajši brat Gal je zdaj že pilot pri letalski družbi Emirates, pri kateri leti z Boeingom 777.
»Za zdaj imam bazo doma na Bledu, večinoma pa sem še vedno v tujini. Ravno ta četrtek letim na Dansko, kjer bom delala kot psihologinja pri danski plavalni reprezentanci. Zame je to kar velika čast, saj Danci v plavanju vendarle nekaj pomenijo. Tam bom imela posebne delavnice s plavalci in trenerji, ki se jim bom še posebej posvečala. Delala bom tako z mladinci kot s člani. Stvar nameravam vzeti zelo resno, saj se želim prikazati v res dobri luči. Na Danskem ostanem do oktobra, ko grem na delo s skupino plavalcev v New York. Nato bom mesec dni delala s plavalno skupino v Dubaju, s katero sodelujem že štiri leta, konec leta pa imam nekaj predavanj tudi v Sloveniji,« razkriva svoje načrte do novega leta.
Ena knjiga že zunaj, druga čez dve leti
Ob vsem tem si je Sara našla čas tudi za pisanje knjige z naslovom Psihologija plavanja: »Trudim se biti čim bolj inovativna. Izid te knjige načrtujem za leto 2020, vmes pa sem že končala 130 strani dolgo knjigo za plavalce, nekakšen priročnik, kjer je o psihološki pripravi napisano vse od A do Ž. V novi knjigi pripravljam celotni program mentalne priprave. Vsak plavalec si bo lahko prenesel to knjigo in si posnetke meditacij in vizualizacij ogledal na moji spletni strani. Dodani bodo že videi, blogi, youtube kanal ter intervjuji s plavalci iz vsega sveta o psihologiji plavanja. Tu ne gre za psihologijo a la Freud, ampak si to vedo želim spraviti na neko praktično, zabavno in zanimivo področje. Glavno je, da se to prenese v prakso.«
Sama pravi, da ji takšen življenjski slog za zdaj ustreza. »Še vedno se nekako iščem, a za zdaj kar gre, vsaj dokler še nimam družine. Verjetno bo še nekaj let ostalo tako. Ob tem se še vedno trudim ostati fit, da se vidi, da sem bila športnica. Ko sem v Dubaju, zelo veliko plavam, to sem počela tudi na Norveškem, kjer sem trikrat na teden preplavala pet do šest kilometrov. To poletje sem skoraj vsak dan plavala v Blejskem jezeru. Zaradi drugih obveznosti si tako resnih treningov, kot sem si jih želela letos zaradi tega veteranskega EP, preprosto ne morem privoščiti. Še vedno pa si vsak dan privoščim približno uro in pol za fitnes, jogo, pilates in podobne aktivnosti. Olimpijski komite Slovenije me je angažiral tudi za ambasadorko evropskega tedna športa, kjer vsak dan na družbenih omrežjih ljudi navdihujem za ukvarjanje s športom. Vključena sem tudi v Sloado, zanjo sem bila na konferenci v Kanadi kot ambasadorka Slovenije, kjer smo se pogovarjali o promociji športa brez dopinga. Predavam namreč tudi psihologijo dopinga,« je bila negativno presenečena nad lanskima dopinškima primeroma slovenskih plavalk Tanje Šmid in Špele Bohinc.
Ponudba za direktorico PZS, vredna 500 evrov
Pred enim letom se je Sara resno dogovarjala za prevzem mesta direktorice Plavalne zveze Slovenije. Njen novi predsednik Jaka Bednarik je o tem, da bo prevzela to vlogo, že obvestil medije, a se je zgodba, kot pravi Sara, končala precej žalostno. »Prav zaradi tega projekta sem se mesec dni prej vrnila v Slovenijo in v tem času pripravila ves marketing. Želela sem, da ustanovimo neko novo plavalno zvezo, ki bi prinesla novo motivacijo tudi za mlajše plavalce. Kot direktorica bi lahko naredila marsikaj, a ko smo se začeli pogovarjati o plači, so mi ponudili 800 evrov na mesec, ki bi mi jih nakazali prek espeja, kar pomeni, da bi kot direktorica PZS dejansko zaslužila 500 evrov na mesec. Ko sem ob tem omenila, da deset let po kolajni iz Pekinga še nisem dobila v celoti izplačane olimpijske nagrade, saj mi PZS dolguje še tretjino, in da bi bilo fer to poračunati, preden postanem direktorica, sem dobila odgovor: 'No, Sarica, ne bodi preveč ambiciozna, saj veš, da smo se zakalkulirali.' Potem sem naslednji dan spakirala kovčke in se vrnila v Dubaj,« je pojasnila nastali zaplet, ki kaže na podcenjevalni odnos krovne plavalne zveze do edine Slovenke z olimpijsko plavalno kolajno.
Sari se nasploh dozdeva, da smo se v slovenskem plavanju nekako zabetonirali na nekem položaju in da v njem ni pravega vzdušja, kakršno bi moralo biti: »Ko sem bila stara 12 ali 13 let, je bila res čast, če si prišel v slovensko plavalno reprezentanco. Takrat sem imela svoje vzore v sestrah Kejžar, Blažu Medvešku in Petru Mankoču, pa tudi sicer je bilo celotno vzdušje res nekaj posebnega. Nastop za reprezentanco so bile res sanje vsakega plavalca. Verjamem, da imajo mlajši plavalci tudi danes svoje sanje, a zdi se mi, da tistega ekipnega duha kot v naših časih zdaj ni več. Pogrešam željo, da bi spet prišli na raven, na kateri smo že bili. Prav zato potrebujemo novo sveže vodstvo zveze, novo energijo, s katero bi mi, nekdanji plavalci, z nasveti pomagali sedanjemu rodu. Sama bi bila seveda v pomoč s psihološkega vidika, kar bi v slovenskem plavanju počela z veseljem. Zanj bi dala vse, a sem za zdaj bolj dobrodošla v tujini. Z nekaj slovenskimi plavalci sicer delam individualno ali bom to zdaj začela. Zavedam se svojih vrednot in tega, kaj lahko vrnem slovenskemu plavanju. To željo imam, tudi otroke imam neizmerno rada in vem, da mi ti verjamejo. Zato se mi včasih zdi škoda, da lahko pomagam vsemu ostalemu svetu, samo doma ne. Zagotovo pa se bom tudi domov še vrnila, saj hočem mladim kaj vrniti.«
Zaradi Potočnika šokirana in prizadeta
Matični klub Blejke je Plavalni klub Radovljica, kjer je praktično vso svojo kariero trenirala po programu trenerja Mihe Potočnika. Ta je v tem klubu kot trener na vrhunski ravni deloval 15 let, a so ga lani, kot sam pravi, zaradi določenih nesoglasij z dolgoletnim predsednikom in zdaj županom Radovljice Cirilom Globočnikom, nepričakovano odpustili. To je prizadelo tudi Saro: »To je bilo zelo grdo in bila sem šokirana ter zelo prizadeta, ko sem to izvedela. Prisežem, da se kaj takega, da je trener z olimpijsko kolajno vržen iz svojega kluba, lahko zgodi samo v Sloveniji. Vem, da bi Miha moral izpolniti neke kriterije, a ne glede na to bi v tem klubu moral za večno ostati največji car. Drugače mislim, da bi že pred desetimi leti moral oditi nekam v tujino, kjer bi ga kot trenerja cenili desettisočkrat bolj kot doma. Res mi je žal, da se takšne stvari dogajajo, in to na tak način. Morda se mi pozna, da sem že toliko časa preživela v tujini in da se mi to zato zdi še toliko bolj šokantno.«
Svojo najbolj trofejno članico v Radovljici sicer vsako leto povabijo na že tradicionalni miting, kjer se vabilu z veseljem odzove. Tako je bilo tudi letos, ko je bila vključena tudi deseta obletnica njene olimpijske kolajne. »To mi veliko pomeni, tudi to, da sem vključena v podelitev kolajn. Letos smo imeli tudi torto, deset let je le vredno praznovati. Žal mi je bilo le, da mojega trenerja Mihe ni bilo zraven, ker je bil takrat na tekmi v Kamniku, kjer zdaj deluje kot trener. Ga pa letos nameravam peljati na prijetno večerjo, tako da bova še praznovala skupaj,« se bo tudi njemu še oddolžila.
