Zadišalo je po starih dobrih časih, tistih zlatih, ko je trgal mreže in grizel parket Edi Kokšarov, ki ga je 4344 gledalcev pospremilo med zvezde. Vzdušje je bilo izjemno, tudi tekma vrhunska. Boj za prvi evropski finale po šampionskem letu 2004 ostaja odprto.
Na mizi je sicer bilo še več. Po tem, ko so mladi Celjani, kot da bi se vanje naselil Edijev duh, po katastrofalnem uvodu (0:6) poleteli do sedmih zadetkov prednosti (22:15) že v zadnji tretjini tekme. Vedeli so, da bi lahko prišli do večje zaloge za na pot v Ohrid, kjer bodo po slabšem zaključku branili zadetek prednosti (27:26). Kar malo poklapani so bili videti, ko je nekaj sekund po tem, ko je ob odmevu priljubljene navijaške pesmi »ka jim delamo« Celje zapravilo napad za plus tri, Ohrid pa to izkoristil za minimalni poraz, zadonela zadnja sirena.
Vse možno
Dodaten razlog za optimizem pred revanšo, ker jih 'samo' zmaga ne nasiti? Ali skrb, da bi zaradi tega vrgli puške v koruzo, ker ne bi verjeli, da se lahko v ohridskem peklu izognejo porazu? Vprašanje smo naslovili na moža, zadolženega za pripravo ekipe. »Fantje se zavedajo, da se igra na razliko v zadetkih. Začetek je pokazal moč Ohrida, zelo sem vesel, da se nam je uspelo vrniti po tako visokem zaostanku. Vmes smo imeli že visoko prednost, tako da mislim, da je tudi v Makedoniji možno vse. Mogoče je moja ekipa zaradi le gola razlike malo manj zadovoljna, ampak že po prespani noči pričakujem drugo miselno naravnanost. Verjamem, da zadeva še ni zaključena in s to miselnostjo moramo naprej,« je takoj po tekmi govoril Klemen Luzar.
Da ima njegova ekipa pravi karakter, so Aljuš Anžič, Andraž Makuc, Uroš Milićević in soigralci (znova) pokazali z že omenjenim izjemnim preobratom. Ko se je na tribunah že šušljalo, da so pregoreli v preveliki želji. »Čudovita publika nas je ponesla, res je bilo lepo. Smo se pa mogoče potem preveč sprostili in naredili nekaj napak, s katerimi smo dopustili Ohridu vrnitev. Ampak tako kot smo se mi vrnili, so se oni. Jaz pa pravim, da je v Makedoniji vse možno,« razmišlja Luzar.
Celje je rokometno mesto
Lažje bo s kapetanom Žigo Mlakarjem na igrišču, kot je bilo skoraj dve tretjini tekme brez njega in s tem brez levičarja na desnem zunanjem položaju. Saj so desničarji solidno krpali luknjo, vendar to ni to. »Nimam kaj, preprosto je bil pred menoj tak tip igralca, da je prišlo do rdečega kartona. Opravičil sem se, ampak to pride v žaru borbe. Zagotovo mi je bilo žal, da nisem mogel bolj pomagati ekipi. Ampak tak je šport, gremo naprej delat,« je splet okoliščin pokomentiral Mlakar, ki bi si seveda želel za kak gol, dva, tri višje popotnice za povratno tekmo, a: »Vemo, da bi nas v Ohridu v vsakem primeru čakala težka tekma, ne glede na razliko. Upam, da bo še ena dobra tekma, da pokažemo pravo igro, ki nas je tokrat krasila v 30 minutah. In se uvrstimo v finale.«
Bil bi to še en izjemen spektakel, takšen, kot jih je Celje v zadnjih letih pogrešalo. Vsaj v v Zlatorogu, ki je (p)ostal malo v senci sosednjega stadiona Z'dežele. Čeprav, kot je med jurišem celjskih rokometašev na igrišču in norenjem navijačev na tribunah razmišljal znani obraz iz slovenskega športa – Celje po duši ne bo nikoli nogometno mesto, rokomet bo vedno številka 1.
Tudi solze so tekle
Sobotni spektakel je bil res dober argument za to. Ozračje je bilo izjemno, pravi vrtiljak čustev. Pred tekmo je steklo kar nekaj solz po licih, tudi Uroša Zormana, ki se je skupaj s še nekaj člani zlate generacije iz leta 2004 prišel poklonit pokojnemu Ediju Kokšarovu. Tisti znani napev Novih fosilov »Tako je dobro vidjeti te opet«, ki so ga ob gledanju Edijevih posnetkov prepevali navijači, je zvenel tako dobro. In primerno. V več pogledih, recimo tem, kako dobro je bilo znova doživeti takšen večer v celjskem rokometnem hramu.
Kako dobro bi bilo še enega – finale. »Če nam pa to uspe, bo pa Zlatorog razprodan in bo vzdušje še boljše, čeprav je bilo že tokrat fantastično. Res so prišli spomini na stare čase, to ti da energijo. Čeprav si osredotočen na igro in ne slišiš vsega, to čutiš. Res sem vesel, da nam je uspela taka zgodba in moramo verjeti, da še ni končana,« je sklenil Klemen Luzar.
Ni vseeno, ali Slovan ali Slovenj Gradec
Danes s svojimi varovanci sicer (še) nima časa razmišljati o Ohridu, kako zaustaviti Tilna Strmljana in Anteja Ivankovića, kako zdržati vroče vzdušje na jugu Makedonije. V sredo zvečer namreč Celjane čaka izjemno zahteven in pomemben prvoligaški preizkus – gostovanje v Trebnjem pri Trimu, ki se je konec tedna v Ormožu s kar 39:20 znesel nad četo Marka Bezjaka. Obračun za prvo mesto v skupini B končnice za prvaka; Celju zanj zadošča remi, Trimo potrebuje zmago. Ni pač vseeno, ali za polfinalnega tekmeca dobiš Slovan ali Slovenj Gradec, z vsem spoštovanjem do slednjega. V skupini A je prvo mesto že davno oddano branilcem državnega naslova, drugega so si Korošci priigrali krog pred koncem, potem ko so v Rdeči dvorani vzeli skalp padlega podprvaka Gorenja.
S tem si je Slovenj Gradec, ki ga bo po sezoni prevzel Zoran Jovičić, priigral tudi mesto v enem od evropskih tekmovanj v naslednji sezoni, tako kot Celje, Slovan in Trimo. Kdo bo gostil tekme pokala EHF, kdo evropske lige in kdo morda celo lige prvakov, bodo razjasnili bojih na izločanje. V Celju gotovo ne bi imeli nič proti, če bi bili vmes zaposleni še z Evropo – finale je na sporedu 23. maja in teden dni kasneje.
