Ko je ob aplavzu več kot štiri tisoč gledalcev prejel v roke nagrado, ni sijal od navdušenja. Kljub osmim doseženim zadetkom in zmagi z enim razlike. Ravno zato, ker je ob zadnji sireni ostal le zadetek prednosti. »Lahko bi gradili na prednosti, ki smo jo imeli. Ampak je prišel padec v igri, nekaj smole. Zmaga je zmaga, ampak bi bili veliko bolj zadovoljni, če bi bila za kak zadetek višja,« je priznal celjski dragulj.
Zaveda se, kaj vse skupaj pomeni, kaj Celje čaka v Severni Makedoniji ... »V Ohridu je peklensko vzdušje. Vemo, da gol prednosti tam ni nič, pade v desetih sekundah. Čaka nas res peklenska tekma. V Celju si nismo priigrali neverjetne popotnice, ampak bomo dali vse od sebe. Gremo po zmago in upamo na najboljše,«se je ozrl proti sobotnemu večeru (19.00). Seveda bo s soigralci še prej dal vse od sebe proti Trimu, ki mu je v tej sezoni na eni od tekem zabil neverjetnih 17 golov.
Spomnimo se, da je bil že takrat navdušen nad vzdušjem v Zlatorogu, a s sobotnim je bilo neprimerljivo. »Dvorana je bila tokrat res neverjetna, res bi se rad zahvalil vsem navijačem, vsem Florijanom. Mislim, da je to začetek lepe zgodbe in nas v prihodnosti čakajo še lepe stvari,« verjame sijajni organizator igre.
Ker je Žiga Mlakar dobil rdeči karton, je moral tokrat veliko dela opravljati tudi na desnem zunanjem položaju. Še več kot na prejšnjih tekmah, odkar se je poškodoval Mai Marguč. »Poškodba Maia v Romuniji nas je pretresla. Ampak smo se morali hitro prilagoditi. Z osvojitvijo finalnega turnirja pokala smo naredili super trening za tole polfinale, nas pa je presekal rdeči karton Mlakarja. Ampak smo stopili skupaj, odigrali kot ekipa in izvlekli največ, kar je bilo v naših močeh,« se je na kadrovske težave navezal mladi up.
To je iz časov, ko me še ni bilo
Tako mlad, da ni bil niti še rojen, ko so Edi Kokšarov in druščina v Celje prinesli naslov evropskega klubskega prvaka. Vseeno zna ceniti, kako so se celjski klub in navijači poklonili temu pred tekmo. »To je iz časov, ko me še ni bilo na svetu, ampak sem čutil, da je to še bolj povezalo Zlatorog, ljudi. Mogoče je prišel zaradi memoriala za Edija še kak obiskovalec, ki ni imel namena. Take stvari združujejo,« je sklenil Aljuš Anžič, ki že v tej sezoni želi doživeti naslednji podoben evropski spektakel v celjskem rokometnem hramu: »Želja je neizmerna. Mi res upamo in verjamemo, da bomo prišli nazaj v Zlatorog na finalno tekmo in lahko še enkrat doživeli še boljše vzdušje, še več gledalcev na tribunah. Mi res upamo in verjamemo, da se bo to zgodilo.«
