Včerajšnji zgodnji rokometni večer v Zlatorogu je imel žalosten uvod. Ko gre na oni svet tako mnogo prezgodaj, pri petdesetih, takšna legenda, kot je v Celju Železni Edi Kokšarov, drugače pač ne more biti. Velikanu, ki je kar 12 let osvajal lovorike v Celju, med drugimi tisto najdragocenejšo za naslove evropskega klubskega prvaka, so se igralci obeh ekip in gledalci na tribunah poklonili z minuto molka. Ediju in enemu od pionirjev celjskega rokometa Petru Hriberniku, ki je nekaj dni prej umrl v 87. letu starosti.
Legendarni slovenski rokometaš Roman Pungartnik se je svojemu nekdanjemu soigralcu iz Celja, s katerim je v Zlatorogu kot direktor sodeloval tudi kasneje, do Edijevega odhoda nazaj v Rusijo, ob tem poklonil z ganljivimi besedami.
»Res je žalostno, veliko prezgodaj se je to zgodilo. Vemo, da je Edi bil mož, ki ni čutil bolečine, sedaj je ostala ena velika bolečina. Imel sem to priložnost, da sem z njim delil klop. Bil je pravi, bil je požrtvovalen, bil je za ekipo. Vsa slava, vse lovorike, ki jih je osvajal v reprezentanci in klubu, ga niso ponesle. Ostal je skromen, zapisan rokometu. Slovenija je bila njegova druga domovina. Ostala bo velika praznina, pogrešali ga bomo, naj mu bo mirno na drugi strani,« je v prenosu na Sportklubu dejal Pungi.
Potem pa vuvuzele
No, ko so se luči v hramu celjskega rokometa prižgale, tišino, ki bi jo lahko rezali z nožem pa zamenjale glasne in sploh za ušesa domačinov zoprne vuvuzele s trebanjskega kota dvorane, sta ekipi Klemna Luzarja in Branka Tamšeta začeli z neizprosnim bojem za vsak zadetek.
Gostom jih je od prve minute sijajno preprečeval Gal Gaberšek, ki je do polčasa, ko je na semaforju kazalo 17:16, zbral že 11 (od svojih 17) obramb. Po eni bolj spektakularnih se je skupaj z Luko Perićem izkazal še s športno potezo: Matica Pippa, ki si je, se bojimo, huje poškodoval koleno, sta odnesla z igrišča. Dobra protiutež na drugi strani sta bila Mark Šalamon med vratnicama in Timotej Grmšek, ki je v prve pol ure dosegel šest golov.
Medklic: šlo je za izjemno pomemben dvoboj, ki ga Celjani, kot je pred tekmo zagotavljal Luzar, niso ne hoteli ne mogli žrtvovati za počitek nosilcem igre pred sobotno povratno tekmo v Romuniji, kjer bodo proti Buzauu branili devet golov prednosti. Prvo mesto v skupini B prinaša preveč, da obe ekipi za njegovo osvojitev ne bi naredili vsega možnega. V polfinalu namreč obljublja dvoboj s Slovenj Gradcem, Gorenjem ali Škofjo Loko, medtem ko drugo mesto (najverjetneje) prinaša obračun z branilcem naslova in prvim favoritom Slovanom.
Medklic 2: Celje je dan prej potegnilo krajšo na žrebu polfinalnih parov pokala Slovenije, saj bo 17. aprila v ljubljanskem Tivoliju moralo izzvati Slovan, medtem ko se bo Trimo za finalno vstopnico pomeril s Slovenj Gradcem.
Da bi se s Slovanom (ali pa Trimom) raje udarili v finalu državnega prvenstva, so Luzarjevi fantje jasno pokazali po vrnitvi na igrišče po posvetu v garderobah. V obrambi so se borili, v napadu jih je vodil Mai Marguč, gostje so jim na silo ostajali za petami. Jaka Soršak, strelec devetih zadetkov, jih je pred zadnje četrt ure iz -3 vrnil na minimalen zaostanek, Gaberšek je v naslednjem napadu s svojo 16. obrambo preprečil izenačenje.
Soigralci so se mu oddolžili z novim skokom na varnejšo prednost – na 27:23 je pred zadnjimi enajstimi minutami povišal Uroš Milićević. S pravo bombo v zgornji kot vrat Urbana Lesjaka je prednost štirih zadetkov zadržal Aljuš Anžič s svojim prav tako petim. Marguč jih je imel na svojem računu že sedem, ko je s sedmih metrov premagal Lesjaka za 29:25. Luka Perić pa osem, ko je s tremi zaporednimi goli pred vstopom v zadnjih pet minut povišal na 32:28.
Ko ga je na lestvici strelcev ujel Mai, je bilo Celje tik pred zmago. A ob razliki dveh golov dve minuti pred koncem zmagovalca še ni bilo mogoče razglasiti. Ko je Marguč s sedmih metrov zadel devetič in v zadnji minuti še desetič, pač. Končalo se je s 36:34.
