Prek telefonske zveze mu seveda nismo mogli pogledati v oči, a v njegovem glasu je bilo slišati, da ni mogel zadrževati solza. Še vedno je (bil) v šoku, kako ne bi bil. V ponedeljkovem večeru mu je dajal nasvete, ki jih ne bo pozabil nikoli, v torek ga več ni bilo. Rusa, ampak tudi Slovenca Edija Kokšarova, ki je Slovenijo, kot nam je sijajno razložil užaloščeni Marko Matijašević, do zadnjega daha nosil v srcu. A dovolj dolgovezenja, otrok koprskega rokometa je, čeprav z velikim cmokom v grlu, o žal pokojnemu rokometnemu velikanu, legendi in človeku z velikim srcem povedal tako lepo, da lepše ne bi mogel …
Marko, kako se držite?
Mislim … Žalost in šok. Šli smo na trening – smo na pripravah v Minsku –, vsi smo se zbrali, trenerja pa ni bilo. Potem so nam prišli povedati, da nas je zapustil. Zaspal je v svoji sobi.
Težko si predstavljamo, ampak verjetno je težko premleti, razumeti, se sprijazniti …
Ja, vse je še sveže. Zgodilo se je danes zjutraj. Trenutno smo še vedno tu na pripravah, jutri bo verjetno kakšna poslovilna slovesnost tu v Minsku, potem pa verjetno pogreb v Krasnodarju, njegovem rojstnem kraju. Res je bil šok, še vedno je. Ampak hkrati čutim hvaležnost, da sem lahko preživel toliko časa z njim.
Če smo prav prešteli, je to bila vaša tretja sezona z njim. Bodo ostali kakšni posebni spomini nanj?
On je prišel februarja 2023, jaz malo pred njim. Ko je prišel v Brest, sem bil prvi tujec tukaj. Prišel je do mene in mi rekel, da ima slovenski potni list, da je Slovenec. Spomnim se tudi, ko smo v prvem letu prvič osvojili Seha ligo. Po zmagi smo se slikali s pokalom, on se je najprej z Rusi, potem me je poklical: “Ajde, pridi še ti Slovenec, da se še Slovenci slikamo.”
Torej je imel Slovence in Slovenijo v srcu tudi še dolgo po tem, ko je odšel iz Celja. Se imel skoraj za Slovenca, ne nazadnje …
Res je, imel je državljanstvo, imel je rad Slovenijo, saj je skoraj celo kariero preživel v Celju. Sami veste, kaj vse je dal Celju, kakšen pečat je pustil na slovenskih tleh. Tudi na moji karieri je pustil velik pečat. Zelo lepe spomine sva skupaj ustvarila, osvojila precej lovorik, jaz kot igralec, on kot moj trener. Zato sem mu res hvaležen za vse, kar sva dala skozi. Poskušam čim bolj razmišljati o tem, ampak šoka se ne morem znebiti.
Zadnjič ste ga videli v ponedeljkovem večeru. Kakšen je vaš zadnji spomin nanj, se morda spomnite vajinega zadnjega pogovora?
Včeraj je bil res svoja najboljša verzija. Mogoče je duša že vedela. Zelo dobro smo odtrenirali, ozračje je bilo zelo dobro, on je bil zelo nasmejan. Tako nasmejanega ga že dolgo nismo videli. Spomnim se, da smo gledali tekmo Magdeburga in Berlina, on pa je komentiral: “Vidiš, Marko, tu je treba križati. Tukaj moraš narediti to. Tukaj to.” Lepo preživeti zadnji trenutki z njim so bili.
Prav slišati je v vašem glasu in besedah, da boste nanj ohranili zgolj lepe spomine …
Samo lepe besede in lepe spomine imam nanj. Res sem hvaležen, da sem lahko preživel toliko časa z njim, ampak hkrati ne morem verjeti, da je zdaj konec. Da ga ni več med nami. Še vedno čakam, da ga vidim zunaj na kavi ... Šok, res, ekipa je pretresena, trenutno ne vemo, kaj in kako naprej. Ampak treba se bo pobrati. Tudi zaradi njega osvojiti prvenstvo in vse ostalo. Ker on si je to želel in, saj veste, kako je z zdravjem. Če si včasih česa želiš preveč … Daš kariero pred zdravje … Ne pravim, da se je poslovil zaradi tega, želim le povedati, da je življenje nepredvidljivo, nikoli ne veš, kaj te čaka. Zato se moramo kot ljudje malo zamisliti in zavedati, da je zdravje na prvem mestu. Ne šport, življenje je najpomembnejše.
