Dvema izmed šestih (prvokategornih) okrepitev Uroša Zormana za letošnjo sezono je skupaj s soigralci na čelu z enim najsijajnejših produktov trebanjske in slovenske rokometne šole Stašem Skubetom v uvodnem krogu spodletelo. Niso izgubili, toda remi so, kot je jasno in glasno povedal tudi Vid Miklavec, doživeli kot poraz. Primorec v ljubljanskih vrstah, kjer se je pred časom sicer kot posojeni rokometaš Trima že kalil, si je prvenstveni debi v rdečem dresu predstavljal malo drugače. »Razplet zagotovo, hoteli smo zmagati, glede na lansko sezono Slovana bi samo zmaga prišla v poštev. Ampak to je za nami in njimi. Trebnje igra vrhunski rokomet s hitrim tempom. Pokazali so, da bodo za nas zagotovo najtrši oreh v letošnji ligi,« je, z vsem dolžnim spoštovanjem do aktualnega podprvaka Gorenja in največjega slovenskega kluba Celja, Trebanjce za glavne konkurente označil Vid Miklavec.
Seveda se zaveda, da z izgubljeno točko Slovan ni izgubil še nič, saj se bo o naslovu državnega prvaka odločalo šele v spomladanskih bojih na izločanje, scenarija, da Slovan dotlej ne bi (p)ostal ena od najboljših štirih ekip v ligi, pa si enostavno ne zna predstavljati. Zato … »Na lastni koži smo spoznali, da papir ne pomeni nič, vse je treba pokazati na igrišču. Bila je to lekcija, bolje zdaj, kot po tem, ko bo šlo za lovorike,« je razmišljal občasni slovenski reprezentant.
Tudi njegov soigralec tako iz Trima kot zdaj Slovana Lovro Višček meni, da je prvak iz Ljubljane izgubil točko proti (novemu) glavnemu rivalu. »Vedeli smo, da bo težka tekma, saj je Trimo Trebnje zelo zahteven nasprotnik, verjetno naš glavni konkurent za naslov prvaka. Tekmo smo sami naredili bolj zanimivo, kot bi bilo treba, ampak gremo naprej, vsako tekmo posebej, vsako na zmago,« je raje naprej kot nazaj pogledal Višček in pri tem razmišljal, da šok terapija tigrom za nadaljevanje sezone morda pride celo prav. Pa še kakšna terapija v režiji Uroša Zorman, ki je, si predstavljamo, sledila … »Saj vemo, da je Uroš čustven človek. Ampak jasno je, da je to bila prva tekma, ekipa še ni povsem uigrana. Rezerve so še velike,« je ugotovil.
Njegov prestop iz Trima v Slovan je poleti močno odmeval. Ne toliko, ker bi bil Višček tako pomemben člen v ekipi, kot je bil denimo Miklavec. Lovro je v nasprotju s slednjim otrok trebanjskega rokometa in sin Jureta Viščka oziroma moža, ki je s svojimi vložki v klub omogočil Uroša Zormana, zdaj Branka Tamšeta ter še marsikoga in marsikaj drugega. Brez njega, si upamo trditi, Trimo Trebnje v zadnjih letih ne bi deloval na takšnih obratih, kot je. Niti približno. Zato je bila odločitev v družini Višček za selitev Lovra na Slovan, si predstavljamo – težka. »Seveda je bila doma kar velika dilema, RK Trimo Trebnje je še vedno moj prvi, matični klub. Ampak hotel sem se preizkusiti še kje drugje in predvsem igrati v evropskem rokometu,« je razložil 23-letni organizator igre, ki so ga v prestolnico vodile ambicije: »V Trebnjem nisem imel tako veliko vloge, tu pa vemo, kakšni so naši cilji. Da osvojimo naslov v Sloveniji in napredujemo iz predtekmovalne skupine evropske lige. Vemo pa, da so vsi tekmeci zelo kakovostni, tako kot mi. Vsaka tekma bo na nož.«
Njegovega očeta smo videli pred dvorano na Kodeljevem, seveda si je prišel ogledati vroč derbi. Med katerimi navijači je sedel? »Moram priznati, da ga na tekmi nisem videl, a če bi moral ugibati, bi rekel, da je bil na kakšni nevtralni tribuni,« je povedal Lovro Višček in zaključil s premislekom, za koga je Višček starejši navijal: »Jaz mislim, da je navijal za Slovan, vsaj upam. Vseeno sem njegov sin.«
