Sedem let je 29. julija letos minilo od zadnjega kompleta odličij katere od slovenskih reprezentanc v mlajših selekcijah na velikih tekmovanjih (bodisi evropskih bodisi svetovnih prvenstev, olimpijski festivali izvzeti). Nič kaj pravljičnih sedem let to ni bilo za mlade slovenske rokometaš(ic)e, čeprav to istočasno niti približno ne pomeni, da v tem obdobju na Slovenskem ne bi (z)rasli odlični posamezniki. Vendarle vsi ti fantje (in dekleta) trenirajo in se trudijo, da bi lahko nekoč zastopali za člansko izbrano vrsto, recimo na olimpijskih igrah, kar je lansko poletje uspelo izbrancem Uroša Zormana in Dragana Adžića.
V Zormanovi vrsti (zaenkrat še) osvajalci kolajn
Tam, v Parizu in Lillu, so igro Zormanove vrste resda krojili rokometaši, ki so za Slovenijo v mlajših kategorijah osvajali kolajne na velikih tekmovanjih. Med njimi Klemen Ferlin, Dean Bombač in Jure Dolenec, ki so z vrstniki iz generacije ’88 in mlajši leta 2009 pod vodstvom Slavka Ivezića osvojili bron na svetovnem prvenstvu mladincev do 21 let v Egiptu. Miha Zarabec in Urban Lesjak sta skupaj s takratnim najboljšim strelcem turnirja Gašperjem Margučem, pa tudi Darkom Cingesarjem, Žigo Mlakarjem, Vidom Potekom in tovariši pod Ivezićevo taktirko vzela bron na EP mladincev do 20 let na Slovaškem leta 2010. Borut Mačkovšek, Nejc Cehte in tudi Mario Šoštarić, ki je kasneje prestopil v hrvaško izbrano vrsto, so bili bronasti dve leti kasneje na Euru do 20 let v Turčiji. Ivezić je olimpijce Blaž Janca, Aleksa Vlaha in Urha Kastelica skupaj z ostalimi člani sijajne generacije ’96 (Jaka Malus, Aleks Kavčič, Tilen Sokolič, Gal Marguč) popeljal do srebra na SP v Rusiji leta 2015. Kristjan Horžen in Domen Novak sta na zadnjih olimpijskih igrah zastopala zlato generacijo mladincev, ki so se s Sašo Prapotnikom na klopi podpisali pod do sedaj največji uspeh – naslov evropskih prvakov do 20 let na domačem prvenstvu v Sloveniji. Člani te generacije so bili med drugimi še trije aktualni reprezentanti Domen Makuc, Miha Kavčič in Stefan Žabić.
Če potegnemo črto, so mladi slovenski rokometaši od leta 2002, ko so Vid Kavtičnik, Matjaž Brumen, Jure Natek, David Špiler in Zormanov sodelavec iz reprezentančnega štaba Primož Prošt osvojili prvo kolajno, srebrno na EP do 20 let na Poljskem, pa do omenjenega zlata na Euru 2018 v Sloveniji skupaj osvojili osem kompletov odličij. V zadnjih sedmih letih pa, kot že rečeno, nobenega več, če izvzamemo srebro mlajših kadetov do 17 let – generacija letnik 2006 in mlajših, ki je na pravkar končanem svetovnem prvenstvu v Egiptu osvojila trinajsto mesto – na olimpijskem festivalu evropske mladine v Mariboru.
VSE KOLAJNE SLOVENIJE NA VELIKIH TEKMOVANJIH MLAJŠIH KATEGORIJ
2002 – 2. mesto na EP do 20 let na Poljskem
2003 – 3. mesto na SP do 21 let v Braziliji
2004 – 3. mesto na EP do 20 let v Latviji
2009 – 3. mesto na SP do 21 let v Egiptu
2010 – 3. mesto na EP do 20 let na Slovaškem
2012 – 3. mesto na EP do 20 let v Turčiji
2015 – 2. mesto na SP do 19 let v Rusiji
2018 – 1 mesto na EP do 20 let v Sloveniji
Sedem sušnih let
Padec rezultatske krivulje je bil v zadnjih letih kar izrazit. Generacija takratnih aktualnih evropskih prvakov med mladinci je leta 2019 na SP v Španiji končala na šestem mestu, do devetega se je zavihtela zasedba z Mitjo Jancem, Tarikom Mlivićem, Andražem Makucem in Vidom Miklavcem na MEP 2022 na Portugalskem; no, ti fantje so naslednje leto na MEP v Nemčiji in Grčiji povsem razočarali s komaj 20. mestom, še bolj razočarani so evropsko prvenstvo lansko poletje zaključili Mai Marguč, Nace Zajc, Lun Ključanin in druščina pod vodstvom Klemna Luzarja. Rezultatsko so bili sicer malce boljši od svojih predhodnikov, petnajsti, toda bilo je to domače veliko tekmovanje, ki ga je po šestih letih gostilo Celje.
Kadeti? Generacija z bratoma dvojčkoma Stašem in Enejem Jovičićem, Domnom Tajnikom, Urbanom Pippom, Tadejem Kljunom, Miljanom Vujovićem in Petrom Šiškom je leta 2019 Euro v Makedoniji prav tako končala na 15. mestu, ki je bil tudi končna uvrstitev generacije z Nejcem Hriberškom v osrednji vlogi na SP na Hrvaškem leta 2023. Lani, ko je svoj razkošen talent že razkazoval Aljuš Anžič, poleg njega pa Tjaž in Miha Štaleker, Vanja Dragić idr., so bili slovenski kadeti na EP v Črni gori deveti, tako kot v isti državi gostiteljici Hriberšek, Marguč in ostali leta 2022. Svetla točka tega obdobja je bilo četrto mesto generacije z Jancem, Mlivićem, Makucem in Miklavcem v osrednjih vlogah, ki je leta 2021 na EP do 19 let na Hrvaškem končala na četrtem mestu.
Mladinci z Anžičem na narisali lepo sliko
V letošnjem poletju je najboljši vtis, pa tudi rezultat, ustvarila reprezentanca mladincev, ki je na svetovnem prvenstvu na Poljskem osvojila sedmo mesto, kar je bila četrta najboljša uvrstitev v zgodovini slovenskih nastopov na tem tekmovanju. Luzarjevi izbranci na čelu s kar (do) štiri leta mlajšim Anžičem, z 61 zadetki tretjim strelcem turnirja, so dosegli pet zmag (Urugvaj, Poljska, Avstrija, Madžarska, Norveška), remi (Norveška) in doživeli dva poraza (Ferski otoki, Egipt). »Celo prvenstvo smo delovali homogeno in kazali visoko mero vztrajnosti in nepopustljivosti. Zasluženo smo igrali med najboljšimi osmimi ekipami na svetu. Tudi napredek te ekipe, ki ga je pokazala v primerjavi s prejšnjim svetovnim prvenstvom do 21 let in lanskoletnim evropskim prvenstvom za to generacijo, je izjemen, ogromen. Veseli in ponosni smo lahko na to skupino fantov. Verjamem, da marsikaterega izmed njih čaka lepa rokometna prihodnost,« je odigrano povzel selektor Luzar, ki se je po prvenstvu vrnil v svojo (novo) redno službo v Zlatorog, kjer bo v novi sezoni vodil člansko ekipo Celja Pivovarne Laško.
Anžičevih 23, ponos iz Zlatoroga
Na Aljuša Anžiča, med člane povišanega otroka celjske šole, je moral še malo počakati, saj je največji talent svetovnega rokometa z 'le' (do) dve leti starejšimi rokometaši nato odigral še svetovno prvenstvo do 19 let. Kot smo slišali iz krogov blizu reprezentance, odločen, da domov prinese kolajno, zato se je tudi odločil priti že na prvi dan priprav, čeprav mu je štab zaradi napornega poletja odobril kasnejši prihod. Fant torej nima samo talenta, ki se mu čudi ves svet, in že zdaj vrhunskega repertoarja rokometnega znanja. Ima tudi glavo na pravem mestu, kajti takšna miselnost krasi samo tiste iz pravega testa za velike stvari. Primerjave, ki se ga oprijemajo po Sloveniji in od tega poletja tudi mnogo širše – slovenski rokometni Lamine Yamal ali rokometni Luka Dončić – vsekakor imajo osnovo.
Kot so imela osnovo pričakovanja rokometne javnosti na Slovenskem, ki so bila pred SP do 19 let velika, saj je imel selektor Šibila poleg Aljuša na voljo tudi najmlajšega Marguča, do pojava fenomena Anžič tudi glavnega nosilca igre mladinske reprezentance (na lanskem EP v Sloveniji), ki je letošnji SP mladincev izpustil zaradi mature, in Tjaža Štalekerja, ki se je minulo pomlad uveljavil kot eden najboljših organizatorjev igre v ligi NLB.
Samo trinajsto mesto je rezultatsko zato manj od pričakovanj, ostal je namreč občutek, da bi ta ekipa lahko dosegla veliko več. Kasnejšo svetovno prvakinjo Nemčijo je držala v šahu, preden je za dobrih 10 minut padla v črno luknjo, Norveške na ključni tekmi za četrtfinale po mrku v zadnjih petih minutah ni uspela premagati, pa čeprav je Anžič dosegel kar 23 zadetkov, s čimer je postavil rekord svetovnih prvenstev. Po zmagah nad Urugvajem, Ferskimi otoki, Avstrijo in nazadnje Japonsko ter vmes remiju z Norveško in porazih z Nemčijo in Francijo je torej ostalo nekaj grenkega priokusa. A tudi veliki upi za prihodnost.
Če ne na rezultate, ponosni na srce, znanje, značaj
Kot se zavedajo tudi na RZS, ima Slovenija sploh z Anžičem, pa tudi Margučem, Štalekerjem, Vanjo Dragićem, Jakobom Ščuko, Matevžem Mlakarjem in še kom rokometaše, ki bi v prihodnosti lahko na svojih plečih nosili člansko selekcijo Slovenije proti novim uspehom. Aljuš je bil navsezadnje s 67 zadetki najboljši strelec prvenstva do 19 let, Mai s 65 goli njegov prvi zasledovalec, Matevž pa z 81 obrambami vratar z največ ubranjenimi streli. »Na Rokometni zvezi Slovenije smo ponosni na igre naših mladih reprezentanc, saj so vse pokazale srce, znanje in značaj, ki so temelj prihodnjih uspehov slovenskega rokometa. Verjamemo, da rezultat pove le del zgodbe, zato nam ta ne sme biti edino merilo. Bolj pogledujemo v smeri razvoja igralk in igralcev, ki bodo nekoč tvorili jedro članske reprezentance. To seveda ne pomeni, da si ne bi želeli ali prizadevali za dober rezultat, vendar ta ni in ne sme biti v ospredju teh selekcij,« nam je v svoji oceni opravljenega na turnirjih mlajših selekcij v iztekajočem se poletju dejal generalni sekretar Rokometne zveze Slovenije Miha Pantelič.
Ta je seveda z zanimanjem spremljal tudi, kako sta se na svojih turnirjih odrezali ženski oziroma dekliški generaciji rokometašic do 19 oziroma 17 let. Prve so pod vodstvom Jureta Šterbucla v močno oslabljeni zasedbi (brez nosilk igre Lune Zupan, Vite Ivanović, Elene Erceg in vmes tudi Tee Pogorelc) zasedle 19. mesto, potem ko so dosegle tri zmage (Ferski otoki, Portugalska dvakrat) in pet porazov (Norveška, Francija, Turčija, Nizozemska, Švica). Njihove mlajše naslednice z Borutom Hrenom na selektorskem stolčku so v Črni gori končale na štirinajstem mestu – premagale so Portugalsko, remizirale z Nizozemsko, izgubile pa z Madžarsko, Srbijo, Norveško, Švico, Češko in nazadnje Nizozemsko –, a si vseeno priigrale mesto na naslednjem svetovnem prvenstvu do 18 let. »To nam je uspelo po letu 2015, kar je izjemen uspeh. Zelo sem ponosen na celotno ekipo!« je ob tem pripomnil Hren.
Pomembno je, da je kar nekaj materiala za člansko vrsto
Tako kot Šterbucl ter Luzar in Šibila bo moral v kratkem predstaviti poročilo doseženega šefom z RZS, ki bodo šele potem dokončali svojo sliko o (ne)uspešnosti nastopov mlajših reprezentančnih selekcij. »V tem trenutku je zato še prehitro dajati končne ocene, saj je najprej potrebno analizirati poročila in vse dejavnike, ki so botrovali rezultatom, igram in znanju, ki smo jih prikazali. Pri mladinkah tako ne moremo mimo dejstva, da je bilo veliko igralk poškodovanih in se nam verjetno tudi zaradi tega ni uspelo uvrstiti na naslednje svetovno prvenstvo, kar je tu največji manjko in delni neuspeh, saj si želimo, da igralke in igralci, oziroma mlade ekipe na velikih prvenstvih pridobivajo izkušnje. Poškodbe in odsotnosti so vplivale tudi na ostale naše ekipe, zato bo končno oceno podala stroka, potem ko preučimo vse te dejavnike. Morda smo kje pričakovali kaj več, a po drugi strani so nekateri dosegli več, npr. mladinska vrsta pri fantih je dosegla najboljši rezultat generacije ravno na tem zadnjem tekmovanju. Kadetinje so bile izjemno blizu in na vseh tekmah konkurenčne, kadeti pa so imeli v ekipi nekaj posameznikov z izjemnim potencialom, ki ga morajo z nadaljnjim delom pretvoriti v ekipne uspehe,« se je razgovoril Pantelič in zaključil s ključnim poslanstvom pri delu z mladimi rokometaš(icam)i: »Predvsem je torej pomembno, da je kar nekaj igralk in igralcev takšnih, ki so ali pa bodo imeli pomembne vloge v klubih in so tudi na prvenstvih dokazali, da bi mogoče v prihodnosti, ob primernem nadaljnjem razvoju, lahko na njih računali tudi v članski konkurenci. Za to pa je pomembno delo nas vseh, tako reprezentanc, kot tudi klubov in vseh igralk in igralcev. Skupaj smo lahko in bomo uspešni!«
