Vas je presenetila ponudba, da vi postanete glavni trener, ali ste jo nekako vendarle pričakovali?
Ponudba me je po eni strani res nekoliko presenetila, po drugi strani pa niti ne. O tej možnosti smo se pogovarjali že decembra, ko je odpoved dal Dragan Adžić, takrat še povsem brez obljub in pričakovanj, a je bilo rečeno, da je to neka vizija kluba. Potem je prišel Ambros Martin, s katerim sva super sodelovala. Žal je s strani španske zveze dobil dovoljenje za to delo le za pol sezone. Potem je klub iskal nove kandidate in eden izmed njih sem bil tudi jaz. Malce sem že pričakoval, da bi lahko prišlo do pogovorov, še vedno pa je drugače, ko to pričakuješ in ko se dejansko zgodi.
Kako ste sprejeli novo realnost pri Krimu z manj denarja in glede na prejšnjo sezono oslabljeno ekipo? Ste morda kakšno od igralk, ki so odšle, skušali prepričati, naj ostane?
Klub je bil iz takšnih in drugačnih razlogov primoran v zmanjševanje obsega kadra, tako finančno kot tudi številčno. Na žalost je bilo kar veliko odhodov. Sam nisem bil v poziciji, da bi se z igralkami, ki so odšle, pogovarjal o obstanku v klubu, saj so bili vsi ti odhodi odločeni že preden sem prevzel to vlogo. Za marsikatero mi je seveda žal, sploh za slovenske igralke. Moja ideja in želja kluba je, da bi jedro ekipe tvorile Slovenke. Ana Gros in Tjaša Stanko sta vodilni slovenski rokometašici in lahko le upam, da se v prihodnje še kdaj vrneta v naš klub. Trenutni kader je objektivno slabši od tistega v prejšnji sezoni, seveda pa to ne pomeni, da smo zdaj povsem neprepoznavni ali popolnoma drugačni. Nekaj izkušenih in kvalitetnih igralk je vendarle ostalo, večja težava pa je izpeljati celotno tekmo z rotacijami. Težava je širina ekipe, saj zamenjave za prvo sedmerko na nekaterih mestih še niso na njenem nivoju.
Zdi se, da je trenutno največja težava desna stran napada.
Ta je res najbolj problematična. Imamo sicer dve desni zunanji igralki (Milica Ignjatović in Andjela Žagar, op. p.), ki pa sta stari 20 let in še relativno neizkušeni, saj v rokah in nogah nimata velikih mednarodnih tekem. Obe pa sta potencial za prihodnost, saj je naša vizija, da vsako leto ekipe ne sestavljamo na novo.
Ju boste takoj 'vrgli v vodo' tudi v ligi prvakinj?
Načeloma da. Ne vidim zadržka, zakaj ju ne bi, igralno priložnost pa si bosta morali zaslužiti s treningom. To seveda ne velja le zanju, ampak tudi za tiste, ki naj bi bile po statusu med nosilkami igre. Tudi zame je trening vstopnica za tekmo. Vsaj za zdaj pa moram vsa dekleta pohvaliti za njihov odnos do treninga, za katerega lahko potrkam, da je do tega trenutka fenomenalen. Čuti se neka povezanost, da smo na pravi poti, da s precej boljšo kemijo nadoknadimo primanjkljaj kakšne individualne kvalitete. Upam, da nam uspe, ni pa to vedno recept.
Kako je z mestom krožne napadalke, kjer imate tri povsem nove moči?
Na to mesto smo po poškodbi Mance Jurič ob izkušeni Danki Sofie Bardrum in mladi, a še neizkušeni Lani Puncer, ki je sicer velik potencial, pripeljali še mlado angolsko reprezentantko Liliane Martins Mario, na katero računamo predvsem pri obrambnih nalogah. Izkušenj z evropskim rokometom še nima, bila pa je z angolsko reprezentanco na OI v Parizu in je vsekakor zelo nadarjena. Sofie Bardrum pa je napadalno ena boljših krožnih napadalk, s katerimi sem sodeloval v ženskem rokometu. Ni ravno najboljši pivot na svetu, a v določeni fazi definitivno pomeni okrepitev.
Prvo pripravljalno tekmo ste odigrali proti madžarskemu Szombathelyju in jo izgubili z 29:31. Kaj vam je pokazala?
Tudi na tej tekmi se je videlo, da nam manjka širina kadra ter da neizkušenost nekaterih igralk lahko vpliva na končen rezultat. Drugače nikakor nismo bili v podrejenem položaju, sploh glede na to, da smo imeli za sabo šele deset dni rokometnega treninga. Tudi, če bi bil rezultat obrnjen, to naše igre ne bi bistveno spremenilo. Pokazalo se je, kje so naše pomanjkljivosti, predvsem v obrambi, čemur v nadaljevanju priprav zdaj dajemo večji poudarek. Z ustvarjanjem priložnosti velikih težav nismo imeli, več z odvzemanjem priložnosti nasprotniku. V obrambi je torej rezerv več. Res pa je, da se za prijateljske tekme ne pripravljamo na analizo tekmeca, kar bo na uradnih tekmah drugače. Z dobro taktično pripravo bi bila ta obramba gotovo videti boljša.
Kakšno je zdravstveno stanje ekipe?
Manca Jurič bo po junijski operaciji kolena odsotna vsaj v prvem delu sezone, podobno velja še za mlado Eleno Erceg. Vse druge so pripravljene, tudi Tamara Horaček, ki je poškodbo kolena povsem sanirala in normalno začela priprave. Telesno je v dobrem stanju, kot tudi vse ostale. Ob prihodu na prvi dan priprav so nekatere kar pozitivno presenetile, vse druge pa izpolnile vsaj minimalna pričakovanja.
Tamara Horaček je verjetno uporabna na vseh treh zunanjih položajih.
Vsekakor. Na levem zunanjem bo ob Ani Abini in še neizkušeni Tei Pogorelc gotovo prišla prav, kakor tudi na desni strani. To velja tudi za drugi srednji zunanji igralki Grace Zaadi in Nino Zulić. S tistimi, ki jih imamo, bomo vse te pomanjkljivosti skušali zapolniti in najti neko najboljšo kombinacijo.
Je že fiksno, da bo nova kapetanka Tamara Mavsar?
Ne vem, ali že imam dovoljenje, da to lahko povem (smeh). Lahko rečem, da sem kapetanko že izbral, vi pa lahko ugibate, katera je to.
Kako ocenjujete skupino v ligi prvakinj in ali je kaj novega glede morebitne zamenjave za bankrotirani Ludwigsburg?
Uradne informacije glede Ludwigsburga s strani EHF še nismo dobili. Špekulacije so, da klub v ligi prvakinj ne bo nastopal, kar pa še ni stoodstotno potrjeno. Kaj bo v tem primeru, lahko samo ugibamo. Na to torej nimam odgovora, čeprav bi si ga tudi sam čim prej želel. Skupina seveda ni lahka, vsaj na papirju so vse ekipe močne. Mi letos nismo v položaju, da bi lahko govorili, da je nekdo težji ali lažji tekmec. Vsakemu smo lahko nevarni, vsak pa je lahko tudi boljši od nas. V primerjavi z lansko sezono smo objektivno slabši. Če dam za primerjavo Podravko, ima glede na lani, ko smo jo obakrat premagali le z zadetkom razlike, vsaj enako močno, če ne celo boljšo ekipo.
Je vendarle rezultatski cilj vsaj preboj iz skupine v osmino finala?
Znotraj kluba še nismo definirali, kaj točno je končni tekmovalni cilj. Vsakomur, ki se ukvarja s katerimkoli športom in se ga tekmovalno loti, pa je cilj preboj v naslednji krog tekmovanja. Samo pojaviti se na igrišču zagotovo ni naš cilj.
Dosedanji trener Ambros Martin bo v novi sezoni vaš svetovalec. Kako naj bi to delovalo v praksi?
Za to, kakšen je bil njegov končni dogovor s klubom, sam nisem pravi naslov. Ambros je sicer že spomladi dejal, da če se ne bo uspel dogovoriti s klubom, je v vsakem primeru na razpolago že z enim telefonskim klicem. Z njim sva bila veliko v stiku že pred začetkom sezone in se veliko pogovarjala tako o igralkah kot o principu dela. Za dva dni nas je tudi že obiskal na pripravah, upam, da mu bo to čim večkrat uspelo tudi med sezono. Še vedno pa ostaja španski selektor, kjer ima seveda svoje obveznosti.
Kot so zapisali v klubskem sporočilu za javnost, bo vodenje celotnega strokovno-športnega dela v rokah Marte Bon. Kakšna je dejansko njena vloga?
Ne vem, ali je to pravi izraz, a Marta bo neke vrste novi športni direktor, zadolžena za strokovni oziroma kadrovski del, medtem ko bo Deja Ivanović zadolžena predvsem za finančni del. Marta nas tudi velikokrat obišče na treningih in sva v stikih skorajda na dnevni bazi. Trenutno mi je kar v veliko oporo in pomoč v vsakodnevnih zadevah.
Se z njo poznata še iz študentskih časov?
Tako je. Bila je moja profesorica na Fakulteti za šport, ki je sicer nisem zaključil, saj je moja trenerska pot šla v smer, da sem bil hitro vsepovsod naokrog in ni bilo časa za dokončanje študija. Marta pa je bila prva, ki me je iz fakultete potegnila v profesionalni šport. Do moje vrnitve v Krim nisva imela prav veliko stikov, vesel pa sem, da je zdaj tu kot opora in pomoč.
Vaš šest let mlajši brat Domen je po zadnji sezoni iz Wetzlarja prestopil v precej bolj uveljavljen Flensburg. Ste bili presenečeni ob tej novici in kako pogosti so vajini stiki?
Presenečen nisem bil, saj se je to pripravljalo kar nekaj časa in sem imel te informacije. Zanj sem razumljivo zelo vesel in mislim, da je Flensburg s svojim skandinavskim pridihom zanj super okolje in naslednji korak v njegovi karieri. Sva kar v rednih stikih prek telefona ali skajpa. Čas nama redko dopušča, da bi oba gledala najine tekme, a slišiva se vsaj po vsaki njegovi ali moji tekmi. Žal so ti stiki samo tehnološki, v živo se vidiva le dvakrat na leto, če se nama uspe.
V zadnji sezoni se je v vrh slovenskega moškega rokometa prebil Slovan. Kako gledate na njegov vzpon, morda tudi kot na konkurenco glede financ in večje priljubljenosti v prestolnici?
Ne, to sploh ne. Ženski in moški rokomet sta dve precej ločeni veji, kako te stvari potekajo v Ljubljani, pa ni moja stvar. Zanimajo me zgolj igrišče in tabla z magneti ter moje igralke. Drugače sem vesel, da ima Ljubljana tudi močan moški rokometni klub in da imajo tudi slovenski reprezentanti po daljšem času spet priložnost igrati v Sloveniji. Upam, da bo to dolgo trajalo in da bo njihov uspeh samo še rasel, kar je zelo podobna želja tudi za Krim.
