Tretjič greste od doma. Prvič ste šli v tujino kot mlada, še nedokazana igralka, drugič po kratki vrnitvi h Krimu na vrhuncu, zdaj kot izkušena rokometašica na jesen kariere. Kako se počutite, ko pakirate kovčke pred selitvijo v Francijo?
Iskreno ni lahko, ker ni bilo niti načrtovano. Ampak življenje je takšno, nikoli ne veš, kaj te doleti. Grem v okolje, ki ga zelo dobro poznam, saj sem v Brestu že igrala tri leta, zato mi je v tem pogledu veliko lažje. Težje bi bilo iti nekam povsem na novo, tako da sem se lažje odločila za ta korak. Odločitev ni bila lahka, ampak sem začutila, da še imam ambicije igrati v ekipi, ki se bori za najvišja mesta.
Če vas prav razumemo, ste torej ob lanski vrnitvi v Ljubljano pričakovali, da boste zadnje poglavje kariere spisali pri Krimu …
Drži, tak je bil načrt v moji glavi. Zaradi tega sem tudi podpisala dveletno pogodbo, ker sem mislila igrati še dve leti, potem pa zaključiti kariero doma. A se je razpletlo drugače.
Kdaj je padla odločitev, da zapustite Krim?
Končna odločitev za odhod je prišla nekje sredi maja. Klub je z mano stopil v stik z informacijami o znižanju proračuna, nam igralkam so dali možnost, da nadaljujemo z znižanimi plačami ali pa lahko odidemo. Jaz sem se odločila, da grem.
Javna skrivnost, ki to niti ni, je, da bo Mestna občina Ljubljana del sredstev, ki jih je namenjala Krimu, preusmerila k Slovanu. Kako kot krimovka gledate na to, da se takole vse spremeni 'čez noč'?
Lahko rečem, da sem razočarana, zagotovo. Če sem prišla domov, sem prišla zato, da s Krimom nekaj naredimo. To je bila moja res velika želja. Želja vseh v klubu. Nisem pričakovala, da bo to treba narediti v enem letu, kajti ena sezona v rokometu ni veliko, sploh ko zamenjaš osem igralk. Bilo je še olimpijsko leto, kar pomeni tri, štiri tedne manj priprav kot ponavadi. Če bi ekipa ostala skupaj in dobila še kakšno okrepitev, sem prepričana, da bi bila naslednja sezona boljša, čeprav seveda ne bomo nikoli vedeli. Seveda sem žalostna, ker žal ni bilo mogoče narediti, kar sem si zadala.
Kako gledate oziroma boste gledali na Slovan, ki je zdaj glavni rokometni projekt v Ljubljani?
Te finančne zadeve, o katerih govorite, nimajo zveze z mano. To so odločitve, ki jih sprejemajo drugi ljudje. Vso pravico imajo do tega. To je rokomet, moj šport, zato bom navijala za Slovan. Veliko je slovenskih fantov, ki si zaslužijo igranje na visoki ravni. Super zanje. Že letos so pokazali, da imajo velike ambicije, in želim jim vso srečo.
Boter ljubljanskega rokometa, ali pa kar oče Krima, Zoran Janković je v intervjuju za Dnevnik med letošnjo sezono odkrito spregovoril o tem, da ste ga krimovke razočarale. Ste razočarale tudi vas? Oziroma kako gledate na njegove besede, je imel morda prevelika pričakovanja? So vam besede prišle kaj do živega?
Zagotovo ti ni vseeno, ko prebereš nekaj takega. Ne morem odgovarjati zanj, lahko pa rečem, da smo si v tej sezoni vsi želeli več. Vsi smo hoteli priti vsaj do četrtfinala lige prvakinj, čeprav smo imeli še višje ambicije. A ko gledam v preteklost, je bilo to realno težko dosegljivo zaradi razlogov, ki sem jih že naštela. Rada bi odgovorila na očitke, ki smo jih bile deležne ves čas z več različnih strani. Da nismo bile borbene, da si nismo želele. To zagotovo ni res, kot kapetanka te ekipe, ki je bila vsak dan v dvorani z vsemi soigralkami in videla, kako se je treniralo, to lahko povem. Nobena profesionalka ne igra na tej ravni, ker se ji ne bi dalo ali ne bi imela želje po zmagi. Če bi bilo tako, ne bi imelo smisla, da bi bile v športu. Tako da so me ti očitki zaboleli. Še enkrat pa povem, da ni res, kar so nam očitali. Ker smo v vsakem trenutku dajale vse od sebe. Zagotovo bi lahko bile boljše, vsaka od nas bi seveda morala prevzeti odgovornost za določene stvari. Ampak v športu gredo pač stvari lahko zelo hitro v napačno smer in na žalost nam ni uspelo, vendar ne zato, ker si ne bi želele. Čez celotno sezono smo si prizadevale, da bi bilo bolje, dale smo vse od sebe, tako da same sebi zagotovo ne moremo nič očitati.
Kakšna je v vaših očeh prihodnost Krima, pa se navežimo še na z njim povezano slovensko reprezentanco, ki na naslednjem prvenstvu po kar dolgih letih ne bo nastopila?
Zagotovo ni najboljša novica za slovenski ženski rokomet, da se reprezentanca ni uvrstila na veliko tekmovanje. S Krimom pa tudi nismo naredili odmevnejšega rezultata, ampak še vedno verjamem, da ženski rokomet v Sloveniji ima prihodnost. Da so zadaj generacije, ki prihajajo, čeprav je prezgodaj za kakšne konkretnejše napovedi. Upam samo, da ta generacija, ki je trenutno v reprezentanci, ostane še nekaj časa skupaj in gradi naprej. Možnosti bodo že z naslednjim evropskim prvenstvom, do olimpijskih iger so še tri leta, tako da ostajam pozitivna. Zagotovo tako za Krimom kot reprezentanco ni bilo najlepše leto, ampak upam na lepšo prihodnost.
Vas bodo najbrž težko prepričali, da še pridete kaj odigrati za reprezentanco …
Ko se odločiš in rečeš, da je to to, se je težko vrniti. Ne gre za prepričevanje, gre za to, da nima smisla nekaj na pol, torej da bi malo bila, malo ne. Jaz sem zaključila na olimpijskih igrah, to je največ, kar lahko športnik doseže. Zdel se mi je pravi čas, tudi zaradi zdravja, saj nisem najmlajša. Ne da si ne bi želela igrati za reprezentanco ali se ji odpovedala, ampak tudi punce za menoj so potrebovale prostor in priložnost, da gradijo. Ko je naša generacija prišla v ospredje, se je tudi poslovilo pet, šest igralk in nam dalo prostor.
Vam ostajajo klubski izzivi – z Györom ste izpolnili še en veliki cilj kariere, osvojili ligo prvakinj, z Brestom pa ste igrali v finalu. Se v Francijo vračate z namenom, da še tja prinesete evropski naslov?
Zagotovo je to v mojih mislih, vedno sem imela visoke ambicije. Res je, da sem že osvojila naslov, ampak v Brestu nam ni uspelo, zato sem si rekla: mogoče pa tokrat. Dala bom vse od sebe, da pomagam ekipi Bresta, da uspemo narediti še kak lep rezultat.
Bi si želeli na petkovem žrebu predtekmovalnih skupin lige prvakinj na svoji poti dobiti Krim? Da bi se torej ekspresno vrnili v Ljubljano, zdaj spet kot nasprotnica?
Niti ne razmišljam o tem, kaj bi si želela in kaj ne, kajti vse je odvisno od žreba. Se pa zavedam, da sta samo dve skupini, zato je kar velika možnost, da se naše poti prekrižajo. Če se bomo srečali, se pač bomo, del športa je, da se srečuješ s svojimi bivšimi klubi. Ne bo pa mi lahko, če se srečamo.
Ste se razšli v dobrih odnosih ali je bilo kaj slabe volje?
Ni bilo nobene 'kregarije' ali česarkoli. Nekaj grenkega priokusa pa …
