Čeprav nas je Zoran Jovičić v prejšnjih letih naučil, da Velenjčanov ne smemo nikdar odpisati, saj lahko nadomesti(jo) vsakogar, neki limiti najbrž vendarle obstajajo. To pomlad se zdi Gorenje na limitu, Zoki igra z devetimi igralci in dvema (odličnima) vratarjema. In z njimi je sredi Zlatoroga vzelo skalp Celja, izločilo je največji slovenski klub. Ogromno zaslug za to je imel hladnokrvni Urban Pipp.
Pred finalom smo se morali še enkrat spomniti tiste neverjetne polfinalne predstave Velenjčanov, ki so Celjanom v prvem polčasu dopustili vsega štiri zadetke in vodili za deset. »Noro, noro. Prvi polčas je bil res popoln, zabijali smo vse, Coli je branil neverjetno. Ustvarili smo si veliko prednost za drugi polčas, pred katerim smo vedeli, kaj nas čaka. Da bo Celje šlo na nož, na vse ali nič. Razlika se je pričakovano malo zmanjšala, ampak ko je bilo treba, smo zabijali in zadržali prednost. Vsa čast fantom," je povzel strelec osmih zadetkov, ki se je v večjem delu dvoboja v Celju počutil kot doma – slišati je bilo namreč le gostujoče navijače. »To sem doživel prvič. Res vrhunsko, neverjetna izkušnja. Vsa čast tudi našim navijačem, da so prišli v takem številu, da so nas tako podprli. Upam, da jih v Ljubljano pride vsaj toliko ali še več," si je zaželel Urban Pipp.
No, čas bi bil tudi, da Velenjčani napolnijo svojo Rdečo dvorano, ki je bila na polfinalni tekmi s Celjem precej bolj prazna kot bi pričakovali za tako pomembno tekmo. Kot da Velenjčani in Velenjčanke ne bi verjeli v svoje rokometaše. »Tudi to je cilj letos. Mogoče imamo malo manjši obisk kot v prejšnji sezoni, ampak mislim, da lahko zdaj vsi skupaj pokažemo, da je Velenje rokometno mesto," je poudaril Gorenjec v velenjskem dresu.
S soigralci je očitno ves čas verjel, čeprav v taki sezoni to ni bilo enostavno. »Imeli smo veliko težkih trenutkov čez sezono, poškodbe v neprimernem času, tudi težke poškodbe, Sokoličeva. Ampak mi smo verjeli, znotraj ekipe smo vedeli, česa smo sposobni. Da lahko dosežemo veliko. In to zdaj kažemo," je pred finalnim obračunom s Slovanom dejal otrok škofjeloškega rokometa. Gre(do) po trofejo, jasno: »Seveda, šli bomo na vse ali nič. Veliko imamo za pokazati in to tudi želimo na vsaki tekmi."
On bo v velenjskem dresu samo še dve ali največ tri tekme. Potem se bo preselil v madžarski Csurgo, kjer bo združil moči s tokratnim tekmecem Rokom Zaponškom. »Vse je malo težko. Že dojemati, da so to moje zadnje tekme v tem klubu, ki mi je res prirasel k srcu. Ampak to je samo dodatna motivacija, res želim dati vse od sebe," je poudaril rokometaš, ki se bo v naslednjih dneh boril za svoj drugi naslov slovenskega prvaka, ima tudi eno superpokalno lovoriko. Bo dal vse od sebe tudi zaradi selektorja na Slovanovi klopi, da ga prepriča, da bi si zaslužil tudi priložnost v slovenski reprezentanci? »On že ve, kaj dela, kako sestavlja ekipo. Njegovo delo spoštujem. Si pa seveda nekoč želim zaigrati za Slovenijo. Upam, da čim prej, ampak ni panike," je zaključil.
