Odprto prvenstvo Francije je sicer poleg OP Avstralije eden redkih turnirjev, ki ga v bogati karieri ni uspel osvojiti. Leta 1984 je prišel do finala, a kljub vodstvu z 2:0 v nizih je na koncu slavil Ivan Lendl. Najbrž ne bomo prav veliko zgrešili, če zapišemo, da se na pesku ni počutil ravno kot riba v vodi.
Beseda je tekom tega virtualnega druženja vseeno tekla predvsem o letošnjem pariškem turnirju, ki ga lahko spremljate na Maxu in Eurosportu. V moški konkurenci se letos vse vrti okoli dveh imen. Jannik Sinner in Carlos Alcaraz. Ne nujno v tem vrstnem redu, stavnice namreč v vlogo prvega favorita potiskajo Španca. Tudi zaradi tega, ker je, če odštejemo ekshibicijski dvoboj v Savdski Arabiji, dobil zadnje štiri medsebojne dvoboje. "Kot prvo, Jannik je opravil izjemno delo, sploh če upoštevamo, da tri mesece ni igral. Pa je v Rimu vseeno prišel do finala. Zdaj ima nekaj tekem v nogah, malo si je razjasnil, kje trenutno je njegova raven. Ne mislim, da bi zaradi štirih zaporednih porazov moral kaj drastično spreminjati. Razlika med njima je torej zelo majhna. V Rimu bi moral dobiti prvi niz, tudi na lanskem Roland Garrosu je proti Alcarazu vodil z 2:1 v nizih. Jasno pa je, da je na turnirju, kot je Roland Garros, telesna pripravljenost ključna. Težko je vedeti, kaj je točno počel, kako je treniral po Avstraliji. Ni igral tri mesece, bil je suspendiran, potem se je vrnil. Glede na vse okoliščine, je v zelo dobrem položaju. Gre brez dvoma za največje rivalstvo v moškem tenisu ta hip, glede na to, da sta prvi in drugi nosilec, pa se do finala ne moreta srečati,« pravi Američan, ki je med posamezniki osvojil kar 77 turnirjev, na vrhu lestvice ATP pa prebil 170 tednov.
Alcaraz je najbolj zabaven igralec za gledanje
Bila bi to še ena poslastica. Ne le letošnji RG, njuno rivalstvo bi lahko obeležilo naslednjih nekaj let. Kar se osvojenih Grand Slamov tiče, Alcaraz trenutno vodi s 4:3. Vprašanje za (več) milijon(ov) dolarjev – kdo od obeh bo do konca kariere osvojil več turnirjev za Grand Slam. "To je kot bi primerjali Nadala in Federerja. Mislim, da obstajajo tehtni argumenti za oba – oba sta izjemna fanta in oba sta zelo napredovala v svoji igri. Osebno, kot sem že večkrat rekel – zaradi njegove agresivnosti, gibanja in celotne prezence na igrišču je zame Alcaraz najbolj zabaven igralec za gledanje. Ko igra svoj najboljši tenis, je res izjemen. Upam, da bosta oba ostala zdrava, to je ključno. A če moram izbrati, bi dal majhno prednost Alcarazu. Zdelo se mi je, da se bolje znajde na travi kot Jannik. Ko se bo Novak umaknil – ki je tolikokrat zmagal v Wimbledonu – bi Alcaraz lahko tam prevzel primat. Po drugi strani pa je Jannik morda boljši igralec na trdi podlagi, kjer se igrata dva od štirih Grand Slamov. Težka odločitev, res.«
Za Noleta bo to velik zalogaj
Pred dnevi so se organizatorji pariškega turnirja poklonili Rafi Nadalu. Novak Đoković je zdaj poslednji Mohikanec iz ere velike četverice. V Ženevi si je končno lahko zavrtel zimzeleno uspešnico skupine Bijelo Dugme Doživjeti stotu, da pa bi v Parizu osvojil še 25. grand slam, pa je po McEnrojevih težko verjetno. "Če bosta Jannik in Carlos prikazala svojo najboljšo igro, bo Novaku na tej točki kariere zelo težko. Vendarle je star 38 let. To je izjemno zahtevno – premagati ne le enega, ampak kar oba. Po mojem mnenju je trava trenutno njegova najboljša priložnost. A tudi žreb v Parizu ima odličen – morda celo najboljšega od vseh favoritov. Govorimo o morda največjem igralcu vseh časov, zato ga nikoli ne moreš odpisati. A zdaj bo to zanj velik zalogaj.«
V zadnjih dveh sezonah je poleg nedavnega turnirja ATP 250 v Ženevi osvojil "le« olimpijski turnir v Parizu. "V zadnjih nekaj letih je postalo kristalno jasno, da mu daleč največ pomenijo turnirji za grand slam. Na njih se pripravlja maksimalno, je pa to težko uskladiti z vsem – z življenjem, voljo, motivacijo, družino. Ima otroke, ženo, življenje zunaj igrišča. Zdaj skuša vse časovno čim bolje uskladiti, igra manj, mentalno pa se zdi, da ni vedno stoodstotno prisoten, kot smo ga vajeni. Iskreno, mislim, da ga zanima skoraj izključno le še zmaga na turnirjih za Grand Slam. Predlani mu je to odlično uspelo. Lani malo manj – a vseeno je osvojil olimpijski turnir. Zdaj si želi še enega velikega naslova. In razmišlja, kje bi ga najlažje osvojil. V Parizu ima dober žreb, toda največjo priložnost po mojem mnenju ima na Wimbledonu. To je njegova površina. Razume jo bolje kot kdorkoli drug. A če pride Alcaraz in odigra svojo vrhunsko igro, je on zame številka ena.«
Bilo je zabavno, a nisem najbolje razumel
Đoković je sicer v Pariz, kjer je slavil trikrat, prišel z novim glavnim trenerjem. Vlogo si delita njegova rojaka Dušan Vemić in Boris Bošnjaković, sodelovanja z Andyjem Murrayjem je bilo hitro konec. "Sodelovanje Murrayja z Đokovićem je bilo zabavno, ampak osebno tega nisem najbolje razumel. Saj sta bila vendarle rivala! To je kot da bi jaz treniral Connorsa ali da bi Lendl treniral mene – težko si to predstavljaš. Ampak ja – bilo je zabavno. Čakal sem, kdaj bo Novak začel kričati nanj in obratno. To bi bilo šele zabavno …«
Ko smo že pri Đokoviću in njegovi prihodnosti. Pojavile so se celo govorice, da bi lahko na igriščih vztrajal celo vse do olimpijskih iger v Los Angelesu leta 2028. "Iskreno – ne verjamem, da se bo to zgodilo. Bilo bi res veliko presenečenje, če bi še igral čez tri leta. Imel bi že 41 let. Dovolj je že dokazal, ničesar mu ni treba več. To ni kot v ekipnih športih – pri Tomu Bradyju denimo, kjer imaš možnost menjav ali počitka. V tenisu si sam na igrišču. Ne verjamem, da bo nadaljeval s polno sezono še tri leta, razen če spet začne zmagovati na Grand Slamih. Mislim, da je bil tako dolgo vajen zmagovanja, da zdajšnje poraze težko sprejema. In enkrat bo preprosto rekel – dovolj imam. Morda bi kdaj odigral kak turnir, če bi si to želel. Gotovo bi mu to omogočili. A da bi redno igral še tri leta? Ne vidim tega.«
Američani? Blizu kot že dolgo ne
Na vprašanje, kdo bi lahko bil po njegovem mnenju 'dark horse', skriti adut letošnjega Roland Garrosa, odgovarja: "Odvisno, kaj kdo misli z 'dark horsom'. Kako temen naj bo ta 'dark horse'? Težko si predstavljam, da bi turnir osvojil kdo izven kroga šestih ali sedmih najboljših igralcev. Je denimo Casper Ruud skriti adut? Dvakrat je bil že v finalu, letos je dobil Madrid. Jack Draper? Pred enim mesecem bi rekli, da je skriti adut, danes, ko je peti igralec sveta, to ne more biti več. Nekdo, kot je denimo Fonseca, ne bo osvojil turnirja – čeprav mislim, da bo v prihodnosti postal vrhunski igralec. Tudi Menšik bo, po mojem, nekoč med najboljših pet. Rad bi verjel, da bo kateri od Američanov prišel daleč. Tommy Paul bi bil zame kandidat za skritega aduta – če bi se vse poklopilo. A to bi bil res velik podvig. Iskreno – ne vidim nikogar zunaj glavnih favoritov, ki bi lahko osvojil turnir. Ampak – v preteklosti sem se že motil.«
Sodelovanje Murrayja z Đokovićem je bilo zabavno, ampak osebno tega nisem najbolje razumel. Saj sta bila vendarle rivala! To je kot da bi jaz treniral Connorsa ali da bi Lendl treniral mene – težko si to predstavljaš. Ampak ja – bilo je zabavno. Čakal sem, kdaj bo Novak začel kričati nanj in obratno. To bi bilo šele zabavno …
V tem primeru se bo ameriška suša še podaljšala. Igralci iz ZDA so rekorderji po številu grand slamov, samo v odprti eri so jih osvojili 52. Arthur Ashe, John McEnroe, Jimmy Connors, pa potem Pete Sampras, Jim Courier in Andre Agassi. V tej luči naravnost neverjetno zveni podatek, da zdaj že več kot dve desetletji čakajo na novega junaka. Zadnji Američan, ki je osvojil turnir za grand slam, je bil Andy Roddick na US Opnu 2003. Kdaj bo Andy dobil naslednika? "To se že dolgo sprašujemo, pri nas v ZDA to povzroča kar nekaj frustracij. A menim, da smo trenutno bližje temu cilju kot že dolgo. Deloma tudi zato, ker Nadal in Federer ne igrata več, kar je prej praktično onemogočalo zmage drugim. In seveda je bil tu še Novak. Zdaj so vrata bolj odprta za druge. Mislim, da je Paul trenutno na pesku najboljša ameriška možnost. Osebno bi stavil na Bena Sheltona, a na splošno se Američani približujejo vrhu. Seveda pa veliko odvisno tudi od Sinnerja in Alcaraza – ta dva sta se kot že rečeno nekoliko oddaljila od ostalih. Ko igrata na najvišji ravni, je težko komurkoli drugemu prodreti v vrh. Ključno bo tudi zdravje, žreb in nekaj sreče. A kot rečeno – blizu smo kot že dolgo ne,« je prepričan McEnroe, ki je trikrat dobil Wimbledon in štirikrat US Open.
Seveda nismo mogli mimo tega, da legendarnega Američana za konec pobaramo o njegovem dvoboju s Slobodanom Živojinovićem v četrtfinalu OP Avstralije leta 1985. Še enem dvoboju, ki je imel pester spremljevalni program. "Leta 1985 je bila moja takratna žena noseča, dogajalo se je veliko tudi izven igrišč. Prepire s sodniki sem imel praktično na vsakem dvoboju, tako da se ne spomnim točno, kaj se je dogajalo. Vem pa, da sem vodil z 2:1 v nizih in nato izgubil.« Potem smo ga spomnili, da si je Boba med eno izmed njegovih debat s sodnikom privoščil sendvič. "Res? Vem, da je rad jedel, to lahko potrdim.«
