Za naslov evropskega klubskega prvaka se bodo borili tudi štirje Slovenci, in sicer Blaž Janc in Domen Makuc iz Barcelone ter Rok Ovniček in Matej Gaber iz Nantesa; slednja bosta 14. junija ob 15.00 v prvem polfinalu izzvala berlinski Füchse, branilcema naslova v ligi prvakov se bo nato ob 18. uri poskušal po robu postaviti Magdeburg.
Da je Final4 v Kölnu največji spektakel v svetovnem rokometu, vikend, ki ga z nestrpnostjo pričakujejo vsi ljubitelji tega športa, znajo povedati mnogi. Toda le redki tako slikovito in doživeto kot stari znanec s slovenskih igrišč Nikola Manojlović. Nekdanji član velenjskega Gorenja (2010-12) in zatem še Kopra pred propadom (prejšnjega) kluba leta 2013 je na družabnih omrežjih delil zapis, ki se je po rokometnem svetu razširil kot požar. Orisal je, kako se janci, makuci, gabri, ovnički ali, če hočete, gidsli, memi in drugi najboljši rokometaši na svetu razlikujejo od ronaldov, dončićev in ostalih zvezdnikov v (naj)bolj globalnih športih.
Njegov zapis spodaj delimo v celoti.
Final Four v Kölnu
Rokomet.
Tukaj ni igralcev, ki bi prihajali z osebnimi sončnimi očali s podpisom pariškega oblikovalca, ki bi pristajali vsak s svojim helikopterjem ali izstopali iz najnovejšega modela Bentleya naravnost na rdečo preprogo, posebej oblikovano za areno, vredno 1,125 milijarde evrov. Tukaj ni tistih, ki bi se izogibali otrokom pred stadionom, ki ne bi našli časa za podpis dresa – in vse to z nasmehom.
To so vaši ljudje, vaši sosedje – ne iz vile na obrobju mesta, ampak iz 11. nadstropja. Ljudje, ki še vedno pomagajo prijateljem nositi kavč v četrto nadstropje brez dvigala, ljudje, ki bodo z vami spili pivo v lokalnem baru – z nasmehom, skromno, brez pompa. Ljudje, ki sanjajo, da bodo pisali zgodovino. Da bodo vaši junaki.
Ljudje.
Junaki.
Legende.
Rokomet je eden redkih športov, ki ga imaš lahko raje, kot ga znaš opisati. Bolj kot mamo – oprosti, Nevenka, a pač je tako. Mogoče je to zaradi vonja lepila, ki ti zleze pod kožo. Vstopi v tvoj DNK in ti za vedno spremeni pogled na šport – spremeni ljubezen v obsesijo.
To je šport, kjer favoritov ne določajo proračuni, temveč srce. Šport, kjer se ekipe ne kupujejo, ampak ustvarjajo. Šport, kjer ne zmaguje najboljši na papirju, ampak EKIPA – v najbolj osnovnem in človeškem pomenu te besede.
EKIPA.
Gledati EHF Final4 ni pričakovanje trenutkov ekstaze, ni čakanje, da se "nekaj" zgodi. Rokomet je konstantno ravnotežje med potrebo po defibrilatorju in občutkom trajne evforije ter tekmovalne erekcije – tako intenzivne, da meja med gledanjem in doživljanjem ni jasno začrtana.
To ni dogodek s Spotifyevim nastopom med odmorom, niti spektakel, kjer deset minut čakamo na večmilijonsko 4K 3D barvno programsko rešitev, da ugotovi, ali je bil nek palec v prepovedanem položaju.
Rokomet je zadnji bastion kaotične človeškosti v sodobnem športu. Brez VAR-a, brez algoritmov, brez večplastnih programskih popravkov.
Tukaj sodi napaka, presoja pa čustvo. In to ni pomanjkljivost – to je bistvo.
In tisti, ki igrajo? Niso mega zvezde. Niso produkti. To so ljudje. Ljudje, ki delajo napake, ki krvavo trenirajo, ki v vsakem gibu vidijo priložnost, da dokažejo, da šport še vedno pripada borcem, ne blagovnim znamkam.
Zato je EHF Final4 v rokometu mnogo več kot turnir. To je morda zadnja prava športna arena.
In rokometaši? Ti zadnji športni gladiatorji. Moderni bojevniki v dresih, prepojenih z znojem, lepljivih od smole, polni modric in adrenalina. V areno ne vstopijo z orožjem, ampak z žogo in lepilom. Ne borijo se, da preživijo – borijo se, da zmagajo.
Za klub. Za družino. Za vsakega trenerja, ki je verjel vanje. Za vsakega navijača, ki prisega, da je to najbolj pošten šport na svetu.
Boj za vrh Evrope se ne odvija med reklamami ali na odru pevcev – odvija se na igrišču. V vsakem dvoboju, vsakem prekršku, vsaki obrambi in vsakem strelu v zadnji sekundi.
In zato – če misliš, da veš, kaj je šport – poglej rokomet.
Nimam ti več kaj povedati.
In če že veš – potem tega besedila sploh nisi potreboval.
