Ste prespali, premleli, se sprijaznili, pustili za seboj izkušnjo, ki jo bo po besedah Deana Bombača težko kdaj povsem preboleti?
Melješ, melješ, melješ vsak dan, premelješ in gre za trenutek mimo. Ampak takšnega turnirja, kot je bil naš na olimpijskih igrah, v resnici ne bomo premleli do konca življenja. Moramo pa se zavedati – in tega ne govorim, ker sem jaz tukaj –, da smo odigrali najboljše prvenstvo v zgodovini Slovenije. Tako blizu nečesa tako velikega, čeprav na koncu daleč, nismo bili še nikoli. Olimpijske igre so posebno tekmovanje, osvojiti kolajno na njih je poseben čar, tako da bo to res težko pustiti za seboj. Življenje gre naprej, logično, glave je treba dati gor in biti ponosen na vse skupaj, a te rane, ki so na naših srcih, ne bodo nikoli zaceljene.
Kako vam je bilo takoj po tekmi s Španijo gledati svoje varovance v solzah ležati na tleh oziroma skrušene sedeti na klopi, kaj je šlo skozi misli ob teh prizorih?
Kdor me pozna, ve, da sem moral najprej premleti razočaranje sam pri sebi. Sem pa kot trener moral čez to precej hitreje, kot bi šel kot igralec. Težko je bilo. Zavedal sem se, da se moram kot trener in selektor pobrati prvi in poskušati fante čim prej dvigniti. Kot sem že rekel, smo lahko ne glede na vse ponos Slovenije.
##PAIDBREAK##
V preteklosti je Slovenija že osvajala četrta mesta na velikih tekmovanjih, tudi tretjega in drugega, ampak tako dobre, razigrane, borbene in predvsem povezane slovenske reprezentance pa res že dolgo nismo videli. Kaj je bilo tokrat tako posebnega, da ste tako stopili skupaj?
Ne bom in nočem biti pameten, nisem pedagog, ne bom dajal nobenih naukov. Enostavno je prišlo tako. Mislim pa, da če ves čas poudarjaš ‘ekipa, ekipa, ekipa, družina, družina, družina, timski duh’, se enkrat mora to pokazati. Te olimpijske igre so bile vrhunec našega ciklusa, najboljši turnir smo odigrali ravno zdaj. Kot iz pravljice, bi rekel. Če bi mi nekdo ob prihodu na slovensko klop rekel, naj napišem na papir, kako mora potekati naša pot, bi napisal točno tako, kot smo jo prehodili. To je pot do uspeha, čeprav se je ob mojem prihodu to mogoče zdelo iluzija. Od prvega dne do danes je edina črna pika ta manjkajoča pika na i. Kolajna. Če bi bila še ta, bi bilo pa že kičasto.
Vsem se zdimo fantastični, razen za koga iz stroke je Zorman še vedno kriv …
No, na sprejem olimpijcev na ljubljanski Kongresni trg ste prišli s kolajnami. Sami ste že med olimpijskimi igrami, ko ste videli zlato kolajno Andreje Leški, dejali, da bi jo imeli tudi vi. In da si jo boste izdelali sami, če je ne prinesete domov. Izdelal vam jo je sin Primoža Prošta, na njo je napisal 1. mesto. "Saj si ga tudi zaslužimo," ste dejali. Torej bi piskali sedemmetrovko nad Aleksom Vlahom v polfinalu tekme z Dansko?
Čeprav veljam za kontroverznega, se s tem ne bi preveč ubadal, je pa dejstvo, da če sta celotno tekmo piskala, kot sta, jima zadnje situacije sploh ne bi bilo treba gledati na posnetku. Takoj bi lahko piskala 'penal' in se ne bi nihče pritoževal. Videl sem Dance, bili so mirni, ker so vedeli, da bo nekaj čisto normalnega, če ga bosta piskala. Odločila sta se drugače, ali pa je bilo tako določeno, ne vem. Ampak čez celo prvenstvo se nismo ukvarjali s sodniki, bili smo osredotočeni samo nase. Ko potegnemo črto, smo si krivi sami, tako v polfinalu kot na tekmi za tretje mesto. Je pa res, da na koncu odloči ena žoga, ena sodniška odločitev, en gol o stvareh, o katerih se prej v Sloveniji nikoli nismo pogovarjali. Milimetri, malenkosti so ustvarili sliko, ki bi lahko bila danes povsem drugačna. Slika o kolajni. Ampak ali bi osvojili zlato ali pa smo osvojili četrto mesto, slika glede nas, naše želje in borbenosti bi bila ista. Tako da smo v mojih očeh zmagovalci.
Tudi v očeh slovenske javnosti, se zdi …
Kar smo naredili mi, ni že dolgo, dolgo nihče. In na to smo lahko ponosni, torej da smo združili Slovenijo, ki je dihala z nami v teh 14 dneh. Čez celotne olimpijske igre smo povezovali državo. To se nam še ni zgodilo, povsem iskreno povedano. Tudi ko smo se vrnili domov, so vsi navdušeni, vsem se zdimo fantastični, zato smo res lahko ponosni, ampak ja, grenak priokus pa ostane. Kolajna bi bila presežek vsega, z njo bi postali nesmrtni.
Tokrat še Uroš Zorman ni bil po forumih nič kriv, no, skoraj …
Zanimivo, ja, da Zorman ni kriv, čeprav se predvsem iz slovenske stroke najde kdo, ki pravi drugače. Da bi lahko naredil to ali ono drugače. Ampak okej. Jaz sem samosvoj, tak sem bil od prvega dne do danes, nič se nisem spreminjal. Z mojo ekipo smo šli svojo pot, vedeli smo, kaj hočemo, kaj zmoremo. Verjeli smo v to, jaz sem verjel. Kamorkoli se danes obrnem, od povsod letijo čestitke. Tako da mi še danes pridejo solze na oči. Vsak, res vsak pravi: “Nima veze, vi ste zmagovalci.” Tako da, kaj naj rečem, res enkratno, sploh ne vem, kako bi vse skupaj opisal z besedami. Res škoda, da nismo prinesli še kolajne, je pa res, da ima marsikdo že kakšno kolajno, na kateri se potem nabira prah. Vtis oziroma naš odtis pa je tisti, ki za nas šteje.
Pri meni ni starih ali mladih
Se je dokončno zgodil tisti klik, da je slovenska reprezentanca spoznala, da zanjo res ni nepremagljivih in gre lahko na vsako prvenstvo odkrito v boj za kolajno?
To je lahko iztočnica ne samo za nas in naslednje prvenstvo, temveč tudi vse naše mlade rokometaše, otroke, skratka podmladek. Zdaj smo vsi videli, da je to to. Da lahko verjamejo v to, da četudi smo majhni, se lahko borimo za kolajno na olimpijskih igrah. Vemo, da je to tekmovanje, kjer je zbrana samo smetana evropskega in svetovnega rokometa in naše predstave v tej družbi so lahko motivacija za vsakogar. Lahko se borimo za kolajne. Če ne zdaj, potem ne vem, kdaj.
Ravno to. Pred olimpijskimi igrami je bilo veliko govora, da bo to zadnje tekmovanje za tiste starejše reprezentante na čelu s kapetanom Juretom Dolencem, Deanom Bombačem, Klemnom Ferlinom, Matejem Gabrom, Borut Mačkovšek je to napovedal tako pred prvo kot po zadnji tekmi iger. Nam je pa Bombač v pogovoru namignil, da sta z Dolencem že dala na mizo pobudo, da bi ta generacija ostala skupaj za še en turnir. Ampak da boste seveda tako kot oni tudi vi najprej morali prespati nekaj noči in razmisliti o tem. Nekaj noči je bilo, kakšna je vaša vizija za prihodnost? Prenova reprezentance ali nadaljevanje iste zgodbe?
Saj veste, kakšno je moje razmišljanje. Sam ne delim igralcev med stare in mlade, temveč na dobre in slabe. Tako tudi delujem od prvega dne svojega mandata slovenskega selektorja. Vedno si bom želel v svoji ekipi imeti najboljše igralce, ki so mi v danem trenutku na voljo. Fantje so takoj po koncu turnirja mogoče začutili neko energijo, neko priložnost. Svetovno prvenstvo, Hrvaška, Zagreb. Bližina doma. Po vsej tej evforiji mislim, da bo to najbolj oblegano prvenstvo, kar zadeva slovenske navijače. Če je Maček rekel, da je bilo to njegovo zadnje dejanje za Slovenijo – jaz tega ne verjamem. Vsi vemo, tudi jaz sem v preteklosti že kaj rekel, pa se je potem obrnilo drugače. Recimo tako, malo bomo prespali, potem se bo začela klubska sezona, decembra pa se bomo na podlagi zdravja in forme odločili, kaj in kako naprej. Je pa res, da je Zagreb v tej situaciji idealna priložnost, da na valu evforije naših navijačev, ki bodo naredili pravo invazijo, naredimo nekaj. Vsekakor pravo promocijo slovenskega rokometa.
Ambicije s Slovanom? Saj me poznate …
Klubska sezona je pred vrati, kot pravite. Videli smo, da ste si s svojimi novimi varovanci pri Slovanu segli v roko, preden so odšli na priprave v Kranjsko Goro, kjer se jim boste pridružili s kratkim zamikom. Kakšni so prvi vtisi?
Nisem imel veliko časa, da se spočijem, zato sem šel fante samo pozdraviti in si vzel še en dan prosto. Čeprav bi si mogoče lahko še kakšnega, ampak življenje gre naprej. Posel je posel, moramo naprej. Za te olimpijske igre je bilo vredno preživeti in dati vse, kar sem do sedaj. Zdaj pa Slovan, nova energija, čeprav bom še videl, iz kje jo bom izvlekel. Ampak nova sezona je pred vrati, novi izzivi, nove zgodbe. Se veselim vsega.
Ekipa na papirju deluje zelo močno, ste zadovoljni s kadrovanjem? Ekipa za najvišje cilje?
V danem trenutku, kolikor je bilo časa, smo sestavili vrhunsko ekipo. Zelo sem zadovoljen s tem, koga smo pripeljali. Tudi Ljubljana, mesto je lahko zadovoljno. Po vsem tem, kar smo naredili z reprezentanco, pričakujem, da bo v Ljubljani ta evforija trajala. Jaz verjamem v vse to. Da bo tudi v Ljubljani zrasla neka prava zgodba v moškem rokometu.
Konkretno: po naslov državnega prvaka že v prvi sezoni?
Odkrito? Vsak, ki me pozna, ve, da grem jaz vedno po prvo mesto. Če je kaj še bolje od prvega mesta, grem še po to. Vemo, koliko je ura, kar zadeva mene, so stvari jasne.
