Kajti Tjaša Kysselef je ena najbolj prepoznavnih slovenskih telovadk, ki so svoj pečat pustile tudi na mednarodnih prizoriščih. A ni odlična le na telovadnih orodjih, še zdaleč ne, kar je še bolj postalo jasno, ko smo vse Tjašine plati uspeli spoznati na prijetnem pogovoru na vlaku.
Ljubljana je njen dom, Šiška okolje, v katerem je odraščala, telovadnico pa je Tjaša po spletu okoliščin našla na drugi strani prestolnice, v Zeleni jami. Družina Kysselef šteje štiri člane: ob Tjaši in njenemu bratu še njunega očeta Akima, elektrotehnika, ki dela v računalniškem podjetju, in njuno mami Edito, kuharico na osnovni šoli. "Oni so moj ponos," je navdahnjeno izustila naša sogovornica, ki je športni gen nedvomno podedovala. Tjašin oče je nekdaj treniral breakdance in hokej, mama je bila plesalka rock'n'rolla, svojo nadvse živahno hčerko pa sta usmerila v športno gimnastiko.
BREZ MAČK NE GRE
V gimnastiki se je Tjaša našla, zelo rada je tudi plezala in plesala, a njena prva športna ljubezen je rolanje. "Lahko sem rolala tudi po štiri ure, prerolala sem vse ulice Ljubljane, vse, kar sem lahko," je razlagala ljubiteljica mačk: "Starša sta imela mački preden sem se rodila. Ti sta me čuvali, z njima sem zrasla. Ko sem bila stara 11 let, sta poginili in po dveh letih trpljenja brez njih, sem prvič v življenju 'zatežila' staršem, da bi spet imeli mačko. Dobili smo Mišo, s katero sem marsikaj lažje preživela."
RUSKO-FRANCOSKE KORENINE
Kot deklica se je opisala kot nagajiva, živahna, razigrana, poskočna in še "Rahlo neukrotljiva, zelo trmasta, majčkeno uporniška. Rada sem raziskovala po svoje, sama sem si morala zavezati vezalke, pri štirih letih nisem razumela, da je mogoče boljše, da jih zaveže mami," se je smejala tri leta starejša Matejeva sestra, s katerim sta si precej različna. "Kot deklica sem bila izredno zaščitniška. Ko je bil brat v vozičku, sem pazila, da mu nihče ni prišel preblizu. A to ne pomeni, da se nisva ravsala in kregala. Imava se neizmerno rada, a tolikokrat, kot sva se sporekla, ni mogoče prešteti. Oba sva zelo goreča karakterja, nepopustljiva," je v smehu razlagala.
Priimek Kysselef že na prvi pogled da vedeti, da ni slovenski, in Tjaša nam je zaupala zanimivo ozadje. "Gre za rusko-francoski priimek. Pradedek se je pisal Kiselev – po očetovi strani so vsi Rusi –, ker pa se je moj dedek rodil v Franciji, pa so ga 'pofrancozili', ker Francije ne moreš zapustiti brez njihovega pečata. Tako so dodali še en s, y in na koncu še f in nastala je zanimiva mešanica. Dedek je Francijo zapustil, ker se je poročil s Slovenko," je na hitro razložila Tjaša.
NISEM UŽIVALA, BILO JE TEŽKO
Gimnastika je izredno zahteven šport, ki zahteva ure in ure piljenja prvin. Pri 12 letih je Tjaša opravljala po 27 ur treninga na teden, tudi zjutraj pred šolo je bila v telovadnici, z dovoljenjem učiteljev je zamujala k pouku. "Bila sem povprečna učenka, popravnega izpita nikoli nisem imela in na to sem ponosna. A bila sem blizu kakšnega 'popravca', nič ne bom lepotičila. Ne morem se delati, da mi je šlo vse gladko, da sem uživala. Nisem, bilo je težko," je opisala čas v šolskih klopeh, kjer je še danes ustvarjalno navdahnjena Ljubljančanka najbolj uživala pri likovnem pouku in glasbi, 'borila' pa se je s predmeti, kjer se je bilo treba stvari učiti na pamet. "Na žalost sem tako izgubila veselje do predmetov, tem, ki me danes res zanimajo. Etika, zgodovina, nemščina so se mi popolnoma zamerili, ker pri teh ni bilo pomembno veselje ob učenju, samo to, kar si se 'napiflal'," se je spominjala grenkih trenutkov.
V OŠ je kratek čas obiskovala pravljični krožek in pevski zbor ter se navduševala tudi nad igranjem na bele in črne klavirske tipke. "Z mami sva se skupaj učili pritiskati na domači sintetizator. Izredno rada bi se naučila igrati klavir, celo kupila sem si klaviaturo, zdaj moram samo poiskati čas. Klavir bom gotovo nekega dne znala igrati," je zatrdno izjavila ljubiteljica plesnih ritmov in starejših glasbenikov z Balkana: "Rada imam glasbo, kjer se lahko poistovetim z besedilom, kvalitetno glasbo, ki ima neko globino."
ZALJUBLJENA SEM BILA V ROKA KOSMAČA
V osnovni šoli je bila nora na Bepop, Game over, Sebastiana. "Zaljubljena sem bila v Roka Kosmača," se je glasno smejala. Pri 10 letih sta ji starša celo podarila vstopnico za koncert Pop stars: "Uresničile so se mi sanje. Tako sem uživala, mislim, da sem prvič od sreče jokala, pa sploh nisem razumela pomena solze sreče. S prijateljicami smo bile tako mlade, da je moral z nami eden od staršev. To je bilo nekaj najlepšega, kar sem kadarkoli doživela. Še danes sem velika 'fenica' Bepopa."
TRPELA V KAOSU USKLAJEVANJA
Telovadka se je po OŠ vpisala v športni oddelek Gimnazije Šiška, kjer pa ni našla pravega mesta pod soncem. "Tam se nisem našla, kot sem mislila, da se bom. Dali so me v rokometni razred, v katerem sem se počutila izobčeno, s sošolci se nisem povezala, kot sem si želela," je pojasnila. "Ugotovila sem, da tudi trpim v kaosu usklajevanja. Na treningih sem blestela, v šoli sem tonila. Nisem dohajala. Poleti, ko so me čakali še trije izpiti, sem se psihično zlomila. Takrat sem verjetno pred starši zjokala kot še nikoli in jima rekla, da tako ne morem več," je nadaljevala Tjaša, ki se je s popolno podporo staršev odločila za prepis na Srednjo medijsko in grafično šolo, ki se po vrhu "tišči" njene telovadnice Zelena jama. "To je bila popolna rešitev in tu sem našla vse, kar sem iskala," je priznala medijska tehnica po izobrazbi.
Tjaša se je nato želela vpisati na Naravoslovnotehniško fakulteto, kamor je niso sprejeli, pristala je na Ekonomski fakulteti, spogledovala se je s Fakulteto za šport, a je naposled misli na študij popolnoma opustila in se še bolj posvetila gimnastiki. Že takrat je postala trenerka, koreografinja, pa sodnica na tekmah otrok. Njen urnik je zapolnjen do zadnje minute.
"Včasih se zavem, da pogrešam urnik 'navadnih smrtnikov' oziroma vseh, ki jim ni treba razmišljati, kaj pojejo, kaj popijejo, kdaj gredo spat, ki vse delajo brez kakršnih posledic. Zaradi gimnastike sem veliko stvari zamudila. Rojstni dnevi, taki in drugačni dogodki … Ko jih potrebujem, imam osebe, na katere se lahko zanesem, jaz pa njim nisem mogla vedno biti na voljo, ko so me potrebovali. Večina se mora prilagajati meni. Vedno sem izbrala kariero, a druga izbira ni bila niti možna," je priznala zgovorna rjavolaska.
NAGRAJENA UMETNICA
Gimnastika, pravi, ne zapušča njenih misli, a hkrati je zunaj nje našla več dejavnosti, ki jo od nje oddaljijo. "Strast sem našla v učenju tujih jezikov, vedno se jih hkrati učim pet, šest. Neko leto sem hkrati hodila na tri tečaje tujih jezikov na Filozofsko fakulteto. Špansko in angleško govorim tekoče, razumem oziroma učim se francosko, turško, nemško, češko, italijansko, rusko," je naštevala prava poliglotka, ki rada tudi riše, slika na platno in svoje izdelke sebi ljubim osebam podarja kot darila. "V bistvu mi gre kar dobro," se je smeje pohvalila. V bistvu smo se pogovarjali z nagrajeno umetnico, smo ugotovili. "Kot deklica sem za dedka, ki je bil v bolnišnici, narisala neke gobice, starša sta risbo prijavila na neko tekmovanje in sem zmagala," se je pohvalila. "Nekaj časa sem imela idejo, da bom svoje umetnine prodajala milijonarjem," se je glasno smejala.
Tjaša precej časa preživi za knjigami, pravi, da jo zanima literatura, ki obravnava psihologijo, odnose, čustveno inteligenco, rada tudi obnavlja znanje anatomije, naša sogovornica ima tudi licenco za maserko. "Izpite sem baje naredila blazno dobro, zato so mi večkrat ponudili, da bi postala predavateljica tečajnikom," je dejala in nato v času korone to celo tudi postala. "Mogoče v tem celo vidim svojo prihodnost, da bi povezala vodene vadbe z masažo, celovito obravnavo," je dejala in dodala, da po koncu aktivne kariere telovadke v gimnastiki ne bo ostala.
OB NAKUPOVANJU IZGUBIM VOLJO DO ŽIVLJENJA
Tekmovanja so jo popeljala po celem svetu, ki pa ga pravzaprav ni kaj veliko spoznala. Turistične aktivnosti niso nikoli v načrtu: "Ne morem se sprehajati, treba je paziti na noge, da so te spočite, močne, prave na tekmah."
Med poletjem, ko si vzame dva, tri tedne premora, rada odpotuje predvsem v tople kraje, kajti uživa v vročini. Večkrat je bila na aktivnih dopustih v Grčiji, veliko ljubiteljico kave je navdušila tudi Kolumbija, v Dubaju je dobila dve ponudbi za trenersko delo, a je to ne zanima več. Brez časovne in finančne omejitve bi takoj sicer odšla na Maldive, Bali in Bora Boro.
"Nisem zapravljiva, sovražim nakupovanje, izgubim voljo do življenja, dobim glavobol. Rada imam nakit, a zanj spet ne zapravim veliko. Rada imam vse, kar se blešči in sveti, na to pa sem nora," se je smejala in dodala, da si neizmerno raje kot nakupovalni dan raje privošči dan v kakšnem središču za sproščanje in razvajanje.
PRED 15 LETI BI SE POŽRLA OD SRAMU
Da so telovadke nizke, je dejstvo, Tjaša, ki v višino meri 152 centimetrov, pa pravi, da prav visoka ne bi bila, četudi se ne bi ukvarjala s tem športom, kajti tudi njena starša nista visokorasla. Pa jo je kdaj nižji stas pri čem oviral? "Kakšna polica v trgovini zna biti izziv, a se znajdem," se je nasmehnila: "Zdaj prosim koga, da mi kaj poda, včasih mi je bilo izredno nerodno. Pred 15 leti bi se požrla od sramu."
Je pa izpostavila še nekaj, kar jo večkrat zmoti – to je, da okolica zaradi njene višine in zelo mladostnega videza sklepa, da je neka mala punčka in jo na tak način tudi obravnava. "Včasih me ljudje preprosto ne jemljejo resno, me preskočijo v kakšni vrsti v trgovini, se delajo, da me ni, kot da sem neka mlada smrklja," je razlagala: "Zdaj se znam postaviti zase, včasih mi je bilo to zelo težko. Priznam, še danes imam občutek krivde, čeprav, zakaj bi ga imela!"
TAKO RADA JEM, DA JE KAR NEVARNO
Glede na to, da je mama kuharica, smo sklepali, da se Tjaša za štedilnikom dobro znajde. Pa se? "Priznam, da sem mogoče prav zaradi tega imela tremo pred kuhanjem, da sem imela manjši strah pred štedilnikom," je bila iskrena. To se je spremenilo, ko je prvič zaživela sama. "Takrat sem lahko v miru v svoji kuhinji odkrivala in izkusila vse. Imela sem izdatno pomoč kakšnih desetih prijateljev, ki so mi pomagali na vse možne načine, ta strah sem izgubila," se je pohvalila in dodala, da zdaj v tem uživa.
Uživa tudi v prehranjevanju, je gurmanka. "Tako rada jem, da je kar nevarno," se je na glas smejala. Rada ima vse, ni stvari, ki je ne bi poskusila. "No, razen kakšne krvavice se ne bi razveselila," je s kislim izrazom povedala tudi velika sladkosnedka. "Tu pa imam veliko težavo. Prav vsak dan se borim s svojimi sladkimi demoni (smeh). Težko se uprem vsemu sladkemu, to je težka naloga. Moram imeti mero, iskati ravnovesje, morala sem se naučiti ustaviti in to je najtežje. In če znam reči dovolj, sem zmagala in tudi sem. Je pa težko," je pojasnila Tjaša, ki se je opisala kot vztrajna, neuklonljiva, odločna, ciljno usmerjena športnica, kot ženska pa nežna, topla, pozorna, srčna in zaupljiva oseba, ki zna biti tudi ranljiva. Z vsem omenjenim poskuša na vse možne načine pomagati svojim mladim varovankam in varovancem.
PRED KRATKIM SEM SPOZNALA FANTA, …
Seveda smo 32-letno športnico vprašali tudi o njenem ljubezenskem življenju, ob omembi te teme je zardela, na kratko simpatično zacvilila in kar malo zrasla. "Pred kratkim sem spoznala fanta, ki mi ob najinemu spoznavanju daje nekaj, kar mi mogoče prej nihče ni. Neko posebno oporo in občutek varnosti, ki ga v prejšnjih razmerjih nisem doživela. Uživam v tem spoznavanju, nimam občutka anksioznosti pred odpiranjem pred njim, resnično čutim kompatibilnost in to mi veliko pomeni. Ne vem, če lahko rečem, da sem zaljubljena, lahko pa rečem, da spoznavam nekoga, s katerim vidim, da greva lahko v isto lepo smer," nam je razložila.
Ljubezen je bila sicer pred leti kriva tudi za to, da je Tjaša precej časa preživela na vlaku. "Kot sem imela 17 let sem imela fanta iz Kamnika in kakšni dve leti sem se pogosto z vlakom vozila v Kamnik. Točno vem, da sem plačala 4,88 evra za povratno karto, da me je oče vedno zelo zgodaj zjutraj vozil na železniško postajo. Lepi spomini," je dejala slovenska reprezentantka.
TO NE POMENI, DA SI NE ŽELIM IMETI OTROK
Tjaša je dejala, da se nekega dne vidi v vlogi žene, rada bi se poročila, glede ustvarjanja družine, glede tega, ali bo postala mamica, pa je malo bolj zadržana. "Vem, kakšen je tempo življenja in kakšne pogoje ima moja generacija. Želim si imeti nadzor oziroma urejeno finančno in stanovanjsko situacijo in da, vem, da to ni vedno mogoče, a priznam, da imam pred tem velik strah. Trenutno te situacije nimam urejene, s čimer ni nič narobe, a preden pomislim na otroka, želim imeti zagotovljeno tako in drugačno varnost," je uvodoma dejala na to temo.
"Mogoče se sliši, da hočem prevelik nadzor, a jaz vem, kako je odraščati v nekem sloju, ki ni najbolj bogat. Nič mi ni manjkalo, a imeli smo manj kot drugi. Videla sem razliko med mano in vrstniki, videla sem tudi tiste, ki so imeli manj kot mi. Videla sem te razlike. Želim si stabilnosti, varnosti, potem pa bom razmišljala o družini. To ne pomeni, da si ne želim imeti otrok, ampak vidim se v življenju z otroki pa tudi brez njih. Oboje je v redu. Vem, da imam 32 let, da čas hitro teče, ampak mislim, da bom v petih letih vedela, v katero smer bo šlo moje življenje. Nočem pa imeti otrok le zato, ker jih imajo vsi, ker je to družbeno pričakovano. Nekateri se odločijo, da jih ne bodo imeli. To je drzna odločitev, s katero ne slediš družbenim standardom, in zakaj bi jim sledil, če čutiš drugače," je nadaljevala.
"Potem je tu še stanje sveta na sploh, kam gremo kot družba. Izredno težko vlogo imamo pedagogi, starši, vsi, da v svetu, ki je vedno bolj površinski, otrok ne smemo pozabiti naučiti nežnosti, globine, empatije, povezovanja, … Veliko delam z otroki, poznam vse vrste situacij, v katere so vpleteni. Če bom nekega dne postala mami, bom to postala po res trezni, odgovorni odločitvi," je zatrdno odločena.
ŠPORTNICA MAMICA NI ENAKO KOT ŠPORTNIK OČE
V športnem pogledu je dosegla veliko uspehov, manjka ji samo en – olimpijske igre, zaradi česar mogoče nikoli ne bo dobila nove tetovaže. Edino ima ob strani trupa, na rebrih, v angleškem jeziku tam piše 'never a failure always a lesson', 'iz vsake napake se nekaj naučiš'. "Delala sem za to, da bom olimpijka, a mi ni uspelo, zato olimpijskih krogov nimam. Si bom pa mogoče nekega dne omislila kaj drugega. Mogoče kakšno mačjo silhueto," se je z nasmeškom zamislila.
Torej bo na stara leta 'tista čudna gospa z 20 mačkami', smo se pošalili? "Ko bom stara 80 let, si želim imeti ob sebi ljubezen svojega življenja, mogoče, če bom imela otroke, bi imela rada vnuke, brez dvoma pa bosta ob meni kakšna mačka ali dve in pa tudi pes. Živela bi v hiši, v kateri je živel moj dedek, ki je imel sijajen vrt, kjer sem z veseljem kosila travo, vrt z nekaj jablanami, grmički, s kamnitim žarom," se je zasanjano ozrla v čas pokoja.
Do takrat je še kar nekaj desetletij in v teh se bo Tjaša, ki je kot telovadka zaposlena v športni enoti policije, borila na še en način. Zadnje čase sodeluje v projektu 'VERA – Voice For Equality and Rights of Women Athletes', ki ga podpira Nogometna zveza Slovenije. "Gre za pravice žensk v športu, ki se od moških precej razlikujejo. Športnica mamica ni enako kot športnik oče, to mora biti jasno vsem. Gre za pogoje vračanja po porodu ali poškodbah, poskušamo izboljšati pogoje za ženske, da ohranijo status športnice oziroma, da obdržijo službo. Tukaj se borim za ženske, želim si pravičnosti," je še odločeno zaključila Tjaša Kysselef.
