Bojan je po zanj četrtih olimpijskih igrah v Tokiu, kjer je bil skupaj s kajakašico Evo Terčelj tudi nosilec slovenske zastave, sprejel ponudbo za vlogo belgijskega selektorja. Zdaj se je z Belgijci razšel in izrazil željo, da se od turnirjev poslovi v družbi najboljših igralcev sveta. "Moj projekt z Belgijci se je zaključil in na moj položaj ni prišel nihče drug. Tam sem bil zadolžen za flamski del in Cedrica Nuytincka pripeljal do OI v Parizu kot prvega Flamca po letu 1988. To so od mene zahtevali in smo tudi izpolnili. Zdaj njihovo ministrstvo za šport tega projekta ne podpira več, ker Cedric ne izpolnjuje njihovih zelo visokih kriterijev. To je bila sicer zelo naporna, a super izkušnja, ki bi jo z veseljem sprejel še enkrat. Delo z igralci je bilo super, sem pa nad sabo imel športnega direktorja, ki je bil hud psihopat. Z njim nisem imel težav le jaz, ampak celoten trenerski štab. To sodelovanje je bilo edino, ki ni bilo v redu, vse ostalo je bilo fantastično," mu bo ta izkušnja ne glede na vse ostala v lepem spominu.
Kot trener mu bo na turnirju v Ljubljani v pomoč dolgoletni selektor slovenske reprezentance Bojan Rak, ki sicer v namiznem tenisu zadnja leta ni več aktiven. "Hvala namiznoteniški zvezi, da mi je to omogočila. Sicer to ne bo popolno slovo, še vedno bom igral za nemški klub. Za turnirje pa nimam več volje in motiva, na prvem mestu mi je družina in delo z mladimi v ljubljanskem centru. V Ljubljani seveda nimam kakšnih tekmovalnih ciljev, si pa močno želim, da bi se uvrstil v drugi krog in se tam pomeril z Darkom Jorgićem. Ker je nosilec, se v prvem še ne moreva srečati. Trenutno vodim 1:0 v medsebojnih tekmah, kaj bi bilo lepšega kot povečanje vodstva, tudi če bi zmagal on, pa ne bi bil jezen, šampion si tudi zasluži izenačenje," si tega želi Novogoričan, ki se je z družino preselil v Ljubljano.
Z ekipo morda še na EP ali SP
Da je to njegova poslovilna tekma, je kot pravi, dejal bolj v šali: "Če se je lahko vrnil Jordan, zakaj se ne bi Tokić. No, šalo na stran, na WTT turnirjih ne želim več nastopati, kako tudi ne med posamezniki na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Če pa se bo pokazala priložnost, da bi reprezentanci pomagal na kakšni ekipni tekmi, bi jo morda izkoristil. V mislih imam EP v Zadru ali SP v Londonu. Menim, da sem še vedno boljši od nekaterih reprezentantov in lahko pomagam. Rad sem s temi fanti, s katerimi smo doživeli veliko lepih trenutkov. Seveda pa je to stvar selektorja oziroma selektorice," Bojan verjame, da bo kot del ekipe še vedno kdaj pomagal slovenski vrsti. Zveza ga je povabila tudi v ekipo za lanske OI v Parizu, a je vodja belgijske reprezentance dejal, da dveh držav na enih OI ne more predstavljati.
Dokler bo telo zdržalo ...
Kljub letom bo še vedno nadaljeval kariero na klubski ravni. "Tam bom igral še naprej, dokler me bodo klubi hoteli. Že kot selektor Belgije sem tri leta igral v francoski prvi ligi, nazadnje pa v tretji nemški ligi pri Windsbachu, kjer so imeli ambicije, da se uvrstimo v drugo ligo, kar nam je uspelo in bom tam ostal tudi v naslednji sezoni. Dokler bo telo zdržalo in bom ohranjal nek določeni nivo igre, bom še vedno vztrajal. Imel sem nekaj težav z ramo, nekateri ortopedi so celo predlagali operacijo, potem tudi z zapestjem, a zdaj je oboje v precej boljšem stanju. Z vnetji sem se srečeval skozi celotno kariero, a kakšnih hudih poškodb vendarle nisem imel," pravi igralec, ki je v Slovenijo iz Jajca prišel v času bosanske vojne leta 1992 pri enajstih letih ter takoj začel z nastopanjem za mlajše slovenske selekcije.
"Ko sem leta 2000 na olimpijskih kvalifikacijah v grškem Patrasu premagal svojega poznejšega partnerja v dvojicah Aleksandra Karakaševića, so me s strani nemškega Ochenhausna povabili na priprave. Tam sem videl, kako trenirajo zvezdniki nemške lige in dejal, da to želim poizkusiti tudi sam. To sem povedal očetu, ki me je treniral doma, in je kljub dvomom pristal na to opcijo. Takrat nisem imel nobene podpore s strani zveze, kot jo ima danes Darko Jorgić s strani družine Urh, ki ga spremlja od pionirjev dalje. Ker zveza ni imela denarja, sem s svojim kovčkom na turnirje po vsem svetu potoval sam. Pot je bila težka, a mi je dala nekaj več, kar zadeva mojo življenjsko pot," se Bojan danes spominja svojih začetkov.
Tudi trener in selektor
Ob igranju v Nemčiji se je Novogoričan vključil tudi v projekt z ljubljanskimi klubi kot trener ljubljanskega centra za mladino, kjer želijo v naslednjem obdobju ustvariti močan evropski klub. "Mestni občini bomo predstavili projekt nastopanja v evropskih pokalih, tako, kot smo pred 25 leti že nastopali z Olimpijo. Nekaj se dela tudi na tem, da bi kakšen klub ali akademija prevzel ime Bojan Tokić. Pred mano je torej še nekaj projektov, tudi sodelovanje z zvezo na področju mladinske reprezentance, kjer sem selektor mlade moške ekipe. Moje prioritete so nekje drugje; imam mlado družino, otroka sta stara pet in tri leta, tako da si tavanja po svetu ne želim več," je še pristavil dobitnik štirih bronastih odličij z evropskih prvenstev; dveh v dvojicah s Karakaševićem ter po enega posamično in z ekipo.
