Leto so zaznamovale paralimpijske igre, kjer je Slovenija osvojila dve kolajni, zlato in bron. Leto nam je dalo svetovnega prvaka v ribolovu in mladinskega svetovnega prvaka v šahu slepih in slabovidnih, ob tem pa še številne dosežke in uspehe. A uspehi se ne merijo le v kolajnah, prvih, drugih in tretjih mestih. Uspeh je že, če je nekdo odšel na prvi trening, prvo vadbo. Uspeh je, da smo nekaj družinam, ki imajo otroke z invalidnostjo, na naših paralimpijskih taborih za družine pokazali, da je parašport rešitev, ne pa še ena od ovir na poti. Parašportniki dokazujejo vsem, da se kljub različnim oblikam invalidnosti vedno lahko najde njim primeren šport, s katerim se lahko dokazujejo in so v njem uspešni, krepijo samozavest in lastno socialno mrežo. Vsak na svoj način. Vsak od njih je prvak, zmagovalec in boljši, kot je bil včeraj.
Selektorici sta se poslovili
A da je tako, so zadaj močne, javnosti večkrat skrite zgodbe. Še vedno so na poti številne ovire, ki onemogočajo razmah parašporta. Predvsem še vedno ni primernih pogojev za parašportnice in parašportnike. O nacionalnem panožnem centru v Ljubljani se govori predolgo, po navadi še največ pred volitvami. Paradoks je, da smo ravno v teh dneh obelodanili razpis za novega selektorja parastrelstva in paralokostrelstva. Vrhunski parašport ni rekreacija, vrhunski parašport je brutalno zahteven in terja celega človeka. Polovičarstva ne trpi. Če kdo slučajno išče bližnjice ali 'instant' slavo, ga hitro udari po glavi. Naši dve dosedanji selektorici parastrelstva in paralokostrelstva ob skrbi za razvoj dokazano športnih asov svetovnega formata hodita še vsaka v svojo službo, da lahko živita in ustvarjata človeku dostojno življenje.
Neenakopraven položaj parašporta
Statistika govori sama zase: med 133 zaposlenimi trenerji in športniki v javnem sektorju so le trije iz vrst parašporta: Leja Glojnarič (atletika gluhi), Marino Kegl (tenis gluhi) in Iris Breganski (atletika gluhi). Med zaposlenimi ni nobenega trenerja iz parašporta... Vso krutost ekselovih tabel, ljudje smo danes prevečkrat le številke, pa je izkusil gluhi atlet Tadej Enci, ki je izgubil status, ker ni potrdil podaljšanja za mednarodni razred. Tekmovanje je bilo le 14 po poteku statusa (datuma tekmovanja ni določal Enci, ampak mednarodna zveza), ki ga je na tekmovanju ponovno pridobil (?!), žal prepozno. Tako je Enci leto dni pred vrhuncem svoje kariere, olimpijado gluhih, ostal brez statusa. Akademsko izobraženi Tadej si išče službo, popoldan bo treniral... Parašport v Sloveniji je v podrejenem položaju tudi pri pravilniku o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa na državni ravni, ki je osnova, koliko sredstev slovenski paralimpijski komite dobi od države. Parašport, z vsemi panogami in uspehi (nenazadnje parastrelstvo od leta 1996 redno prinaša kolajne s paralimpijskih iger), je v petem razredu, kar predstavlja minimalna sredstva. V Sloveniji so v prvem razredu tudi športne panoge, ki letos sploh niso imele predstavnika na olimpijskih igrah ...
Aktivno Inkluzivno
Po drugi strani pa je slovenski parašport zelo trdoživ. Kot mačka, ki ima sedem življenj in vedno pade na tla. Priložnosti ustvarjamo (tudi) sami. Pred nami je novih 365 dni (novih možnosti). V letu 2025 bomo nadaljevali z aktivnostmi in delom na projektu Aktivno Inkluzivno. Glavni cilji projekta so čim širše vključevanje invalidov v programe športne vadbe, vzpostavitev mreže ponudnikov redne vadbe za različne ciljne skupine invalidov, dvig prepoznavnosti športa invalidov z namenom socialnega vključevanja ciljne skupine v družbo ter razvoj novih programov športa invalidov, njihova vključitev v nacionalni program športa, vzpostavitev regijske razpršenosti in dostopnosti programov, zagotovitev ustreznega strokovnega kadra za delo na področju športa invalidov in nakup specialne opreme. To je naša priložnost, ki jo moramo izpolniti. In jo tudi bomo. Na tem mestu hvala častnim izjemam za podporo na naši poti. Hvala tudi vsem partnerjem in podpornikom, s katerimi skupaj pišemo dobre, zdrave (para)športne zgodbe, ki so navdih in vzpodbuda.
