Kot vsaka tovrstna debata je tudi ta v prvi vrsti stvar okusa, izbire oziroma, še bolje, sogovornika. Vsake oči imajo pač svojega malarja. Kdo je GOAT, najboljši šahist vseh časov. Številni bodo izstrelili Bobby Fischer, ta večni »enfant terrible« svetovnega šaha. Kulten, karizmatičen lik, ki se ni boril le s tekmeci, temveč tudi s sistemom. Upornik z razlogom. Morda ne povsem najboljši, definitivno pa najbolj znani šahist vseh časov. Fischerjeva razgradnja sovjetskega šahovskega imperija sredi hladne vojne velja za eno največjih individualnih predstav vseh časov, njegov dvoboj za naslov svetovnega prvaka z Borisom Spasskyjem iz leta 1972 pa nosi oznako dvoboj stoletja. Genialen šahist, ki se je na vrhuncu moči, neposredno po osvojitvi naslova svetovnega prvaka, zavlekel v osamo in skoraj 20 let v javnosti ni odigral uradne partije. Vse to pa je le še pridodalo mističnosti, ki je obdajala lik in delo pred poldrugim desetletjem umrlega Američana. Fischer je navdihnil številne generacije šahistov, njegova knjiga Mojih 60 znamenitih partij pa je šahovska biblija.
Noben seznam najboljših šahistov vseh časov ne more miniti niti brez Fischerjevega naslednika na svetovnem šahovskem prestolu Anatolija Karpova in Mihaila Botvinika, ki je znan kot oče sovjetske šahovske šole. V njegovi šahovski šoli so se med drugim kalili trije bodoči svetovni prvaki – Karpov, Gari Kasparov in Vladimir Kramnik.
Že pred dobrim stoletjem je na veliko sceno silovito zakorakal kubanski čudežni deček Jose Raul Capablanca, verjetno najbolj nadarjen šahist, ki je kadarkoli igral to čudovito igro. Poseben dar je imel za zaključke iger, z današnje perspektive pa zares neverjetno zveni podatek, da je bil med letoma 1916 in 1924 na turnirjih nepremagan. Tiste bolj romantične duše bodo svoj glas morda dale celo Mihailu Talju, temu neponovljivemu čarovniku iz Rige, temu latvijskemu gusarju. Taljev pristop k igri, znan po svojem briljantnem in edinstvenem napadalnem slogu, je bil desetletja navdih za napadalce. »Nasprotnika moraš peljati v globok temen gozd, kjer je dva plus dva enako pet, pot, ki vodi ven, pa je dovolj široka samo za enega,« je citat, ki čudovito povzema njegov slog igre.
Ali pa Paul Morphy, če se vrnemo še dlje v preteklost. Morphy je bil po nekem splošnem konsenzu najboljši šahist 19. stoletja in s tem bržkone prvi zvezdnik svetovnega šaha. Neuradni svetovni prvak. In navsezadnje je tu, prav pri vrhu oziroma med najresnejšimi kandidati za oznako GOAT, Magnus Carlsen, nesporni kralj kraljevske igre v zadnjem desetletju.
Z nikomer ne bi zgrešili in z vsemi bi imeli prav, brez dvoma pa ima Zver iz Bakuja, kot so pravili Gariju Kasparovu, mesto med njimi, če ne kar pred njimi. Kasparov ima svoje argumente. Zelo zelo močne argumente. Ob kratkih prekinitvah je bil več kot 20 let številka ena svetovnega šaha. Od leta 1984 pa do upokojitve leta 2005, na vrhu lestvice je prebil rekordnih 255 mesecev. Najbolj čislano lovoriko v svetu šaha, naslov svetovnega prvaka, si je lastil med letoma 1983 in 2000, dolgo je imel v lasti tudi rekord za najvišji ratinški dosežek vseh časov (2851). Vse do leta 2013, ko ga je presegel že omenjeni Carlsen.
