Leta 2020 je Česen prejel najvišje državno priznanje Bloudkovo plaketo za pomemben prispevek k razvoju slovenskega športa. Istega leta ga je tudi največja mednarodna plesna organizacija International Dance Organisation uvrstila na plesni zid slavnih z nagrado za izstopajočega koreografa in trenerja.
Za začetek nam pojasnite, katere so bile pravzaprav »vaše« koreografije na preteklem državnem prvenstvu v modernih tekmovalnih plesih.
Celoten show, ki sem ga letos delal, pravzaprav vse koreografije, ki sem jih pripravil v posameznih kategorijah, so zmagale tako na svetovnem, evropskem kot državnem prvenstvu. Tako lahko trdim, da gre res za eno boljših, morda celo najboljšo sezono glede na trenutne rezultate s svetovnega, evropskega in državnega prvenstva. V show danceu imam sedem svetovnih prvakov, na evropskem v modernu in jazzu sem imel v roki le tri adute in prav vsi so postali evropski prvaki, in 12 državnih prvakov. Podprvakov je še kar nekaj tako s svetovnega kot državnega prvenstva, saj sem v isti kategoriji pripravil več koreografij. Vsako zmago izjemno cenim, spoštujem, saj je za vsako točko konkretna priprava, veliko dogovarjanja, usklajevanje, kreiranja in seveda tudi truda, energije in denarja.
Znate narediti prvake, ni kaj! A vendar je nedavno na družbeno omrežje priletela opazka, da v Boleru vse delate za denar …
V vseh točkah, ki jih pripravljam, se trudim, da so dovršene in izpeljane čim bolj profesionalno, in gotovo tu igrajo vlogo tudi stroški. Zato od plesalcev tudi pričakujem, da to spoštujejo in s tem odnosom tudi treniramo vse leto. Vsaka ura treninga se seveda plača, koreografij posebej ne zaračunamo. Ob koncu velike stroške predstavljajo kostumi, scene in rekviziti, ki jih izdelujejo zunanji izvajalci, strokovnjaki vsak na svojem področju, saj le tako celota dobi popolno podobo. Dodatnih treningov s skupinami se ne plačuje in še vsako leto sem tudi sam prispeval k omenjenim stroškom scene. Tudi kakšno uro treninga spregledam, si je ne pišem, jo naredim, ker vem, da jo plesalci pač potrebujejo. Vedno pa je vse odvisno in v dogovoru s posameznikom oziroma starši. Nekdo potrebuje več, nekdo manj treningov, da bi bil končni rezultat tako ali drugače čim boljši. Potem pa so tu še poti in namestitve na mednarodnih tekmovanjih, ki niso poceni, kljub finančni pomoči Plesne zveze Slovenije. Res je, in zavedam se, da ples ni poceni.
Kaj pa akrobacije? Tudi te vam marsikdo očita!
Akrobacije in trike imajo v koreografijah vsi. Če imamo kakšno več, je verjetno to zato, ker s plesalci delamo res celostno. Poleg rednih treningov jazza in moderna imamo tudi dodatne treninge baleta, kondicije in seveda tudi gimnastike. Naš program pa še dopolnjujemo in izpopolnjujemo. Vse akrobacije in trike smiselno vpletemo v koreografijo, zato te dobijo učinek, kot si ga želimo. Tudi tekmovalni pravilnik pravi 'spodbuja se uporaba akrobacij, dvigov, spektakularnih skokov in ostalih specialnih efektov', če govorimo o show danceu. Prav tako so akrobacije in triki dovoljeni v modernu, le smiselno jih je treba uporabiti. V artističnem plesu se na svetovni ravni pojavlja čedalje več tudi break dance elementov. Tako kot se v hip hopu pojavlja čedalje več moderen povezav. Ples, umetnost se razvija. Plesalec v pravem pomenu besede mora znati več stvari, več različnih slogov in prvin, tako se mu tudi odpirajo vrata za več možnosti na nadaljnji plesni karieri, nastopanju, predstavah …
Vabijo vas na vse konce sveta, da učite, trenirate. Se lahko pohvalite tudi z rezultati zunaj Bolera, zunaj Slovenije?
Res je, učim in sodim po vsej Evropi, tudi v Južni Afriki in Kanadi sem že imel plesne delavnice. Sem in tja pripravim tudi kakšno tekmovalno koreografijo, a ob tem pazim, da nikoli ne delam konkurence sam sebi ali kolegom iz plesnega centra Bolera. Tako številne ponudbe za koreografije zavrnem oziroma koreografiram le v primeru, če tekmujejo za kakšno drugo svetovno plesno organizacijo. Tako plesalci iz Nemčije, za katere sem že delal in še vedno delam skupaj s Tianom Ćehićem, zmagujejo in se uvrščajo v sam vrh. Tudi v Južni Afriki sva s Tianom imela prvake, a najraje delam s svojimi plesalci.
Pa ste radi doma ali vas kmalu začnejo srbeti pete in bi spet kam odšli? Kaj najraje počnete doma, v prostem času? In kam najraje greste v poslovnem smislu?
Ko delam, delam. Ko pa je čas za počitnice, si jih seveda privoščim, kot se to spodobi. Med letom veliko potujem in večino dni preživim v dvorani. Letos sem bil do julija 12-krat v tujini poleg priprav, sojenj in drugih večjih in manjših projektov po Sloveniji. Ponovno smo tudi z novo ekipo plesalcev postavili muzikal Mamma Mia. Tako od novega leta in do sredine julija ni bilo prostega vikenda. Medtem ko sem od marca in do sredine julija imel le en prost dan.
Poslovno sicer najraje potujem tja, kjer še nisem bil. Tudi za počitnice vedno iščemo nove destinacije in poti. Letos bomo glavni del počitnic preživeli drugače kot ponavadi, saj ga je letos organizirala moja Tanja. Ponavadi meni tu ne uide nobena podrobnost in počitnice skrbno načrtujem sam. Letos se bom prepustil in le užival pod sončnimi žarki, ki nas bodo razvajali v Grčiji.
Kaj pa počitek? Si ga privoščite? Koliko? Kaj svetujete ostalim plesalcem?
Vsako leto sem tri tedne prost med poletjem in tudi letos bo tako. Več si težko privoščim, saj že takoj po počitnicah odletim naprej na še tri poletna gostovanja v tujini: Finska, Slovaška, Hrvaška in nato takoj nazaj na priprave v Slovenijo. Drugače med poletjem v plesnem centru Bolero potekajo odprti klasi, kjer lahko vsi plesalci vzdržujejo kondicijo vse poletje. Vabljeni! To je moj nasvet.
Menda se zelo individualno ukvarjate s plesalci tudi tako, da jih povabite na pogovor in jim osebno poveste, čemu naj se posvetijo, v čem so dobri …
Res je, da imamo veliko plesalcev, a se trudimo, da vsem lahko posvetimo čim več pozornosti in da imajo vsi enake možnosti. Vsako leto z vsemi plesalci v jazz/modern tekmovalni sekciji, kjer jih je približno 150, govorimo o povratnih informacijah po opravljeni avdiciji, naredijo se analiza za nazaj in postavijo usmeritve za naprej, rešujejo morebitne probleme in nizamo spodbudne besede. Naredi se načrt dela tako individualno kot za skupino. Da, govorim v množini, ker naša celotna ekipa dela tako. Tako kot sem včasih delal sam, zdaj delamo vsi, in dokler bo to delovalo, bomo tako delali. Ko pa več ne bo, bomo spremenili taktiko, kar pravzaprav že počnemo, saj stalno dodelujemo, prilagajamo in izboljšujemo sistem dela. Ponosen sem na to, da sva z Živo Laterner, vodjo kluba, vzpostavila sistem, od organizacije, načrta dela, treningov do načina dela. Med tem so moji plesalci postali že trenerji in učitelji in ni lepšega kot videti, da si nekaj naredil res prav, saj so tudi oni zelo uspešni, najboljši. Mladi so v ekipi prisotni s svojo izjemno ustvarjalnostjo in svežimi idejami, ki nas vse ženejo naprej.
Še kakšna misel za konec?
Babi me je naučila, da kdor molči, desetim odgovori.
