Kar nekako pričakovana je bila tudi bera odličij, ki so jih Slovenci prinesli domov: sedem zlatih, šest srebrnih in devet bronastih kolajn. Najbolj uspešne so bile hip hop solistke članice, saj so zasedle vse stopničke. Nova evropska prvakinja je tako Alja Sedonja (Športni klub Pro DC), podprvakinja Danaja Ažman (PK Bolero), bron pa si je priplesala Naja Kovačič (PK Plesno mesto).
Fantje so bili uspešnejši v drugih plesnih disciplinah. Tako je v electric boogijeu, po novem poppingu, kar dvakrat po zlatu segel Ian Hotko (PK Vibe), sprva kot solist mlajši mladinec, nato pa še v mlajšem mladinskem paru z Vaneso Praunseis. Naslova mladinskega prvaka med starejšimi mladinci se je razveselil Tit Ćatović (Športno kulturno društvo Plesni studio).
Zgodovina hip hop glasbe in plesa sprva omenja le moške predstavnike. Tudi sicer se zdi, da je hip hop nekoliko bolj grob ples – zatorej bolj moški. »Hip hop povezujejo s fanti, ker je lahko dosti bolj agresiven. In agresijo ponavadi povezujemo z močjo, moč pa z moškostjo,« pojasnjuje Petra Stamenković, katere moška zasedba male skupine Boyz je na EP zasedla tretje mesto. Sogovornica prav tako razmišlja, da hip hopa ne moremo deliti na moški in ženski slog, saj je vse odvisno od izvedbe koraka: »Ženska lahko korak izvede na isti način kot fantje. In tudi fantje, če so dovolj samozavestni in jim je v svojem telesu udobno, lahko korak izvedejo zelo ženstveno.«
Enako trdi Nejc Osovnikar, uspešen trener hip hopa, čigar varovanci in varovanke segajo po zlatu doma in v tujini. Kot pojasnjuje, se ženska sicer lahko izrazi bolj ženstveno, moški pa bolj možato, in dodaja: »Gre za individualnost pri povezovanju z glasbo, glasbe pa ne more nihče ukalupiti. Glasba se lahko sama izraža bolj ženstveno ali bolj možato.«
»Fantov je vedno premalo!« nekoliko za šalo pripomni Robi Grmek, ki je bil na EP eden od treh vodij reprezentance. V Plesnem studiu, ki ga vodi v Novem mestu, ima le kakšnih pet odstotkov fantov – a očitno dovolj uspešnih, saj omenjena skupina Boyz prihaja prav iz novomeškega kluba. »Veliko je odvisno od rezultatov in tekmovanj, ko gredo otroci v tujino, tam prespijo … Če dobijo še kakšne diplome, je to le dodatna motivacija, da imajo večje želje in cilje. Kasneje pa je motivacija dobra družba, ekipa in dober trener, ki zna motivirati skupino,« dodaja.
»Preden se nekdo loti treniranja, mora biti izobražen na področju razumevanja hip hop glasbe, mora poznati plesne korake, hip hop tehnike in kulturo,« pojasnjuje Osovnikar, ki je bil med drugim zaslužen za to, da so hip hop dvoboji postali del domačih in mednarodnih tekmovanj. Ti dvoboji so se na tekmovalni seznam Plesne zveze Slovenije uvrstili leta 2016, medtem ko so jih Hrvati v svoji zvezi sprejeli skoraj desetletje prej. A čeprav so za našo plesno zvezo relativno »mladi«, so v realnem življenju prisotni že veliko dlje. »Ta način plesne izmenjave spremlja kulturo že od samega začetka,« trdi Osovnikar. V takšnem plesnem dvoboju plesalca dejansko »merita moči«, kdo obvlada več hip hop slogov na različno glasbo, ki jo vrti organizator. Tako kot se menjajo različne pesmi, se mora menjati tudi ples. A Osovnikar je kritičen do pravilnika slovenske in mednarodne plesne zveze, saj pravi, da je za hip hop in plesne bitke napisan zelo slabo in ne drži vode, tudi če se pojavi nov slog. »Treba je tudi zamenjati posamezne sodnike in v sojenje vključiti plesalce, ki so aktivno vpeti v hip hop kulturo in razumejo glasbo, stil, nove plese, kulturo,« pojasnjuje.
Miha Lampič, ki je bil sodnik, sicer pa je v predsedstvu PZS kot predsednik Združenja plesnih sodnikov Slovenije predstavnik sodnikov, na Osovnikarjevo kritiko odgovarja, da sodniki sodijo po pravilih, ki jih določijo sekcije, in ne sodniki. »Prav trenerji naj bi imeli pri kreiranju pravil odločujočo vlogo,« opozarja in dodaja, da so vsi sodniki opravili izpit in imajo licence za področje hip hopa, ki jih obnavljajo s seminarji. Ne nazadnje trenerje poziva h konstruktivnim pripombam – še najbolje pred jesenskim seminarjem, saj bi jih tako lahko poskušali umestiti v pravila.
