Krajnik je bil eden tistih, ki je ob Garnbretovi na olimpijski premieri nedvomno najbolj "trpel". "Poznala se je veličina dogodka, olimpijskih iger, pa čeprav prav letos mineva četrt stoletja, odkar se ukvarja s tem poklicem. "To je bilo za nas prvič. Tega nismo poznali," je bil odkrit.
A na koncu je bil prezadovoljen, "Janja je finale oddelala tako, kot to zna le ona. Bila je 100-odstotno skoncentrirana. Že uvodni nastop v hitrosti je z novim slovenskim rekordom in dobro uvrstitvijo opravila optimalno. To je bil tudi cilj, da je bilo nadaljevanje lažje."
V nastopu v balvanih, kjer je bila daleč pred smetano svetovnega plezanja, ki se je zbrala v Tokiu, je Krajnik kljub dominantni predstavi opazil kanček nervoze, ki ga bržkone vidi le trener, ki vsak dan spremlja svojo varovanko. Kar nekaj oprimkov višje od tekmic je končala tudi nastop v težavnosti.
A zadnjih 14 dni pred tekmo je bilo zaradi bremena nastopa težkih tako za športnico kot za trenerja. "Bilo je veliko dvomov, skrbi, kakšen težak dan, in zato tudi veliko pogovarjanja," je dejal. Da je pri tem izjemno učinkovit, pa je že po kvalifikacijah razkrila tudi Garnbretova, ko je potrdila, da jo je po dveh spodrsljajih v hitrosti v sredinih kvalifikacijah res uspel hitro pomiriti.
Za slovenski tabor je bil razplet sanjski. Krajnik upa tudi na nadaljevanje. "Smo novi v olimpijski družini, kar je veliko priznanje za naš šport. Mi smo osvojili tudi zlato. Upam, da bo plezanje s tem raslo naprej, tudi s primerno infrastrukturo. Velesile imajo še vedno bistveno boljše pogoje in upam, da se bodo pogoji po tem uspehu tudi pri nas izboljšali."
Roman Krajnik je v svetu trenerstva športnega plezanja uveljavljeno ime. Pred Garnbretovo je doma delal tudi s someščanko Majo Vidmar in tudi s Ptujčanko Mino Marković, ki ju je popeljal do naslova skupnih zmagovalk svetovnega pokala.
Primerjave med vrhunskimi tekmovalkami so nehvaležne, pa vendarle: "V resnici so si vse tri zelo podobne. Predvsem so izjemne delavke, ki so vedno trdo trenirale in za dober rezultat naredile vse. Janjo morda odlikuje to, da nima strahu, ne boji se tveganja denimo v balvanih. Ima pa tudi neverjeten občutek in vidi smer, v tem odstopa tudi od vse konkurence."
Kot vsaka zvezdnica, pa ima tudi njegova varovanka svoje muhe, ob katerih trenerju sivijo lasje. "Predvsem se težko motivira, ko mora plezati lažje smeri," je po olimpijskem uspehu še razlagal Krajnik in pojasnil, kako pomembno zna to biti tudi na olimpijski tekmi: "Tudi tukaj bi bili balvani lahko lažji in za uspeh bi morala vse preplezati v prvem poskusu. Te lažje smeri je ne motivirajo in težko se potem zbere. Na tem sva delala veliko. Enostavno je narejena za težke izzive, ve, da je sposobna pokazati marsikaj in to rada stori."
Pred vrati je svetovno prvenstvo v Moskvi. Kaj Krajnik tam pričakuje od Garnbretove, še ne razkriva. "Pripravljala sva se na igre in celo leto odlašala z načrti. Ti bodo nastali po igrah. Janja zdaj najprej rabi počitek, nato se bova pogovorila. Seveda je želja, da gre na SP, morda da nastopi samo v eni disciplini."
