Še januarja lani se je veselil, ker je ob pomoči, bolje rečeno spremstvu, slovenskega rekorderja v maratonu Romana Kejžarja in Martina Pintarja pritekel do norme za Tokio s časom dve uri, 59 minut in 56 sekund. Novak je v Dubaju normo za paralimpijske igre lovil že leta 2016 in bil prav tako uspešen. Odpotoval je v Brazilijo, kjer je na prejšnjih paralimpijskih igrah osvojil izvrstno osmo mesto. Ekipo je na terenu spremljal vodja odprave Primož Černilec. Lani so paralimpijske igre zavoljo realnosti covida-19 odpadle, bile so preložene. Sandi ni klonil, čakal je svojo priložnost, ob tem pa pridno treniral. V času najhujše epidemije se je s trenerjem povezal kar prek telefona oziroma računalnika. Letos je postalo jasno, da bo imela Slovenija na voljo le eno kvoto (to dobi država, športnik pa doseže normo) v paraatletiki. Kandidata sta bila dva, ob Sandiju je normo dosegel tudi metalec diska Henrik Plank. Komisija za tekmovalni šport pri Zvezi za šport invalidov Slovenije - Slovenski paralimpijski komite se je sestala in konec maja na podlagi rezultatov odločila, da na igre v Tokio letos potuje Plank, Novak pa ostaja doma. Julija bo dopolnil 48 let in napočil je čas za slovo, ki bo dostojno, kot je bila Sandijeva kariera. Sandi bo zadnjič vse nagovoril v sredo, 23. junija, ob 18. uri v Domu oddiha ZDSSS Okroglo.
Soigralec Mirana Pavlina
A kdor Sandija pozna, ve, da bo Sandi tekel še naprej. Kot eden izvrstnih ambasadorjev parašporta zna slikovito povedati in pojasniti, kaj je šport dal njemu. "Tek mi je pomagal, da sem vnovič osebnostno zrasel, brez njega bi bilo težko," je priznal Novak in spomnil, da se mu je pred 16 leti življenje drastično spremenilo. Bilo je na fantovščini, ura je bila tri zjutraj. Nesreča nikoli ne počiva in nanj je padel križ, ki je bil prijateljev, izdelal pa ga je prav Sandi, ki je bil svoj čas izjemen mojster. Poškodbe so bile hude. Sandiju je zdrobilo lobanjske kosti in dva tedna je bil v komi, potem pa diagnoza: poleg možganskih poškodb je izgubil vid na levem očesu, z desnim zaznava le obrise.
Sandi je bil športu zapisan že pred nesrečo, saj je bil, kot je povedal tudi sam, nogometaš. Z mladinci je igral v prvi ligi, njegov soigralec pa je bil Miran Pavlin.
Pravi korak skupaj z Romanom in Primožem
Po nesreči je naredil pravi korak, vero in moč ter predvsem priložnost pa je našel v društvu Korak, kjer pomagajo ljudem z možganskimi poškodbami. Želel si je teči in tako se je zgodilo. Tisti, ki radi tečejo, lahko razumejo, kaj Sandi najde v teku. "S tekom spravim iz sebe vso agresijo, ki se nabere v meni. Med njim in z njegovo pomočjo rastem tudi mentalno, prija in godi mi," je pojasnil Sandi, doma iz Dupelj pri Kranju.
Njegovo kariero je zagotovo zaznamovalo sodelovanje s trenerjem Romanom Kejžarjem, ki se od leta 2009 ukvarja s trenerstvom. Pri Sandiju se je Roman izjemno izkazal. S svojim strokovnim delom je uspel najti tudi mlade slepe tekače, ki bodo Sandijevo zgodbo nadgradili, dobrodušni in srčni Sandi Novak pa jim bo za vedno ostal vzor in dokaz, da jim nič ne manjka. Svojo zgodbo gradijo naprej tudi ob Romanovi pomoči; ta v mladih nadarjenih mladcih vidi velik potencial, ki pa potrebuje klesanje in trdo delo.
Sandi ni pozabil opozoriti na Primoža Černilca, ki vsa ta leta v njegovi ekipi skrbi za logistiko, rešuje nerešljive zadeve in pomaga prijatelju. Skupaj sta bila v vojski oziroma v teritorialni obrambi, Sandi pa je razkril tudi, da je Primož delal kot natakar, sam pa je tja hodil na malice.
Četrti na EP in drugi na lestvici
Leta 2016 je Sandi Novak na evropskem prvenstvu invalidov v Walesu zasedel četrto mesto na 5000 metrov. Pred petimi leti je bil na svetovni lestvici z rezultatom 2:40,02 na drugem mestu v svoji kategoriji.
