Kot majhen fant je imel izredno moč v rokah in starša pravita, da jima je že vzgojiteljica v vrtcu predlagala, naj ga vpišeta v gimnastiko, saj je večino časa hodil po rokah in visel po drevesih. Ker pa si je pri petih letih zlomil roko, ko je spregledal prag pred domačimi vrati, se je njegov vpis v gimnastično društvo malo prestavil. Svojo športno pot je tako začel leta 2007 v Športnem društvu Partizan Renče, kateremu je zvest še danes.
"V gimnastiki resnično uživam, iščem moč in ugotavljam, kje so moje meje."
Ko je bil mlajši, ni poznal strahu, ni se mu bilo težko pognati v zrak in narediti določenih elementov. Ni razmišljal o posledicah, brez kompromisa se je pognal v skok. Sledilo je obdobje iskanja samega sebe in zamikali so ga tudi drugi športi, predvsem tisti, s katerimi so se ukvarjali njegovi sošolci in prijatelji, saj je bil edini v svojem razredu, ki se je ukvarjal z gimnastiko. Tako se je istočasno preizkusil še v nogometu in plezanju. Vendar ni minilo dolgo, ko je spoznal, da mu največ veselja, užitka in zadovoljstva prinaša gimnastika.
"Veliko vlogo in podporo imajo pri vsem tem moji starši."
Starša sta poskrbela, da se njuni trije otroci ukvarjajo in razvijajo v športu. Žanova starejša sestra se je prav tako ukvarjala z gimnastiko, zdaj je trenerka in pomaga v Športnemu društvu Partizan Renče, mlajša sestra pa se ukvarja s kotalkanjem in je tudi članica kotalkarske reprezentance Slovenije.
Športna družina Žana podpira in ga vedno znova motivira za treninge in tekmovanja. Spremljajo ga na vseh tekmovanjih, in ko je bil na dnu, so mu vedno pomagali splezati iz brezna. Svoj dober rezultat na tekmovanju pa vedno prvo sporoči mami.
"Če ne bi bilo njih, bi bilo verjetno marsikaj drugače, za kar sem jim hvaležen."
Na začetku se je v društvu izvajalo programe orodne gimnastike in male prožne ponjave, pozneje pa se je ŠD Partizan Renče preusmerilo v akrobatiko, predvsem v veliko in malo prožno ponjavo. Glavni trener v društvu za izvedbo omenjenih programov je Jurij Arčon, čigar varovanec je Žan že od začetka.
V Sloveniji se pred leti ni posvečalo velike pozornosti akrobatiki in še danes je ta bolj v ozadju. Prodor so začeli posamezni klubi z udeležbami na mednarodnih tekmah in šele leta 2014 so tekmovalci začeli nastopati na mednarodnih tekmovanjih v okviru slovenske reprezentance.
"Spomnim se, da sem prvič oblekel reprezentančni dres in zastopal Slovenijo na tekmi 3. International Austrian Trampoline Alpen Cupa v Salzburgu."
Vse od takrat je Žan reden član slovenske reprezentance v skokih na veliki prožni ponjavi. Svojo prvo kolajno na mednarodnih tekmovanjih je osvojil leta 2018 v Avstriji, kjer je na pokalu Kernöl zasedel drugo mesto. Nato pa je še isto leto v sinhronih skokih na veliki prožni ponjavi na Češkem s prijateljem Matjažem Cotičem osvojil tretje mesto.
Kot reprezentant v skokih na veliki prožni ponjavi je tekmoval tudi na mednarodnih tekmovanjih v Avstriji (Salzburg in Gradec) in Italiji (Brescia in Rimini) ter na Češkem (Jablonec nad Nisou) in Nizozemskem (Amsterdam).
"V čast in veselje mi je bilo, da sem bil leta 2015 izbran v slovensko reprezentanco mladincev, ki se je vse leto pripravljala na evropsko tekmovanje v teamgymu."
Gimnastična zveza Slovenije je v Mariboru organizirala evropsko prvenstvo v teamgymu, ki je potekalo od 10. do 15. oktobra 2016. Na njem je sodelovala tudi slovenska reprezentanca, katere član je bil tudi Žan. V sklopu priprav na evropsko prvenstvo so se učili veščin teamgyma v Italiji in Avstriji ter bili na pripravah v Gorici v Italiji.
"Pogrešam takšne priprave tudi na področju velike prožne ponjave, saj so nas kot tekmovalce močno povezale, stkali smo močne prijateljske vezi, ki nas povezujejo še danes."
Evropsko prvenstvo v teamgymu Žanu za zdaj predstavlja najpomembnejše tekmovanje in se ga vselej rad spominja. Najbolj pa je ponosen na zmago na državnem prvenstvu v skokih na mali prožni ponjavi v članski kategoriji. Državno prvenstvo je bilo februarja 2020 v Kopru. Žan je poleg obveznega skoka izvedel še tri različne dvojne salte skoraj brez odbitka in kar za tri točke premagal drugouvrščenega.
Po končani osnovni šoli v Renčah in srednji zdravstveni šoli v Novi Gorici se je vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani, kjer zdaj obiskuje prvi letnik študija športnega treniranja. Sprva si je zaradi dinamičnega in adrenalinskega dela želel postati reševalec, zdaj pa se bolj vidi v trenerskih vodah, kjer bo svoje znanje in izkušnje prenašal na mlajše.
Tudi v prostem času ni nikoli pri miru, rad kolesari, teče, pomaga doma in uživa, še posebno v dobrotah domače kuhinje.
Na treninge prihaja na vse mogoče načine: peš, s kolesom, motorjem ali avtom. Pred epidemijo je imel pet treningov na teden, vaje za moč pa je še dodatno izvajal sam na napravah »street workout«. Med prvim valom epidemije zaradi omejitev sploh ni prestopil praga telovadnice, je pa redno treniral na prostem. Zdaj večino treningov opravi v telovadnici ŠD Partizan Renče, nekaj pa zaradi študijskih obveznosti v Gimnastičnem centru Ljubljana.
Med selitvijo v Ljubljano zaradi študija je pomislil tudi na konec kariere. Med prebolevanjem bolezni in pozneje zaradi vseh omejitev, ki so jih bili deležni športniki, pa je spoznal, koliko mu pomenita šport in gibanje. V nadaljevanju kariere si želi, da bi v gimnastiki užival čim dlje časa in s čim manj poškodbami. Kakor sam pravi: "Nagrade pa so itak plačilo za trdo delo."
