nina susnjara Dobra karma

Znana Slovenka o snubcih: 'Strah me je, da se mi ...

Ace of Diamonds vrt Svet24.si

FOTO: To sta najdražja vrtova na svetu

marjan sarec pl1 Reporter.si

»Janša še naprej lomasti po državi« - Marjan ...

slovenska policija, policijski trak, stop policija, mercator Svet24.si

Grozljivo odkritje v Novem mestu: v peči našli ...

DR_1 Necenzurirano

To je zdravnik iz Namibije, zaradi katerega ...

ana-soklič Odkrito.si

Ana Soklič stavi na pesem Amen

karla ženim sina Njena.si

Ugodno oddam sina: Karlina drastična preobrazba

(rr)
(rr)
0 18.02.2021 12:00:32

Brežiški up si življenja brez gimnastike ne predstavlja

GZS
Brežičan Tim Jambriško, ki je ravno postal polnoleten, je imel pri šestih letih dve možnosti – gimnastika ali plavanje. Izbral je prvo.

Kot pravi, je bila njegova odločitev več kot prava. Zdaj je eden najperspektivnejših mladih slovenskih telovadcev in tudi aktualni mladinski državni prvak v mnogoboju. S Timom smo se pogovarjali tam, kjer najraje preživlja dneve – v telovadnem prostoru brežiške športne dvorane. Z gimnastiko se je začel ukvarjati ob vstopu v osnovno šolo, potem ko so mu starši predlagali, naj izbere dva športa. Začel je trenirati tako gimnastiko kot plavanje, tudi zaradi starejše sestre, ki je bila odlična plavalka, plavanje naj bi mu pomagalo tudi pri spopadanju z astmo.

"Takrat sem na TV videl Mitjo Petkovška, ki je lahko naredil nekaj, česar drugi ne morejo – salto tako rekoč iz nič. To me je tako navdušilo, da sem se odločil, da se popolnoma posvetim gimnastiki. Bila je dobra družba, všeč so mi bili treningi, ki so bili povrhu še zelo zabavni. In tako se je začelo," je svoje začetne gimnastične korake opisal Tim, ki je pri osmih letih prvič nastopil na tekmovanju. Njegov prvi trener je bil starosta brežiške gimnastike Jože Senica. Kmalu se je tudi že znašel v skupini telovadcev, ki se je udeleževala tekmovanj, nanje jih je pripravljal Mitja Kajs. Nato ga je za nekaj let v roke vzel kar njegov oče Dušan Jambriško. Zadnji dve leti trenira pod budnim očesom Draga Žerjava.

"Najdlje me je treniral Kajs, a lahko rečem, da je čisto vsak od njih dodal svoj kamenček v mozaik moje športne poti, da sem iz leta v leto napredoval in se razvijal v uspešnega telovadca," je dejal dijak tretjega letnika športnega oddelka Gimnazije Brežice, ki med šolskim letom trenira osemkrat na teden po tri ure, proste ima le nedelje. V znamenju treninga so tudi torkova in četrtkova jutra, saj mu to omogoča šola, ki mu gre tudi drugače zelo na roko, predvsem kar zadeva preverjanja znanja in druge obveznosti pri pouku.

Današnji slavljenec je poudaril, da je njegovo najljubše telovadno orodje drog, kjer mu gre najbolje, pa tudi najmanj poškodb stakne na njem. "Drog je zelo adrenalinski, zabavno je delati prelete, seskoke ..." je pripovedoval z iskricami v očeh. Veliko trenira tudi na bradlji in preskoku. Konj pa je tisto orodje, ki mu je najmanj pri srcu. "Že štiri leta se mi vleče zoprna poškodba, ki sem jo staknil ravno na konju, zaradi tega sem začel nazadovati in od takrat dalje se mi je kar malo zameril oziroma se ga vsakič lotim z veliko muke," je priznal mladi telovadec, ki je član slovenske gimnastične reprezentance dobrih pet let. Med njegove dosedanje največje uspehe spadajo naslov mladinskega državnega prvaka v mnogoboju leta 2019, ki ga je lani ponovil, na mednarodnih tekmovanjih pa velja izpostaviti tretje mesto na drogu na Šalamunovem memorialu v Mariboru, dvakrat do zdaj je bil tudi že udeleženec evropskega prvenstva. V Glasgowu 2018 je bil še brez pravih izkušenj in je bil temu primeren tudi rezultat, drugi nastop pa je bil na lanskem decembrskem EP v Mersinu v Turčiji, ki pa so ga seveda zaznamovali ukrepi v zvezi s koronavirusom.

"Pripravljali smo se še v redu, a se je zelo poznalo, da je bilo leto posebno tudi za telovadce. Osredotočili smo se bolj na ekipno tekmovanje in si prislužili deveto mesto. Soliden rezultat, edino, kar nas je na koncu skelelo, je bil zaostanek desetinke točke za Turki," je izpostavil zadnji rezultat z malce grenkim priokusom. Udeležil se je tudi festivala evropske mladine v Azerbajdžanu, v preteklosti je redno tekmoval že na močnih tekmah na Madžarskem, v Srbiji in Avstriji: "Na takih mednarodnih tekmah je res užitek nastopati, ker je vedno zelo dobro vzdušje in organizacija na visoki ravni."

Tim je opisal spoprijemanje s težavami, ki so ga lani kar dvakrat doletele zaradi zaprtja športnih dvoran: "Čas epidemije je bil kar zahteven, saj želiš redno trenirati in ostati v formi, a je to doma veliko težje, saj nimaš pravih pogojev niti motivacije. Vseeno sem uspel delati vaje za gibljivost in moč, tako da je bilo veliko lažje priti spet v dvorano in se vklopiti v prave treninge." Po njegovem je pri gimnastiki tako, da se ves čas učiš nove elemente, in če jih nekaj časa ne treniraš, pozabiš nanje in potrebuješ najprej en mesec, da jih spet usvojiš, ter še en dodaten mesec, da prideš spet v tako dobro formo za učenje novih elementov: "Dva meseca prisilnega premora v resnici pomenita izgubo štirih mesecev, večja je tudi nevarnost za poškodbe."

Doslej še nikoli ni pomislil, tudi ko je bil resneje poškodovan, da bi vrgel puško v koruzo. "S tem se ukvarjam v bistvu že vse življenje in ni mogoče, da bi kar odnehal." Tako kot vsak mlad športnik ima tudi Tim svoje vzornike. "Seveda sta mi za vzor trenutno najboljša slovenska telovadca Klavora in Bertoncelj. Občudujem ju tudi že zaradi tega, ker nista več najmlajša in lahko pri svojih letih še vedno izvajata vrhunsko gimnastiko ter sta še vedno v evropskem in tudi svetovnem vrhu." Ko je bil mlajši, je spremljal imenitne uspehe Petkovška in Pegana, s slednjim se je družil tudi na zadnjem EP v Turčiji. Dodal je, da pri tem ne gre pozabiti niti slovenskih telovadk, ki so tudi zelo kakovostne in dosegajo odlične rezultate.

"Želel bi si, da bi gimnastika postala moj poklic," je odločno dejal Tim, ki razmišlja tudi že o tem, kam po koncu gimnazije. Zanima ga študij kineziologije v Ljubljani, hkrati bi bila to priložnost, da svoje treninge nadaljuje v slovenski prestolnici, kjer so boljše razmere, o čemer se je pred časom že prepričal, saj je že več vikendov izkoristil za potenje v kateri od ljubljanskih telovadnic. Sanje vsakega resnega športnika so nastopiti na olimpijskih igrah in nič drugače ni pri njem: "Za tem stremim. Pridejo ovire, ki jih je treba preskočiti, še več delati in se truditi dalje, da ti nekega dne lahko uspe."

Kolikor mu ob vseh treningih in obveznostih v šoli še dopušča čas, gre na sprehod, z družino v hribe ali pa preprosto vzame v roke igralno konzolo in uživa v igranju videoigric. Redno spremlja nogomet, navija za Manchester United, saj je tudi njegov oče navijač tega angleškega velikana. Že od vsega začetka ima vso podporo, tako moralno kot finančno, pri svoji družini, še posebej pri očetu, ki je tudi tisti, ki najprej izve za njegove rezultate: "Po navadi mi sploh ni treba sporočiti, ker je že prej seznanjen z mojim dosežkom, še preden uspem priti do telefona."

Svojega življenja si ne predstavlja brez športa, brez gimnastike. "Nekateri berejo knjige in se ukvarjajo s hobiji, meni pa gimnastika tako veliko pomeni, da tudi če imam slabši dan in sem žalosten, v tistih treh urah treninga pozabim na vse in sem potem zvečer kot prerojen," je za konec razkril Tim.

Galerija

Članki iz rubrike