Dve leti že živi in trenira v italijanskem delu Švice, kamor se je njegova celotna družina preselila zaradi očetove službe. Ko je ugotovil, da si želi še naprej trenirati gimnastiko, so v lokalnem okolju našli klub, kjer lahko nadaljuje svoje športno udejstvovanje. Kevin je povedal, da je sistem v Švici precej drugačen on slovenskega: "Najboljših 20 iz celotne države gre enkrat na dva meseca na priprave, kjer nekaj dni skupaj trenirajo. Sam se tega ne morem udeležiti, ker ne tekmujem za Švico, četudi sem med najboljšimi 20 v državi." Tekmuje lahko povsem normalno in tako na tekmovanjih zastopa svoj klub.
"Ne, ne, seveda ostajam Slovenec." je na vprašanje, ali razmišlja o tem, da bi uradno začel nastopati za Švico, Kevin odgovoril v smehu. V Švici trenirajo zjutraj, kar v Sloveniji ni praksa, to pa je mogoče zaradi drugačnega šolskega sistema. V izobraževalnem procesu je namreč čez dan več daljših premorov, obenem pa se lahko trener s šolo dogovori, da ta tekmovalcu omogoči treninge v dopoldanskem času. Dodal je tudi, da je dolžina treninga odvisna od tega, kako hitro opraviš vse zahtevane vaje za tisti dan. Ko opraviš vse, greš lahko domov.
S starši govori angleško, z bratom in sestrama slovensko
Dijak srednje ekonomske šole, ki sicer ob dodatnem letu omogoča tudi opravljanje mature, ima zelo zanimivo in raznoliko družinsko življenje. Njegov oče je iz Irske, medtem ko je njegova mama Slovenka. Na Irskem nikoli ni živel, pač pa je prebival v Sloveniji, dokler se pred dvema letoma niso preselili v Švico. S sorojenci se pogovarja slovensko, s starši angleško. Ima brata in dve sestri, med njimi pa je najstarejši. Mlajši brat Michael je prav tako telovadec in v svoji starostni kategoriji med najboljšimi v Švici. Starejša izmed sester pleza, medtem ko je mlajša, ki ima le šest let, še športno nepopisan list. Ko smo ga vprašali, kdo je boljši v gimnastiki, on ali Michael, je samozavestno odgovoril: "Jaz, seveda."
Slovenski mladinci in mladinke so se zgolj nekaj tednov pred evropskim prvenstvom znašli pred zaprtimi telovadnicami, ko jim je bilo onemogočeno nadaljevanje priprav na njihovo prvo in v lanskem letu edino veliko tekmovanje. Na Gimnastični zvezi Slovenije so za te športnike poskrbeli tako, da so zanje organizirali priprave v mehurčkih. Mladinci so tako že konec novembra odpotovali na zaključne priprave na prizorišče EP, Mersin v Turčiji. Priprave v Mersinu so bile Kevinu zelo všeč, obenem pa se je odlično ujel z ekipo, s katero je preživel tri tedne. Bil je tudi hvaležen, da se je smel udeležiti tekmovanja, saj je nekaj držav nastop na prvenstvu odpovedalo, zato jim je bila ta izkušnja onemogočena. Obenem je vesel, da je lahko nastopil, saj bo čez dve leti še vedno smel tekmovati v konkurenci mladincev, a z več izkušnjami, kot bi jih imel brez tega nastopa.
Konj in bradlja da, parter ne
Kevin je na EP skupaj z Anžetom Hribarjem reševal slovensko čast. Prvič je imela Slovenija dva finalista v mnogoboju. Kevin je končal na 21. mestu, Anže pa mesto za njim. Z dosežkom je zadovoljen. Priznal je, da bi seveda lahko bilo bolje, a obenem tudi veliko slabše, zato je tekmovanje brez padca ocenil kot uspešno.
Treningi v Švici praviloma potekajo neodvisno. Zgolj pred reprezentančnimi akcijami se domači trener poveže s Francijem Rojcem, ki za Kevina skrbi v času, ko je v Sloveniji. To omogoča uskladitev trenažnega procesa glede na tekmovanje in priprave, ki jih izvaja kot slovenski reprezentant. "Konj in bradlja," je Kevin odločno zatrdil, da sta njegovi najljubši orodji, medtem ko je skozi zobe iztisnil, da parterja res ne mara. Franci Rojc je tu dodal, da je Kevin manj akrobatski športnik in mu zato bolj ležijo neakrobatska orodja, kot sta konj in bradlja.
Pri gimnastiki, ki jo trenira že osem let, mu je poleg dobre družbe všeč predvsem adrenalin, ko uspešno izvede kakšen zahtevnejši element. Pravi, da treme na tekmovanjih nima, glede svoje gimnastične prihodnosti pa dela po načelu "go with the flow" (prepusti se toku, op. p.). Želi si, da bi se udeležil tudi prihodnjega evropskega prvenstva, potem pa bo že videl, ali mu bolj leži šola ali gimnastika.
Vsestranski športnik, ki s prijatelji rad igra košarko in nogomet, je za konec povedal, da bi gimnastiko priporočil vsakemu, ker ti zagotovi izjemne temelje, da si potem lahko dober v vseh športih. In kakšni so njegovi načrti za prihodnost? Ob tem vprašanju se je zgolj nasmehnil in zmajal z glavo: "Nimam pojma. Bomo videli, kam me bo odneslo življenje."
